Moj otrok je sramežljiv

V vrtcu vam povedo, da je vaš otrok zelo sramežljiv. Če ste povsem iskreni do sebe, podobno opažate tudi sami: ko ste na obisku ali pa v trgovini in nekdo nagovori vašega otroka, se le-ta najraje skrije za vaš hrbet.

Nekateri otroci so že po naravi manj odprti za nove izkušnje in ljudi, zato potrebujejo nekaj časa, da se počutijo varno. To naredijo tako, da vse skupaj opazujejo iz varne razdalje, potem pa se začnejo premikati v središče dogajanja – vse bližje in bližje. Lahko bi rekli, da potrebujejo nekaj časa, da se ogrejejo.

Spoštujte te naravne karakteristike vašega otroka in mu dovolite, da nekaj časa samo sedi in opazuje. Pomembno je, da otrokovo opazovanje iz varnostne razdalje ne poteka v neskončnost. Čez nekaj časa (v povprečju to pomeni po 15 minutah) vašega otroka prijazno in nežno nagovorite, da naj se pridruži. Motivirajte ga s tem, kako se drugi otroci zabavajo in igrajo.

Če se vam zdi smiselno, lahko vašega otroka primete za roko in ga peljete k ostalim otrokom. Potem pa njegovo roko spustite, vendar še nekaj časa (morda minuto ali dve) bodite zraven vašega otroka. Šele na to lahko odidete. Recite mu, da boste sedeli na stolu in ga opazovali; če mu obljubite, da boste sedeli na stolu, potem morate sedeti na stolu. To je za otroka dokaz, da je okolje varno in predvidljivo, da držite besedo in da se na vas lahko zanese. Če morate na stranišče, mu povejte, da se boste takoj vrnili. Vaš otrok se bo kmalu vživel v igro z ostalimi otroki in užival.

Ne bodite presenečeni, če boste morali enak “protokol” ponoviti tudi naslednjič. Vaš otrok potrebuje zagotovilo, da boste tudi tokrat v bližini. Večkrat ko boste vse skupaj ponovili, lažje bo.

Nočno zbujanje

Imam dveletnika, ki se ponoči pogosto zbuja in me kliče. Preizkusila sem že veliko stvari, kakšne noči so super, ampak ne najdem povezave za dobro noč. Spat hodi okrog 19h in spi do približno šestih ali sedmih zjutraj. Medtem se zbudi tudi 5- ali 6-krat. Čez dan spi okrog dve uri. Živimo v hiši z velikim dvoriščem, tako da ogromno časa preživi na prostem zraku in se giba, zagotovo več kot tri ure. Naj povem, da se hitro utrudi, saj neprestano teka okoli, včasih mislim, da sploh ne zna hoditi počasi. Tudi pri vseh opravilih ga vključujemo v delo, saj zelo rad pomaga – raje kot se igra. Včasih je že tako utrujen, da se na dvorišču kar vleče, seveda je posledično tudi tečen. Ne zaspi sam, moram ležati poleg njega. Tudi, ko leži, vedno miga ali z nogo ali roko. Hodi spat ob istih urah, tudi rutine se skušam držati. Vidim pa, da resnično potrebuje dober nočni spanec.
Mi lahko, prosim, kako pomagate?
Helena

Pozdravljeni, Helena,
kar se tiče večerne rutine, lahko potrdim, da je vsekakor ključna za otrokov razvoj. Zadosten počitek je pomemben tako za naš telesni in duševni razvoj, še bolj pa seveda v tem primeru za naše malčke.

Otroci se ponoči pogosto zbujajo. Iz vašega zapisa sklepam, da ga ne dojite in se ne zbuja iz tega razloga oziroma to ni vaš način pomiritve, in da spi sam v svoji sobici. To, da ste mu zaupali samostojno spanje, je velik korak in seveda ga pozdravljam. Vendar je pomembno (kot pri vsakem koraku), da ste vztrajni in vpeljete rutino, ki se je tudi držite. To pomeni, da mu ne glede na to, da se ponoči zbudi, date vedeti, da je to čas za spanje za vse v hiši. V prvi vrsti to pomeni, da kadarkoli vstane, mu z ljubečim glasom poveste, da je čas za spanje in ga odpeljete nazaj v posteljo. Ne glede na to, koliko je ura in kateri razlog ali izgovor bo navedel za zbujanje. Če reče, da mora lulat ali da je žejen, ga odpeljite na stranišče ali mu dajte nekaj požirkov vode in ga odpeljite v posteljo. V tem času se ne pogovarjajte z njim, saj bo le tako razumel, da je to resnično čas počitka. Vsakokrat, ko vstane, naredite enako. Odpeljete ga nazaj v posteljo in če vstane še tretjič (in četrtič in petnajstič), to naredite brez besed. Takrat bo že vedel, kaj to pomeni. Ne dopustite pogovora ali pregovarjanja, kakršnegakoli klepeta, saj vas v nasprotnem primeru ne bo jemal resno.

V knjigi Zdravilne zgodbice boste našli Alenko, ki premaga rakce in uspešno spi v svoji posteljici, ne da bi vstajala in zbujala druge člane družine. Zapomnite si, da je počitek pomemben. Otroci med drugim in tretjim letom gredo običajno spat med sedmo in osmo ali celo deveto uro zvečer, potrebujejo pa okrog 12 ur spanca na dan. Če se vam zdi, da se zbuja prezgodaj ali da težko zaspi ob sedmih zvečer, prestavite večerno rutino za največ eno uro. Nikakor pa ne preskočite večerne rutine, kar pomeni, da se umijete, skočite v pižamo, se že prej počasi in umirjeno pogovarjate, preberete zgodbico za lahko noč in šele potem otrok zaspi. In ne pozabite na rutino, ponavljanje, vztrajanje. To vedno deluje.
Držim pesti za vas, prepričana sem, da vam bo uspelo.

Otrok noče v vrtec

Zanima me, kako lahko olajšam hčerki odhod v vrtec. Doma imamo še skoraj leto staro punčko, sama sem tudi doma, poleg tega je tudi mož dopoldne velikokrat doma zaradi službe. Doma sta tudi nono in nona, česar se seveda otrok zaveda in nam malo otežuje situacijo. Starejšo hčerko (2 leti in 7 mesecev) smo vpisali v vrtec, ker smo želeli da se malo druži tudi s svojimi vrstniki, saj je do sedaj imela izkušnje predvsem s starejšimi otroki. Prva dva tedna je kar rada hodila v vrtec, pozsneje pa so se začele težave in jok. K temu je pripomoglo tudi to, da jo je eden od otrok v skupini ugriznil. Kljub vsem pogovorom hčerka še vedno joka, ko jo peljemo v vrtec, ko pa je tam, se hoče družiti le z vzgojiteljicami. Zanima me, ali ji lahko kako olajšam odhod v vrtec? Vse skupaj ji seveda poskušamo predstaviti v čimbolj pozitivni luči. Hvala za odgovor.
Klavdija

Spoštovani,

najprej hvala za vprašanje. Vaša starejša hčerka je v obdobju, ko raziskuje in prav vse izkušnje, na podlagi katerih oblikuje prepričanje o življenju in svetu, “shrani” v svoj spomin. Ko je sprva z veseljem odšla v vrtec, se je veselila novih dogodivščin, kar je zelo pohvalno in kaže na iskrivost in pogum, ki sta ključna parametra za zdrav razvoj otroka v tem obdobju. A ko se je v vrtcu srečala z neprijetno situacijo, ko jo je eden od otrok ugriznil, se je “naučila”, da vrtec zanjo ni prijazen kraj. Zato si želi, da bi lahko ostala doma, kjer so ljudje, ki jih pozna in kjer se počuti varno, saj je okolje zanjo predvidljivo.

Grizenje je žal pogosto med otroki do tretjega leta in tako, kot se je potrebno soočiti z grizenjem, je nujno tudi potolažiti žrtev ugriza. Če svoje bojazni glede grizenja še niste posredovali vzgojiteljici, vam svetujem, da to storite čimprej. Tako bo lahko tudi vzgojiteljica bolj pozorna na dogajanje in preprečila morebitno ponovitev. Svoji malčici pa pritrdite, da to ni sprejemljivo vedenje in jo potolažite.

Kot ste sami ugotovili, je socializacija zelo pomembna za hčerko in druženje z drugimi otroki njene starosti spodbuja njen razvoj, saj ima priložnost spoznavati nove ljudi in okolja. Hkrati od vas želi tolažbo za neprijetno izkušnjo in pričakuje razumevanje in topel objem. Zagotovite ji, da bo tudi v vrtcu varna in odhod v vrtec spodbujajte z navdušenim glasom. Ko vam vzgojiteljice povedo, kaj bodo počeli, se lahko s hčerkico veselite določene aktivnosti in jo spodbujate, da bo lažje odšla v vrtec. Prav tako je pomembno, da zaradi ene slabe izkušnje ne bo razvila odpora do druženja z vrstniki, saj denimo takšnega vedenja med starejšimi otroki, s katerimi pravite, da se je družila do sedaj, ni vajena. Poskrbite, da bo razumela, da je varna med vrstniki in da je drugi otroci med igro ne bodo ugriznili. Vprašajte jo, s katerim od otrok v vrtcu se najbolje razume (ali to preverite pri vzgojiteljici) in poskusite urediti njuno druženje v popoldanskem času, doma, v njenem okolju, kjer se počuti varno. Ko bo uspešno “prestala” popoldansko preizkušnjo, bo to zagotovo olajšalo tudi njen odhod v vrtec. Vsakokrat, ko pridete ponjo v vrtec, pa jo tudi pohvalite, da je velika in pridna punca in ji povejte, da ste ponosni nanjo. Otroci se zelo pozitivno odzovejo na pohvalo in lahko vam zagotovim, da boste tako olajšali njeno stisko.

Razreševanje težav z odhodom v vrtec je pogosta dilema vseh staršev otrok v tem obdobju psiho-socialnega razvoja. Gre za separacijsko anksioznost, ki je za otroke te starosti pogosta in je del normalnega razvoja. Pomembno je, kako se s situacijo soočate in kako jo razrešujete, saj to sodoloča njen nadaljnji razvoj. Poleg zapisa na blogu o zmanjševanju separacijske anksioznosti lahko tudi s pomočjo lisičke Minke, ki gre v knjigi Zdravilne zgodbice pogumno v vrtec, pomagate hčerkici premagati tudi to težavo.

Za vsa nadaljnja vprašanja sem vam vedno na voljo, vesela pa bom tudi vaše povratne informacije, kako vam je uspelo.

Uporabni nasveti za zmanjševanje separacijske anksioznosti

Separacijska anksioznost je povsem običajen in normalen odraz otrokovega odraščanja, ki se pojavi okoli osmega meseca. Takrat se dojenček že zaveda, da z različnimi ljudmi spleta različne odnose: s svojimi starši je povezan z najbolj intimno čustveno vezjo. Ker je separacijska anksioznost lahko stresna tudi za starše, vam za zmanjševanje teh čustvenih trenutkov lahko pomagajo spodnji nasveti.

1. Vadite, vadite, vadite!
Da bo ločitev lažja za otroka, se lahko igrate “skrivalnice”. Pri dojenčkih to naredite tako, da s zakrijete obraz in ko ga odkrijete, rečete KUKU! Potem se lahko skrijete za odejo ali za vrata … Vaše umikanje oziroma skrivanje naj poteka postopoma, da se dojenček navadi na idejo, da kmalu pridete nazaj. Tako krepite njegov občutek varnosti, ki predstavlja bistven element pri tem, kako intenzivna bo separacijska anksioznost. Če ima vaš dojenček že kar nekaj izkušenj s skrivanjem in tem, da se vedno vrnete, bo njegova separacijska anksioznost manj intenzivna, ko boste šli za dalj časa npr. v trgovino ali k frizerju.

2. Najljubša igračka
Ko otroka peljete v varstvo (četudi samo k babici za 3 ure), naj s seboj vzame svojo najljubšo igračko. Ker je z njim predmet, ki ga zelo dobro pozna, je z njim avtomatično tudi občutek domačnosti. Namesto igračke je lahko to tudi mehka odeja; predmet, ki otroka spomni na dom in ga pomiri.

3. Uvajanje
Ko otroka pustite z nekom, ki bo za njega skrbel (npr. vzgojiteljica ali varuška), poskrbite za uvajanje. To pomeni, da se otrok v vaši družbi navadi na prisotnost druge osebe. Tako jo ima priložnost bolje spoznati in čez nekaj časa lahko s to osebo otroka pustite samega za krajše časovno obdobje. Ker se kmalu vrnete, otrok vzpostavi povezavo, da se boste vedno vrnili.

4. Vesela dobrodošlica
Pri separacijski anksioznosti se pogosto ukvarjamo samo s slovesom, pozabljamo pa na trenutke, ko ste ponovno združeni z otrokom. Ta del naj bo vesel in otroka se lahko iskreno veselite (lahko celo pretiravate), ko ga objemate in poljubljate ali šepetate besede v njegovo uho. S tem krepite povezanost in čustveno vez. Otrok tako ve, da ne glede na to, kako žalosten je, ko se poslovite, so ponovna snidenja vedno vesela in polna ljubezni.

Separacijska anksioznost

Povsem normalno in zdravo je, da otrok joče, ko odidete. Tako, kot je to čustveno zahtevna situacija za vašega otroka, je lahko enako boleča tudi za vas. Separacijska anksioznost se pojavi okoli osmega meseca otrokove starosti in pogosto se zgodi, da se starši takrat sprašujejo, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Saj prej joka in krčevitega oklepanja ni bilo…

V prvih šestih mesecih življenja dojenček nima zavedanja, da je popolnoma odvisen od svojega okolja in staršev. Zato lahko brezskrbno uživa v naročju znancev in prijateljev, vse dokler so njegove osnovne potrebe (po hrani, varnosti in toploti) zadovoljene. Za dojenčka takrat ni tako zelo pomembno, od kod pride hrana ali kdo poskrbi, da mu je toplo – zanj je pomembno samo to, da so njegove potrebe zadovoljene. Z razvojem pa začne razlikovati eno osebo od druge, prepoznava obraze in se bolj varno ter domače počuti v družbi tistih, ki jih bolje pozna. Takrat se pojavi tudi separacijska anksioznost, ki je povsem običajen in zdrav del otrokovega razvoja. Otrok začne z oblikovanjem močne čustvene navezanosti na svoje starše in ostale skrbnike. Prav tako se razvije razumevanje koncepta stabilnosti in stalnosti, zato otrok joče, ko mama npr. zapusti sobo; ker je ne vidi, ga je strah in se sprašuje, če se bo vrnila…

Otrokov jok je pozitiven znak, ki kaže na to, da otrok stke posebno čustveno vez s svojimi starši. Ta močan občutek varnosti, ki ga zaznava v bližini svojih staršev, je osnova za poznejšo samostojnost. Pomembno je, da se kot starši zavedate, da je separacijska anksioznost nekaj povsem običajnega. Vaša notranja mirnost, ko odhajate, pa otroku – ne glede na njegov jok – zagotavlja, da je še vedno varen in da se boste vrnili.

Določene oblike separacijske anksioznosti lahko opazite zvečer, ko otroka dajete spat ali zjutraj, ko ga pusite v vrtcu. V priročniku Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o Puhku, ki premaga strah pred temo, in Minki, ki gre pogumno v vrtec.