Ljubosumje na sestrico

Živijo,
Kupila sem obe knjigici in sem nad njima navdušena!! Tudi hčerki so zgodbice všeč. Sedaj imam še eno dojenčico in mi manjka kaka zgodbica na to temo, ko pride v družino novi član, ljubosumje, nove vloge itd.
Hvala za kak uporaben nasvet in lep pozdrav.
Laura

Lepo pozdravljeni,

najprej čestitke za novo družinsko članico. Verjamem, da se je dinamika spremenila, vendar lahko starejši hčerki prav preprosto pomagate pri prilagajanju na novo vlogo z zgodbico iz drugega dela (Sarin čarobni prah), ki v središče postavlja prav ljubosumje. Zelo dobro je, da svoji starejši hčerki namenite nekaj časa, ki ga bosta preživeli samo vi; dobro je, da v družinsko rutino vključite tedensko druženje (ki je določeno kot ure telovadbe ali druge popoldanske aktivnosti) starejša hči – očka, pa tudi starejša hči – mamica. To je čas, v katerem bo dobila dovolj potrditve in čustvene pozornosti, da boste lahko premagali vse ovire.

Načeloma se na pripravo novega družinskega člana osredotočimo preden pride mlajša sestrica ali bratec, vendar še ničesar niste zamudili. Vključite jo v aktivnosti, pri katerih vam lahko pomaga, pohvalite in spodbujajte jo. Največja skrivnost pa leži v tistem ena-na-ena času, ki ji ga bosta s partnerjem namenila. Dovolj je že pol ure tedensko in takrat naj bo starejša hči princeska. 🙂 Dobro je, da ta čas – če je primerno – namenite tudi pogovoru o tem, kako se počuti ona – zdaj, ko se stvari spremenile. Vsekakor pa spodbujam tudi branje zgodbice o Sari; skoraj vsi uporabni namigi so uporabljeni v njej.

Želim vam veliko prijetnih trenutkov v igranju, branju in družinskem krogu.

Nočne groze

Pozdravljeni!

Imam hčer, ki bo avgusta dopolnila tri leta in strašne težave z njenim spanjem ponoči. Še posebej od lanskega novembra. Do takrat je bila, kar se tega tiče, zelo, zelo pridna in je že spala v svoji sobi, na »veliki« postelji, ker otroške posteljice ni hotela več. Ob uri za spanje (nekje ob 20-ih) sem jo položila v posteljo, jo pokrila, ugasnila luč (nočno lučko pustila vseeno vklopljeno) in odšla (vrata sem pustila vedno priprta), ona pa se je sama počasi umirila in zaspala. Ponoči se je zbudila enkrat ali dvakrat, saj je zahtevala mleko. Ko je mleko popila, je sama zaspala nazaj, vse do jutra. Potem je pa prišla ena noč v novembru, ko je nekaj sanjala, saj je bila zelo, zelo preplašena, kar tresla se je od strahu. Tisto noč ni bilo druge kot jo vzeti k sebi in kljub temu je potrebovala še kakšni dve uri, da se je umirila in spet zaspala. In od tiste noči dalje njene in naše noči niso več mirne. Povedala je, da je tisto noč sanjala prašička, ki je bil v njeni sobi in zato se je sobe kak mesec dni tudi bala (tako podnevi kot ponoči), tako da se je je izogibala, kolikor se je le dalo. Počasi je tudi to šlo mimo, vendar ni hotela več spati sama v tisti sobi, a tudi pri meni noči ne prespi mirno, saj ogromno sanja, v sanjah joče, kriči, se krega, kliče različne osebe itd. Torej so te sanje za njo prava mora. In nikoli se po teh sanjah ne zbudi, ampak se/jo nekako umiri/m še ko spi. Zato me res zanima, kako ji lahko pomagam, še posebej zato, ker se to stopnjuje in ne pojenja. Mogoče delam/delamo kaj narobe in se ne zavedamo, kaj … Mogoče je samo tak otrok in bo to šlo samo mimo (je samo neko obdobje)? Res prosim za vaš nasvet, vašo pomoč, da bi vsem nam bilo lažje (predvsem pa njej, saj pri tej starosti verjetno res ne ve povedati, kaj jo muči, kaj sanja, zagotovo pa v sebi čuti, da nekaj ni ok).

Že vnaprej lepa hvala in lep pozdrav,

Duška

 

Duška, lepo pozdravljeni,

Vsekakor so nočne groze v obdobju starosti vaše deklice precej pogoste. Dogajajo se med tretjim in dvanajstim letom, najpogostejše pa so prav okrog tretjega leta. Nočne groze so podobne nočnim moram, s to razliko, da se predstavijo veliko bolj dramatično in doživeto. Pogosto se zgodi, da niso pravzaprav sanje, pač pa gre za nenadne reakcije strahu, ki se pojavijo med premikom iz ene faze spanja v drugo. Običajno se pojavijo kaki dve ali tri ure po tem, ko otrok zaspi, ko se spanje premakne iz globokega ne-REM spanca v lahkotnejši REM spanec, torej stanje, v katerem sanjamo. Ta prehod je navadno nežen, pri otrocih pa se včasih zgodi, da se prestrašijo in ta reakcija je nočna groza. V tej situaciji otrok morda v postelji celo sede, vpije, kriči, joče, hitreje diha, srce mu razbija, lahko se celo poti in opleta naokoli, predvsem pa je zelo prestrašen in razburjen. Čez kratek čas se pomiri in zaspi nazaj. Prav tako ni nič presenetljivega, če se naslednji dan nočne groze sploh ne spomni ali – kot ste omenili – ne ve povedati, kaj je sanjal, saj je v tistem času v globokem spancu.

Nočne groze so posledica prekomernega razburjenja centralnega živčnega sistema med spanjem. To se lahko zgodi, ker ta sistem, ki ureja spanje in budne aktivnosti možganov, še vedno zori. Nekateri otroci lahko podedujejo nagnjenost k temu pretiranemu razburjenju, morda kdo v družini pogosto hodi v spanju ali ima zelo živahne sanje. Nočne groze pa so zelo stresne tudi za starše, ki se počutijo zelo nemočne, otroku pa bi radi pomagali. Največ, kar lahko med nastopom nočne groze storite, je to, da pazite, da se otrok ne poškoduje in počakate, da mine. Z nežnimi besedami ga lahko mirite, a ga – če se ne zbudi sam – ne zbujajte, saj se s prisilnim zbujenjem bolj zmedejo in razburijo in s tem potrebujejo več časa, da spet zaspijo. Razumevanje nočnih groz je za starša ključno, saj že s tem, da veste, kaj se dogaja, laže upravljate s situacijo.

Poskusite lahko tudi z nekaj »triki«. Najpomembnejše je seveda to, da je vaša večerna rutina mirna, sproščujoča in preprosta. Poskrbite, da ima dovolj spanca, da je spočita in da ima rutino, ki se je drži(te), in ne ostaja predolgo pokonci. Prav tako v tej razvojni fazi ne potrebuje več mleka (hrane na splošno) ponoči, zato jo tega – če to še zahteva – odvadite. Previdni bodite tudi pri zgodbicah, ki jih berete za lahko noč. Obrnite se k mirnim, prijaznim zgodbicam brez grozovitih nesramnežev, coprnic, zlobnih škratov, itd. Najdite pomirjujočo glasbo ali zvoke morja in to predvajajte, ko odidete iz njene sobe. Načeloma so more lahko zelo intenzivne v obdobju, ko se razvija domišljija, zato je povsem mogoče, da je to le prehodno obdobje. Čez dan lahko tudi skupaj izdelate risbico, ki bo imela »čarobno moč«. To risbico obesite v sobi in vsak večer jo spomnite, da jo pogleda in se prepriča, da je res tam za zaščito. Prebirate pa lahko tudi Zdravilne zgodbice, predvsem prvi del, ki je namenjen malčkom do tretjega ali četrtega leta. V knjigi boste našli kar nekaj pomirjujočih zgodbic, tudi takšnih, ki se ukvarjajo s samostojnim in mirnim spancem.

Drživa pesti, da bo hitro in uspešno premagala groze, vaši družini pa želiva veliko pomirjujočega spanca. Sporočite, kako vam gre!

 

Svetovanje v oddaji Halo TV

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Nočni gostji na Radiu Slovenija

Res je bilo zanimivo klepetati z novinarko Tino Kralj sredi nočne tišine in miru. Danes sva v resnici malce bolj zalimani kot je videti na spodnji fotografiji, saj nama po super pogovoru adrenalin še dolgo ni pustil spati. Na povezavi pa pogovor o nastajanju zgodbic, o njihovem učinku in strokovni podlagi, pa o drugem delu, ki prihaja, o najinem prijateljstvu in celo glasbenih skrivnostih. Klik klik!

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.

Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?

1. Neenotnost

Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).

2. Podkupovanje

Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.

3. Kršenje pravil

Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.

4. Kazen je predaleč

Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.

5. Vdaja

Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.

6. Ko ponorite

In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.

In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Rutina na potovanju

Nekateri izmed nas pa imajo raje potovanja kot dopust ob obali ali v nekje v koči. Veliko raje sedejo v avto in se potepajo iz mesta v mesto, odkrivajo nove kulture in jedi, nove ljudi in pokrajine. To je za širjenje obzorij otrok vsekakor pohvalno, vendar s stališča rutine veliko težje, zato tovrstna potovanja priporočava raje pri petletnikih in starejših otrocih, še zlasti, če vemo, da so posebej občutljivi na spremembe.

Zakaj ves čas govorim o rutini? Ker je rutina ključna za to, da se otroci počutijo »doma«, kar pomaga pri tem, da vzpostavitev običajnega ritma življenja, ko se vrnete domov, ni tako stresna. Če se počutijo doma, bo tudi po tem, ko bodo dejansko doma, potrebnega veliko manj ponovnega uvajanja rutine. Zato je pravzaprav edini nasvet, ki ga pred dopustom lahko dam staršem, ki se po oddihu vračajo domov in že vnaprej vedo, da bo težko, prav ta, naj bodo stvari karseda običajne, karseda takšne kot doma in karseda neomajne.

Držite se urnika

Pri potovanjih je značilno, da med potjo od enega kraja k drugemu preprosto ni časa za kosilo ob enaki uri kot po navadi, pa potegnemo za eno uro in gremo na kosilo potem, ko prispemo tja, kamor smo želeli ali ko najdemo restavracijo, ki nam je po godu ali pridemo nazaj v apartma, kjer lahko končno skuhamo. Starši si pogosto zastavijo preprosto rečeno preveč ambiciozne potovalne načrte, v okviru katerih želijo določeno dogodivščino izpeljati. Namesto tega imejte v mislih, da imate s seboj malčka (ali dva), ki mu je prav eno figo mar, če bo videl eno gotsko cerkev manj, če bo le lahko dobil svoje kosilo ob pravem času in odspal tisto kitico v miru.

Popoldanski počitek

Popoldanski spanec, ki ga otroci na poti pogosto opravijo kar v avtu, ni enak počitku v postelji. Saj veste, kako se počutite, če zakinkate na vlaku ali avtobusu ali pa na zadnjem sedežu avtomobila. Otroci resda več prenesejo in čeprav je to povsem zadovoljiv spanec za en dan ali dva, naj hkrati to na potovanju ne bo navada. Lahko zadremajo na pikniku nekje v parku, vseeno bodo bolj spočiti. Poskrbite, da bo tudi do počitka prišlo ob enakem terminu in predvsem, da bo večerna rutina ob istem času kot doma. Že majhna odstopanja vam lahko nakopljejo »težave«, katerih davek bosta morda plačevali naslednji dan, morda pa (najverjetneje veliko večjega) šele ob prihodu domov.

Ne zanemarjajte navad

Če so otroci zaspani, so tudi sitni in če so sitni, se bodo vaši načrti za pester dopust hitreje izjalovili. Zato si raje zastavite preprostejše načrte, bolj ohlapne in manj naporne, napete ali zahtevne. Ne pozabite, da je pomembno, da se kot družina zabavate – vsi, ne le otroci in ne le starši. Največjo uslugo lahko otroku naredite s tem, da s seboj na dopust vzamete tudi rutino. V nasprotnem primeru jo boste ob prihodu domov ponovno vzpostavljali kar nekaj časa, ki je odvisen od dolžine brez-rutinskega počitnikovanja in lahko ob nepravilnem postopanju traja tudi do konca poletja.

Otroci hrepenijo po tem

Otroci sicer zelo radi prosijo in moledujejo, da jim ne bi bilo treba iti spat, da bi lahko ostali dlje pokonci, da bi pogledali še to in ono novo stvar. Na potovanjih je več dražljajev, zato je tudi bolj vznemirljivo in zaradi tega težje umijejo zobe, se zlepa ne odpravijo spat in ne zaspijo ali se spravijo h kosilu. Sami veste, da se to zgodi tudi, ko že komaj gledajo, si manejo očke in že sede kinkajo. Vedo namreč, da se bo tu, kjer še niso bili, tudi po tem, ko zaspijo, dogajalo še cel kup stvari in tega nočejo zamuditi. Pa vendar otroci hrepenijo po rutini in po tem, da konec koncev, ko se dan zaključi, njihov svet ostaja enak. Tisti varen pristan, kjer mirno zaspijo, jim mora biti znan in ljub. Zato poskrbite, da jim to nudite.

V knjigi Zdravilne zgodbice najdete kar nekaj zgodb, ki pomagajo vzpostavljati in ohranjati rutino ter premagovati težave. Tudi na spletni strani najdete veliko namigov in nasvetov, ki vam bodo pri starševskih zagatah vsekakor v pomoč, lahko pa zastavite tudi vprašanje, ki vas morda tare. Zamisli, o tem, kam s svojim mulcem, pa poiščite na spletni strani Kam z mulcem.

Popočitniški sindrom

Prihaja poletje in z njim seveda tudi čas, ko odrasli lahko vzamemo dopust in se končno malce spočijemo. Seveda v družbi naših malčkov, ki prav tako kot mi komaj čakajo nove dogodivščine, priložnosti za raziskovanja in če je le možno, tudi čofotanje po vodi. A nemalokrat se zgodi, da se za starše pravo, trdo delo začne šele takrat, ko se z dopusta vrnejo domov. Kar naenkrat namreč malčki niso več mirni, pred spanjem imajo neredko celo izbruhe trme ali jeze in se predvsem nekako nočejo »navaditi« na to, da je počitnic konec in da so spet doma, kjer je treba vzpostaviti staro rutino. Ali se temu sploh lahko izognemo? Ključna beseda je – rutina.

 

Najprej je potrebno poudariti, da otroci po petem letu malce lažje prenašajo spremembe kot malčki, ki so mlajši. Ravno zato se družine z majhnimi otroki odpravljajo na dopust – kot na splošno radi rečemo – na morje.

Proti morju

»Na morje« pomeni, da geografska lokacija dopusta sploh ni tako pomembna, pač pa je pomembno le to, da je vreme toplo in morje slano, po možnosti z ljubkimi plažami s plitko vodo (in morda celo zalivčki), v katerih se lahko otroci igrajo. Tam ostanemo teden dni ali dva, nekateri celo dlje. »Na morju« je tudi veliko laže vzdrževati rutino, kakršno otroci poznajo doma, kot na potovanjih. To pomeni, da ne sme biti možnosti za podaljšan večer, ker »smo pač na morju«.

Od tod izhaja tudi prva napaka, ki jo med dopustom radi naredimo. Odrasli vsaj v večini poznamo svoje meje in vemo, kaj je treba narediti kdaj, ob kateri uri moramo iti spat, da ne bomo zjutraj povsem brez energije, nenaspani in sitni. Vemo, da je potrebno redno jesti in predvsem piti dovolj vode. Otroci se za vse to zanašajo na nas, ker sami tega znanja še nimajo. Hkrati je rutina, kot vedno ponavljava, eden izmed ključnih elementov za to, da se otrok počuti varnega. Potrebuje domačnost okolja (kar pomeni tudi to, da s seboj prinesete najljubšo igračo in odejico, brez katere ne zaspi), ljudi in rutine, da lahko ve, kaj sledi čemu. »Ko mamica reče, da je ura sedem, si umijem zobe in se spravim v pižamo. Temu sledi pravljica za lahko noč in potem ugasnemo luč in zaspimo.«

Nismo doma

Zveni precej preprosto, kajne? Pogosto se izkaže, da sicer ta del rutine nekako na hitro že izpolnimo, ampak potem hitimo ven, ker nas sosedi v kampu čakajo za igro taroka ali kaj podobnega. In mi nismo otroci, mi se še lahko malce zabavamo, nam ni treba spat zgodaj, konec koncev smo na dopustu. Če se tako nenadoma pojavi malo bitje z medvedkom, ki si mane oči in trdi, da ni zaspano, mu je včasih preprosto lažje ugoditi.

Otroci zaslutijo, kdaj njihova rutina ni popolna in dovolj je že samo to, da niso doma. Kaj narediti takrat? Vztrajati. Zagotovo je namreč čez dan veliko dražljajev, ki jih male očke kar srkajo in otroški možgani jih sploh ne uspejo vseh predelati. Zato težje zaspijo in zato je toliko bolj pomembno, da vztrajate pri tem, da zaspijo, jih vsakič znova odpeljete v posteljo. In da to ponavljate kot bi ponavljali zvečer doma – vedoč, da vas naslednji dan čaka služba. Za nasvete, kam se odpraviti z najmlajšimi, pa obiščite spletno stran Kam z mulcem.

 

Dojenčki razmišljajo, preden znajo govoriti

Dve knjigi sta lahko na prvi pogled povsem enaki, saj sta obe knjigi. Na podoben način, kot lahko dve želvi obravnavamo enako, saj sta obe želvi. Čeprav lahko obstajajo velike razlike med knjigami in želvami, lahko opazimo povezavo, ki smo jo naredili z opazovanjem. Ta analogična sposobnost videti skupne odnose med predmeti, dogodki ali celo idejami, je ključna veščina, ki je temelj človeške inteligentnosti.

Čeprav obstaja veliko dokazov, da se lahko predšolski otroci učijo teh abstraktnih odnosov, pa je vprašanje, ali se tega lahko učijo tudi dojenčki, ostajalo odprto. Nova raziskava kaže, da se dojenčki lahko tega prav tako naučijo že po le nekaj primerih. To kaže, da so ključna znanja prisotna že zelo zgodaj v človeškem razvoju in da je ključno znanje za temelj človeške inteligentnosti prisotno že zelo zgodaj v človeškem razvoju, in da za učenje abstraktnih odnosov jezikovne sposobnosti niso potrebne.

To seveda pomeni, da znajo dojenčki – čeprav še ne znajo govoriti – zelo dobro razmišljati in niso odvisni samo od svojih telesnih nagonov, občutka lakote in žeje, denimo, ter mraza in toplote. Dojenčki so pokazali enake vzorce učenja kot starejši otroci in odrasli. Zato ne pozabite, da vas vaši najmlajši razumejo tudi v najzgodnejši fazi razvoja, ko še ne znajo govoriti in že nizajo svoje misli. Spodbujajte njihov razvoj in jim pomagajte premagovati ovire tudi z Zdravilnimi zgodbicami.