Gibanje je za otroke tako pomembno kot zdrava hrana

Danes otroke vozimo v vrtec in v šolo, hkrati pa bi jih radi naučili, kako zelo pomembno je gibanje.

Zdi se, da se zapletemo v številna nasprostja predvem zaradi tega, ker bi radi prihranili čas. Otroka zjutraj oblečemo sami, ker prihranimo čas. Peljemo ga v šolo, ker bi trajalo dalj časa, če bi šla skupaj peš. V vozičkih jih prevažamo do skoraj petega leta, ker nimam potrpljenja, da bi se ustavili na vsakem vogalu…

Tako jim posredno kažemo, da niso samostojni. Na začetku se malčki upirajo, potem pa se lenobno prepustijo dejstvu, da drugi delajo stvari namesto njih.

Temelje postavljamo že od vsega začetka in da ste lahko kot starši mirni, potrebujete dobro organiziran dan. To pomeni, da si vzamite npr. 15 minute več časa zjutraj, da boste imeli čas, da se otrok lahko obleče sam. Pojdite prej peš v šolo in dovolite otroku, da razišče vsak vogal. S tem pridobiva nove informacije in uveljavlja zdravo samostojnost (ne tiste zoprne trme, ki je pogosto posledica najbolj nagonske potrebe uveljaviti svojo).

Gibanje naj postane družinska vrednota in da boste to lahko dosegli, dobro razporedite svoje obveznosti, kar vam bo pomagalo pri temu, da boste otroku ponudili dovolj časa, da stvari izpelje skladno z njegovimi sposobnostmi. Razumljivo je, da 5-letnik ne more hoditi tako hitro kot njegov oče, vendar to ni razlog, da ga oče vsak dan v vrtec pelje z avtom. Čim pogosteje pojdite peš, namesto z dvigalom po stopnicah, spodbujajte športne aktivnosti in se v njih vključite tudi sami. Če vi tečete, lahko otroka prosite, da vas pri teku spremlja na kolesu.

Hkrati pa v dnevno rutino vključite gibanje (naj bo to res v družinskem urniku, saj boste le-tako dosegli, da boste našli čas in ne boste imeli izgorovov, da vam je spet zmanjkalo časa; ko je gibanje v družinskem urniku, to vzamete tako resno kot kakšen poslovni sestanek).

Otroci bi se do vstopa v šolo morali fizično gibati vsaj dve uri dnevno, zato spodbujajte sprehode v park in vožnjo s kolesom ter igranje z vrstniki. Čez vikend pa poskrbite za družinski izlet, kjer boste nekaj časa vsi kot družina preživeli na prostem. Ne samo, da boste poskrbeli za dober zgled in dobro počutje, tudi kot družina se boste še bolj povezali.

Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?
1. Neenotnost
Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).
2. Podkupovanje
Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.
3. Kršenje pravil
Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.
4. Kazen je predaleč
Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.
5. Vdaja
Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.
6. Ko ponorite
In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.
In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Težave v vrtcu z nasilnim dečkom

Pozdravljeni, končno sem našla knjigo, ki sem jo iskala in želim si, da bi jih bilo mnogo več, saj tudi sama verjamem v moč zgodb. Moj sin (skoraj štiri leta) je po naravi izjemno miren, prijazen, neagresiven, dojemljiv. Ko je šel v vrtec, je bilo zanj zelo težko. Prišel je v skupino, v kateri so otroci veliko jokali. Veliko sem se pogovarjala z njim, ga crkljala. Še vedno pa se ne znajde dobro v odnosih, ki so v vrtcu bolj krvoločni – se tepejo, pljuvajo, porivajo, pulijo igrače iz rok. Vedno gre težko tja in rad gre domov, najtežje pa mu je s prijateljem, ki ga tepe, mu vse izpuli iz rok. Čutim, da ga je strah njegove agresije, saj sam ni tak. Velikokrat ga omenja. Čutim njegovo nemoč in da je globoko v sebi preplašen, ker ne pozna orodja, ne ve, kaj narediti, kako se zaščititi. Skupaj, s pogovori, ko mu berem zgodbice, mu povem kako iz svojega življenja, je nekoliko lažje. Mi je pa všeč ta ideja, da se npr. prime za določen del telesa ali stori nekaj, kar mu obudi kak prijeten spomin, da premaga kako frustracijo. Razmišljala sem, da bi se, ko mu vzame igračo, prijel za lice ali srce in se spomnil na moje crkljanje, da bi ga to pomirilo kot v zgodbici, ko pa mora v akcijo in odločno zahtevati, pa zacepeta na mestu in izpuli. Vse dobro vam želim pri delu, predvsem pa veliiiiiiiiiiiiiko produktivnosti!

Amadeja

Spoštovani,

Iz vašega podrobnega opisa težav (objavljeno vprašanje je skrajšano, op.p.) vidim, da se res trudite razrešiti večplastno težavo, s katero se sooča vaš sin, zato naj vas najprej pohvalim, da ste poskusili na več različnih načinov.

Vaš otrok je zdravo čustven in občutljiv deček, ki ne mara pretepanja in nasilnega vedenja (kar naj bi bila tendenca vseh živih bitij). Strinjam se, da se bo v življenju soočal z agresivnimi ljudmi. K agresivnim odzivom (niti v funkciji obrambe) ga raje ne usmerjajte, saj to lahko zelo hitro vodi v stalno agresivno vedenje. Vsekakor je deček, ki ga omenjate, destruktiven za celo skupino, kar je potrebno urediti znotraj vrtca. Prav je, da sinu prisluhnete in da vidi, da vam lahko zaupa svoje težave. S pogovorom vsekakor nadaljujte, za krepitev poguma pa mu lahko berete zgodbico o Puhku, pa tudi o lisički Minki in deklici Gabi. S tem boste okrepili njegovo hrabrost, kar mu bo pomagalo, da se bo postavil zase.

T.i. fizična sidra, ki jih tudi sami omenjate, dosežejo, da otrokovi možgani povsem naravno sprožijo pozitivne spomine in izkušnje, ki dajo otroku občutek zaupanja in samozavesti. Fizična sidra v Zdravilnih zgodbicah so skrbno izbrana. Moram pa poudariti, da je krepitev fizičnega sidra relativno zahtevno terapevtsko orodje, ki zahteva zaporedje določenih elementov. To torej ni nekaj, kar bi starši lahko naredili sami in kar tako. Pri Zdravilnih zgodbicah fizična sidra predstavljajo dodano vrednost: namesto da bi morali otroku zjutraj v vrtcu prebrati celotno zgodbico, mu poljubite dlan in rečete, da je kot lisička Minka. In že deluje… Deluje, ker je zgodbica skrbno sestavljena tako, da je fizično sidro “nasičeno” s točno določenim sporočilom.

Po tretjem letu začnejo otroci osvajati tudi druge mejnike, učijo se o tem, kaj je »moje« in kaj »tvoje«, jezikajo, se težko soočajo z neuspehom in včasih napadajo tako starejše kot vrstnike. S temi težavami se očitno sooča tudi fantek, s katerim ima vaš sin težave. Držim pesti, da se zadeve znotraj vrtca uspešno razrešijo, v tem času pa s sinom krepita pogum in samozavest. Oglasite se spet čez mesec in pol ali dva in sporočite, kako vam gre.

Udarci in pljuvanje

Naša dobri dve leti stara deklica se zadnje čase vede zelo agresivno. Pogosto maha z roko proti nama s partnerjem, kot da bi naju hotela udariti, včasih pa to dejansko tudi stori. Praviloma to počne, ko ji česa ne dovoliva. Ko ji razloživa, da se to ne počne, začne s pljuvanjem. Poizkusila sva že z vsemi možnimi “prijemi” – od tega, da ji vsakič sproti razlagava, da tako vedenje ni dopustno in zakaj se tega ne počne, do tega, da sva vse skupaj ignorirala, jo kaznovala z izolacijo (jo za dve minuti posedla na odmaknjen, a varen stol, kjer ni imela dostopa do igrač in knjig ter ji razložila, zakaj je tam), ji za določen čas omejila dostop do vseh igrač, … Učinek je zelo kratkotrajen, saj vedno znova obljubi, da se bo vedla lepše, a čez nekaj minut se situacija ponovi, celo vedno slabše je. Zdi se nama, da se vrtiva v začaranem krogu. Hvaležna vam bova za nasvet.
Marta

Spoštovani,

sami veste, da nas pogosto popade jeza in takrat imamo občutek, da bi naredili marsikaj nepremišljenega. K sreči znamo odrasli (v večini) nadzorovati svoja občutja in imamo nadzor nad seboj. Otroci tega znanja in veščin še nimajo, saj se jih morajo naučiti. Pogosto pa se v trenutkih, ko ne vedo, kako upravljati s čustvi, odzovejo agresivno. Čustva, ki jih ne razumejo, so lahko zelo raznolika, saj gre lahko za strah, žalost, trmo ali preprosto stres. Naj vas potolažim, da se veliko staršev sooča s to težavo in se počuti enako nemočne.

Najprej vas moram pohvaliti, da se s hčerko vsakokrat znova pogovorite in ji razložite, da takšno vedenje ni sprejemljivo. To je vsekakor pomemben korak. Žal je tako, da otroci zelo hitro ugotovijo, če bodo lahko za kanček premaknili meje, ki so jim postavljene, in vsakokrat, ko jim to uspe, je to zanje spodbuda za nadaljevanje svojeglavega vedenja. Ne le, da je to obdobje, v katerem se morajo učiti pravil socialno prilagojenega vedenja ter spoznati, da agresivnost, tepež ali celo pljuvanje niso sprejemljivi, pač pa je to pomembno tudi za njihovo odraslo obdobje. V primeru, da se ne nauči, da določeno vedenje ni sprejemljivo, bo imela težave s sprejemanjem pravil tudi v odraslem obdobju, kar pa ji življenja vsekakor ne bo olajšalo. Nekaj namigov, kako se soočiti s postavljanjem novih pravil v družini, najdete v odgovoru mami, ki je imela podobne težave s triletno hčerko.

Ko glasno postavite pravila in hčerko soočite s tem, da od zdaj naprej veljajo ne le v vašem domu, pač pa povsod, je nujno potrebno, da pravilom sledite. To pomeni, da tudi vaš glas ostaja miren. Če vas (ali vašega partnerja) namreč sliši kričati, povzdigniti glas ali morda udariti po mizi, je to zanjo model sveta, po katerem oblikuje svoje vedenje in tako verjame, da je to dopustno. Kot starši ste ji še vedno najpomembnejši zgled, zato imejte to v mislih pri vsaki situaciji – ne le pri komunikaciji z njo, pač pa kadarkoli je prisotna.

Če ste ugotovili, da dvominutni premor, v katerem mora razmisliti o svojem vedenju, deluje, ga vsekakor uporabljajte še naprej. Če se čez deset minut (ali pa čez pol ure, zvečer ali naslednji dan) hčerka vrne k agresivnemu vedenju, “vajo” ponovite. Pomembno je, da hčerka razume, da mislite resno, da so pravila trdna in da bo vsakokrat, ko jih bo prekršila, morala za to tudi sprejeti posledice. To morda pomeni, da boste kazen izvedli petdesetkrat dnevno. Ne pozabite na pomembnost vztrajanja, saj se otroci tako učijo pravil. Ko jih lahko enkrat prekršijo, se narejeno podre kot hiša iz kart. Torej je v primeru, da vas lahko po tem, ko ste jo desetkrat kaznovali, enajstič brcne, vi pa enostavno ne zmorete več vztrajati pri kaznovanju, “zmagala” ona in boste vi morali jutri ponovno graditi čisto od začetka to, kar ste se tako močno trudili zgraditi že danes. Vsekakor pa ji, ko bo kazen “odsedela”, še enkrat razložite, zakaj je bilo to potrebno in jo pocrkljajte.

Še en nasvet, ki vam ga dam, je povezan s komunikacijo. Spodbujajte jo, da vsakokrat pove, kaj jo je razburilo. Uporabljajte enostavne besede, ki jih bo razumela in jo spodbujajte tudi z vprašanji, s katerimi ji pomagate ubesediti čustva. Če ji boste lahko sami razložili, kako ubesedite jezo in ji pokazali, kako se s tem odraslo spopadete ter jo spodbujali, da bo tudi ona “velika punca”, se je bo to hitro prijelo. Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o dečku, ki se spopade z agresivnim vedenjem in zgodbico volkca, ki premaga trmo. Prepričana sem, da vam bo uspelo, samo vztrajni bodite. In vsekakor se oglasite in poročajte, kako vam gre.

Pridite na knjižni sejem!

Pridite na sejem!

Pridite na sejem!

Na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani se obeta zanimivo predavanje! V soboto, 29. novembra vaju bova ob 15.30h naučili, kako z uporabo primernih jezikovnih vzorcev vzgojiti zdravega, zadovoljnega in samozavestnega otroka.

Predavanje je tokrat namenjeno samo staršem, vendar bo koristilo tako malčkom kot odraslim. Vsak starš si želi rešitev, s katerimi bi otroku pomagal pri razvojnih težavah (trma, močenje postelje, strah pred temo, težave z vrtcem …). Avtorici priročnika Zdravilne zgodbice vas vabita na praktično predavanje o tem, kako z uporabo primernih jezikovnih vzorcev vzgojiti zdravega, zadovoljnega in samozavestnega otroka.

Usklajevanje vzgoje v širši družini

Spoštovani!
S partnerjem imava 15-mesečno hčerko. Vsi skupaj živimo pri partnerjevih starših. Njegovi starši hčerko naravnost obožujejo in ji zato dovolijo praktično čisto vse, tudi tisto, kar s partnerjem že nekajkrat odločno prepoveva. Kot mami se mi zdi to popolnoma nesprejemljivo in to razumem tudi kot dvojno vzgojo oziroma že skoraj psihično podkupovanje vnučke. Hčerka je v času druženja s starimi starši vesela in vedno komaj čaka, da ju vidi, ko pridemo domov. Tudi, ko pride iz vrtca, ko naju s partnerjem ne vidi cel dan. Težava nastopi, ko jo je sredi druženja treba previti ali gremo h kosilu in bi se morala ločiti od starih staršev. Takrat popolnoma izgubi nadzor nad sabo in joka, se naju otepa, ko jo skušava vzeti v naročje, zvija in na koncu kliče dedka in babico naj jo vendar odrešita. Taka je tudi reakcija, ko med njihovim druženjem prideva v sobo, da bi hčerko samo pobožala ali kaj podobnega in se že odmika in steče k dedku ali babici. Vesela sem, da se hčerka rada druži tudi z drugimi in ne samo z nama, torej s staršema, ampak te reakcije me počasi že malo skrbijo in me zanima, kako naj se v takih primerih s partnerjem odzoveva? Meni osebno, ki sem pogosteje vpletena v te situacije, je to že pošteno načelo samozavest, ker partnerjeva starša vztrajata pri svojem mišljenju in se z njima ne da pogovoriti. Poleg tega opažam, da se hčerka prestraši, kadar nekaj hoče absolutno po svoje (je tudi bolj nagle jeze) in ji jaz prepovem ter jo po nekaj milejših ponovitvah oštejem tudi z malo ostrejšim glasom. Občutek imam, da se ustraši, da je nimam več rada, ker me takoj začne klicati in hoče v naročje. Je torej tudi to eden od razlogov, da ji je ljubše igranje z dedkom in babico?
Hvala za odgovor.
Sonja

Lepo pozdravljeni,
najlepša hvala za vaše vprašanje in razumljiv opis izziva, s katerim se soočate. Prav imate, da je vaša hčerka izpostavljena dvema različnima vzgojama; babica in dedek sta zelo popustljiva in mehka, vidva s partnerjem pa postavljata meje in vzgajata (kar je osnovna naloga skrbnih in odgovornih staršev).

Najbolj enostaven in praktičen namig, ki vam ga lahko dam, je, da svoje skrbi oba s partnerjem posredujeta njegovim staršem. To ne pomeni, da bo pogovor lahek, saj se lahko babica in dedek “zatečeta” v argumente, da imata vnučko neskončno rada, da bi zanjo naredila vse in da ju boli, ker ju želite prikrajšati za čas z njuno princesko. Vse to verjetno drži, vendar bodite močni, da vas čustvene besede ne ujamejo v svoje mreže, saj se boste oddaljili od cilja. Vaš cilj – cilj pogovora – je, da se skupaj dogovorite, kako boste vzgajali vašo hčerko. Staršema vašega partnerja odločno, a prijazno, razložite pomembnost meja in pravil za otrokov zdrav razvoj. Vsak otrok potrebuje pravila in če jih ni, dolgoročno otrok ni srečen, v svojem svetu brez meja je izgubljen, saj nima priložnosti, da bi dobil potrditve lastnih talentov (ker mu je vedno vse dovoljeno, vedno dobiva same pohvale in spodbude).

Seveda babice in dedki dopuščajo več kot starši, vendar ne smejo dopustiti vsega, zato babico in dedka lahko motivirate, da vaši princeski vsi želite samo najboljše. V tem trenutku najboljše pomeni tudi postavljanje meja in pričakovanj. Ker pravite, da se vas hčerka kar malo ustraši, ko jo oštejete (tega v večini svojih dni ni vajena, saj sta babica in dedek preveč popustljiva), vam predlagam, da jo postopoma privadite tudi na odločnejši zven vašega glasu.

To lahko storite takole:
1) Z odločnim glasom ji povejte, kaj od nje pričakujete (npr. Prosim te, da prideš sem, da ti lahko oblečem pulover!).
2) Če vas ne upošteva, pristopite k njej in počepnite/pokleknite, tako da so vajine oči v isti višini, potem odločno ponovite vaše pričakovanje: Prosim te, da prideš sem, da ti lahko oblečem pulover!
3) Ko vas upošteva, spodbujajte njeno (pridno vedenje): Bravo, kako pridna punca si! Hvala, ker si mi pomagala, da sva tako hitro oblekli pulover. Bravo!

Opazili boste, da se bo hčerka zelo hitro začela odzivati na vaša pričakovanja. Otroci zelo radi sodelujejo, ko vedo, kaj od njih pričakujemo. Ta namig lahko uporabite kjerkoli in za karkoli: jasno in razumljivo (zelo konkretno) povejte, kaj od nje pričakujete. Tako se bo navadila na vaš odločen glas (ko sporočate ukaze) in uživala v tem, da jo spodbujate, ko bo pričakovanja izpolnila. Enako prosite tudi babico in dedka, dogovorite se, da bo to vaš skupen pristop k vzgoji. Vsi imate isti cilj: da bo deklica zadovoljna, samozavestna in srečna. Da ta cilj dosežete, je potrebno vzgajati, vzgajate pa z jasnimi pričakovanji in pohvalami/spodbudami, ko pričakovanja izpolni.

Ker pravite, da se s starši vašega partnerja ne da pogovoriti, jaz pa vam pravim, da je to edini način, predlagam, da skušate pogovor vseeno izpeljati. S partnerjem se dogovorita, kako bosta nastopila, kako bosta skladna in usklajena pri sporočanju pričakovanj (kot pri otrocih bodita zelo konkretna in jasna). Če se ne bo nič spremenilo, pa razmislite, kako bi lahko vaše urnike preoblikovali tako, da bo hčerka več časa preživljala tudi z vama – bodisi samo z vami ali samo z očkom. Takrat se posvetite aktivnostim, v katerih vaša hčerka uživa (lahko greste na sprehod, v park, v živalski vrt…). Tako bo hčerka dobila priložnost, da razširi svoje izkušnje tudi izven znanih meja, vi pa boste lahko krepili vajin odnos. Povsod pa uporabite jasna pričakovanja in spodbudo/pohvalo, ko jih izpolni. Zagotavljam vam, da to dela čudeže…

Držim pesti za uspešen in ploden pogovor s starši vašega partnerja. S podobnim izzivom se je srečala tudi mamica Polona, verjetno pa še kdo. Družinske dinamike so praviloma vedno zapletene, že zato, ker smo v njih vsi čustveno vpleteni. Prav zaradi tega je potrebno ohraniti čim več notranjega miru (prisebnosti) in se osredotočiti na skupen cilj.