Nočne groze

Pozdravljeni!

Imam hčer, ki bo avgusta dopolnila tri leta in strašne težave z njenim spanjem ponoči. Še posebej od lanskega novembra. Do takrat je bila, kar se tega tiče, zelo, zelo pridna in je že spala v svoji sobi, na »veliki« postelji, ker otroške posteljice ni hotela več. Ob uri za spanje (nekje ob 20-ih) sem jo položila v posteljo, jo pokrila, ugasnila luč (nočno lučko pustila vseeno vklopljeno) in odšla (vrata sem pustila vedno priprta), ona pa se je sama počasi umirila in zaspala. Ponoči se je zbudila enkrat ali dvakrat, saj je zahtevala mleko. Ko je mleko popila, je sama zaspala nazaj, vse do jutra. Potem je pa prišla ena noč v novembru, ko je nekaj sanjala, saj je bila zelo, zelo preplašena, kar tresla se je od strahu. Tisto noč ni bilo druge kot jo vzeti k sebi in kljub temu je potrebovala še kakšni dve uri, da se je umirila in spet zaspala. In od tiste noči dalje njene in naše noči niso več mirne. Povedala je, da je tisto noč sanjala prašička, ki je bil v njeni sobi in zato se je sobe kak mesec dni tudi bala (tako podnevi kot ponoči), tako da se je je izogibala, kolikor se je le dalo. Počasi je tudi to šlo mimo, vendar ni hotela več spati sama v tisti sobi, a tudi pri meni noči ne prespi mirno, saj ogromno sanja, v sanjah joče, kriči, se krega, kliče različne osebe itd. Torej so te sanje za njo prava mora. In nikoli se po teh sanjah ne zbudi, ampak se/jo nekako umiri/m še ko spi. Zato me res zanima, kako ji lahko pomagam, še posebej zato, ker se to stopnjuje in ne pojenja. Mogoče delam/delamo kaj narobe in se ne zavedamo, kaj … Mogoče je samo tak otrok in bo to šlo samo mimo (je samo neko obdobje)? Res prosim za vaš nasvet, vašo pomoč, da bi vsem nam bilo lažje (predvsem pa njej, saj pri tej starosti verjetno res ne ve povedati, kaj jo muči, kaj sanja, zagotovo pa v sebi čuti, da nekaj ni ok).

Že vnaprej lepa hvala in lep pozdrav,

Duška

 

Duška, lepo pozdravljeni,

Vsekakor so nočne groze v obdobju starosti vaše deklice precej pogoste. Dogajajo se med tretjim in dvanajstim letom, najpogostejše pa so prav okrog tretjega leta. Nočne groze so podobne nočnim moram, s to razliko, da se predstavijo veliko bolj dramatično in doživeto. Pogosto se zgodi, da niso pravzaprav sanje, pač pa gre za nenadne reakcije strahu, ki se pojavijo med premikom iz ene faze spanja v drugo. Običajno se pojavijo kaki dve ali tri ure po tem, ko otrok zaspi, ko se spanje premakne iz globokega ne-REM spanca v lahkotnejši REM spanec, torej stanje, v katerem sanjamo. Ta prehod je navadno nežen, pri otrocih pa se včasih zgodi, da se prestrašijo in ta reakcija je nočna groza. V tej situaciji otrok morda v postelji celo sede, vpije, kriči, joče, hitreje diha, srce mu razbija, lahko se celo poti in opleta naokoli, predvsem pa je zelo prestrašen in razburjen. Čez kratek čas se pomiri in zaspi nazaj. Prav tako ni nič presenetljivega, če se naslednji dan nočne groze sploh ne spomni ali – kot ste omenili – ne ve povedati, kaj je sanjal, saj je v tistem času v globokem spancu.

Nočne groze so posledica prekomernega razburjenja centralnega živčnega sistema med spanjem. To se lahko zgodi, ker ta sistem, ki ureja spanje in budne aktivnosti možganov, še vedno zori. Nekateri otroci lahko podedujejo nagnjenost k temu pretiranemu razburjenju, morda kdo v družini pogosto hodi v spanju ali ima zelo živahne sanje. Nočne groze pa so zelo stresne tudi za starše, ki se počutijo zelo nemočne, otroku pa bi radi pomagali. Največ, kar lahko med nastopom nočne groze storite, je to, da pazite, da se otrok ne poškoduje in počakate, da mine. Z nežnimi besedami ga lahko mirite, a ga – če se ne zbudi sam – ne zbujajte, saj se s prisilnim zbujenjem bolj zmedejo in razburijo in s tem potrebujejo več časa, da spet zaspijo. Razumevanje nočnih groz je za starša ključno, saj že s tem, da veste, kaj se dogaja, laže upravljate s situacijo.

Poskusite lahko tudi z nekaj »triki«. Najpomembnejše je seveda to, da je vaša večerna rutina mirna, sproščujoča in preprosta. Poskrbite, da ima dovolj spanca, da je spočita in da ima rutino, ki se je drži(te), in ne ostaja predolgo pokonci. Prav tako v tej razvojni fazi ne potrebuje več mleka (hrane na splošno) ponoči, zato jo tega – če to še zahteva – odvadite. Previdni bodite tudi pri zgodbicah, ki jih berete za lahko noč. Obrnite se k mirnim, prijaznim zgodbicam brez grozovitih nesramnežev, coprnic, zlobnih škratov, itd. Najdite pomirjujočo glasbo ali zvoke morja in to predvajajte, ko odidete iz njene sobe. Načeloma so more lahko zelo intenzivne v obdobju, ko se razvija domišljija, zato je povsem mogoče, da je to le prehodno obdobje. Čez dan lahko tudi skupaj izdelate risbico, ki bo imela »čarobno moč«. To risbico obesite v sobi in vsak večer jo spomnite, da jo pogleda in se prepriča, da je res tam za zaščito. Prebirate pa lahko tudi Zdravilne zgodbice, predvsem prvi del, ki je namenjen malčkom do tretjega ali četrtega leta. V knjigi boste našli kar nekaj pomirjujočih zgodbic, tudi takšnih, ki se ukvarjajo s samostojnim in mirnim spancem.

Drživa pesti, da bo hitro in uspešno premagala groze, vaši družini pa želiva veliko pomirjujočega spanca. Sporočite, kako vam gre!

 

Svetovanje v oddaji Halo TV

mag. Mia Bone

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Nočni gostji na Radiu Slovenija

Res je bilo zanimivo klepetati z novinarko Tino Kralj sredi nočne tišine in miru. Danes sva v resnici malce bolj zalimani kot je videti na spodnji fotografiji, saj nama po super pogovoru adrenalin še dolgo ni pustil spati. Na povezavi pa pogovor o nastajanju zgodbic, o njihovem učinku in strokovni podlagi, pa o drugem delu, ki prihaja, o najinem prijateljstvu in celo glasbenih skrivnostih. Klik klik!

Petra Julia Ujawe in Mia Bone

Dojenčki razmišljajo, preden znajo govoriti

Dve knjigi sta lahko na prvi pogled povsem enaki, saj sta obe knjigi. Na podoben način, kot lahko dve želvi obravnavamo enako, saj sta obe želvi. Čeprav lahko obstajajo velike razlike med knjigami in želvami, lahko opazimo povezavo, ki smo jo naredili z opazovanjem. Ta analogična sposobnost videti skupne odnose med predmeti, dogodki ali celo idejami, je ključna veščina, ki je temelj človeške inteligentnosti.

Čeprav obstaja veliko dokazov, da se lahko predšolski otroci učijo teh abstraktnih odnosov, pa je vprašanje, ali se tega lahko učijo tudi dojenčki, ostajalo odprto. Nova raziskava kaže, da se dojenčki lahko tega prav tako naučijo že po le nekaj primerih. To kaže, da so ključna znanja prisotna že zelo zgodaj v človeškem razvoju in da je ključno znanje za temelj človeške inteligentnosti prisotno že zelo zgodaj v človeškem razvoju, in da za učenje abstraktnih odnosov jezikovne sposobnosti niso potrebne.

To seveda pomeni, da znajo dojenčki – čeprav še ne znajo govoriti – zelo dobro razmišljati in niso odvisni samo od svojih telesnih nagonov, občutka lakote in žeje, denimo, ter mraza in toplote. Dojenčki so pokazali enake vzorce učenja kot starejši otroci in odrasli. Zato ne pozabite, da vas vaši najmlajši razumejo tudi v najzgodnejši fazi razvoja, ko še ne znajo govoriti in že nizajo svoje misli. Spodbujajte njihov razvoj in jim pomagajte premagovati ovire tudi z Zdravilnimi zgodbicami.

Nočno zbujanje

Imam dveletnika, ki se ponoči pogosto zbuja in me kliče. Preizkusila sem že veliko stvari, kakšne noči so super, ampak ne najdem povezave za dobro noč. Spat hodi okrog 19h in spi do približno šestih ali sedmih zjutraj. Medtem se zbudi tudi 5- ali 6-krat. Čez dan spi okrog dve uri. Živimo v hiši z velikim dvoriščem, tako da ogromno časa preživi na prostem zraku in se giba, zagotovo več kot tri ure. Naj povem, da se hitro utrudi, saj neprestano teka okoli, včasih mislim, da sploh ne zna hoditi počasi. Tudi pri vseh opravilih ga vključujemo v delo, saj zelo rad pomaga – raje kot se igra. Včasih je že tako utrujen, da se na dvorišču kar vleče, seveda je posledično tudi tečen. Ne zaspi sam, moram ležati poleg njega. Tudi, ko leži, vedno miga ali z nogo ali roko. Hodi spat ob istih urah, tudi rutine se skušam držati. Vidim pa, da resnično potrebuje dober nočni spanec.
Mi lahko, prosim, kako pomagate?
Helena

Pozdravljeni, Helena,
kar se tiče večerne rutine, lahko potrdim, da je vsekakor ključna za otrokov razvoj. Zadosten počitek je pomemben tako za naš telesni in duševni razvoj, še bolj pa seveda v tem primeru za naše malčke.

Otroci se ponoči pogosto zbujajo. Iz vašega zapisa sklepam, da ga ne dojite in se ne zbuja iz tega razloga oziroma to ni vaš način pomiritve, in da spi sam v svoji sobici. To, da ste mu zaupali samostojno spanje, je velik korak in seveda ga pozdravljam. Vendar je pomembno (kot pri vsakem koraku), da ste vztrajni in vpeljete rutino, ki se je tudi držite. To pomeni, da mu ne glede na to, da se ponoči zbudi, date vedeti, da je to čas za spanje za vse v hiši. V prvi vrsti to pomeni, da kadarkoli vstane, mu z ljubečim glasom poveste, da je čas za spanje in ga odpeljete nazaj v posteljo. Ne glede na to, koliko je ura in kateri razlog ali izgovor bo navedel za zbujanje. Če reče, da mora lulat ali da je žejen, ga odpeljite na stranišče ali mu dajte nekaj požirkov vode in ga odpeljite v posteljo. V tem času se ne pogovarjajte z njim, saj bo le tako razumel, da je to resnično čas počitka. Vsakokrat, ko vstane, naredite enako. Odpeljete ga nazaj v posteljo in če vstane še tretjič (in četrtič in petnajstič), to naredite brez besed. Takrat bo že vedel, kaj to pomeni. Ne dopustite pogovora ali pregovarjanja, kakršnegakoli klepeta, saj vas v nasprotnem primeru ne bo jemal resno.

V knjigi Zdravilne zgodbice boste našli Alenko, ki premaga rakce in uspešno spi v svoji posteljici, ne da bi vstajala in zbujala druge člane družine. Zapomnite si, da je počitek pomemben. Otroci med drugim in tretjim letom gredo običajno spat med sedmo in osmo ali celo deveto uro zvečer, potrebujejo pa okrog 12 ur spanca na dan. Če se vam zdi, da se zbuja prezgodaj ali da težko zaspi ob sedmih zvečer, prestavite večerno rutino za največ eno uro. Nikakor pa ne preskočite večerne rutine, kar pomeni, da se umijete, skočite v pižamo, se že prej počasi in umirjeno pogovarjate, preberete zgodbico za lahko noč in šele potem otrok zaspi. In ne pozabite na rutino, ponavljanje, vztrajanje. To vedno deluje.
Držim pesti za vas, prepričana sem, da vam bo uspelo.

Težave v vrtcu z nasilnim dečkom

Pozdravljeni, končno sem našla knjigo, ki sem jo iskala in želim si, da bi jih bilo mnogo več, saj tudi sama verjamem v moč zgodb. Moj sin (skoraj štiri leta) je po naravi izjemno miren, prijazen, neagresiven, dojemljiv. Ko je šel v vrtec, je bilo zanj zelo težko. Prišel je v skupino, v kateri so otroci veliko jokali. Veliko sem se pogovarjala z njim, ga crkljala. Še vedno pa se ne znajde dobro v odnosih, ki so v vrtcu bolj krvoločni – se tepejo, pljuvajo, porivajo, pulijo igrače iz rok. Vedno gre težko tja in rad gre domov, najtežje pa mu je s prijateljem, ki ga tepe, mu vse izpuli iz rok. Čutim, da ga je strah njegove agresije, saj sam ni tak. Velikokrat ga omenja. Čutim njegovo nemoč in da je globoko v sebi preplašen, ker ne pozna orodja, ne ve, kaj narediti, kako se zaščititi. Skupaj, s pogovori, ko mu berem zgodbice, mu povem kako iz svojega življenja, je nekoliko lažje. Mi je pa všeč ta ideja, da se npr. prime za določen del telesa ali stori nekaj, kar mu obudi kak prijeten spomin, da premaga kako frustracijo. Razmišljala sem, da bi se, ko mu vzame igračo, prijel za lice ali srce in se spomnil na moje crkljanje, da bi ga to pomirilo kot v zgodbici, ko pa mora v akcijo in odločno zahtevati, pa zacepeta na mestu in izpuli. Vse dobro vam želim pri delu, predvsem pa veliiiiiiiiiiiiiko produktivnosti!

Amadeja

Spoštovani,

Iz vašega podrobnega opisa težav (objavljeno vprašanje je skrajšano, op.p.) vidim, da se res trudite razrešiti večplastno težavo, s katero se sooča vaš sin, zato naj vas najprej pohvalim, da ste poskusili na več različnih načinov.

Vaš otrok je zdravo čustven in občutljiv deček, ki ne mara pretepanja in nasilnega vedenja (kar naj bi bila tendenca vseh živih bitij). Strinjam se, da se bo v življenju soočal z agresivnimi ljudmi. K agresivnim odzivom (niti v funkciji obrambe) ga raje ne usmerjajte, saj to lahko zelo hitro vodi v stalno agresivno vedenje. Vsekakor je deček, ki ga omenjate, destruktiven za celo skupino, kar je potrebno urediti znotraj vrtca. Prav je, da sinu prisluhnete in da vidi, da vam lahko zaupa svoje težave. S pogovorom vsekakor nadaljujte, za krepitev poguma pa mu lahko berete zgodbico o Puhku, pa tudi o lisički Minki in deklici Gabi. S tem boste okrepili njegovo hrabrost, kar mu bo pomagalo, da se bo postavil zase.

T.i. fizična sidra, ki jih tudi sami omenjate, dosežejo, da otrokovi možgani povsem naravno sprožijo pozitivne spomine in izkušnje, ki dajo otroku občutek zaupanja in samozavesti. Fizična sidra v Zdravilnih zgodbicah so skrbno izbrana. Moram pa poudariti, da je krepitev fizičnega sidra relativno zahtevno terapevtsko orodje, ki zahteva zaporedje določenih elementov. To torej ni nekaj, kar bi starši lahko naredili sami in kar tako. Pri Zdravilnih zgodbicah fizična sidra predstavljajo dodano vrednost: namesto da bi morali otroku zjutraj v vrtcu prebrati celotno zgodbico, mu poljubite dlan in rečete, da je kot lisička Minka. In že deluje… Deluje, ker je zgodbica skrbno sestavljena tako, da je fizično sidro “nasičeno” s točno določenim sporočilom.

Po tretjem letu začnejo otroci osvajati tudi druge mejnike, učijo se o tem, kaj je »moje« in kaj »tvoje«, jezikajo, se težko soočajo z neuspehom in včasih napadajo tako starejše kot vrstnike. S temi težavami se očitno sooča tudi fantek, s katerim ima vaš sin težave. Držim pesti, da se zadeve znotraj vrtca uspešno razrešijo, v tem času pa s sinom krepita pogum in samozavest. Oglasite se spet čez mesec in pol ali dva in sporočite, kako vam gre.

“Mama, nočem kakat!”

Pozdravljeni, zanima me, ali v vašem priročniku najdemo tudi kakšno zgodbico na temo odvajanja? Imam 4-letno hčerko, ki z lulanjem nima težav, s kakanjem pa ogromne težave. Enostavno namreč zadržuje in noče kakat. Če že, kaka v pleničko in še to zelo boleče. Pazimo na prehrano, a vseeno ji to predstavlja ogromno oviro.
Hvala in lep pozdrav, Urška

Spoštovani,
najlepša hvala za vprašanje. V priročniku Zdravilne zgodbice najdete tudi zgodbico za toaletni trening, ki vsebuje tako težave z lulanjem kot težave s kakanjem.

Naj vas pomirim, da se veliko otrok do petega leta sooča s težavo, ko zavračajo opravljanje velike potrebe. Ker otroci v tej razvojni fazi še ne razumejo, da se tisto, česar ne izločijo, kopiči, so morda celo prepričani, da bodo lahko zadrževali za vedno, če lahko enkrat zadržijo. Iz tega razloga vam ne moremo zagotoviti, da bo otrok razumel, če mu poskušate to, da se blato kopiči, tudi razložiti.

Eden od razlogov, da je njeno blato trdo, je tudi to, da ga zadržuje. Poskrbite, da bo jedla dovolj vlaknin in pila dovolj vode, da bo blato lažje odvajati. Prav tako je pomembno, da se o veliki potrebi, o blatu in potrebi po odvajanju ne pogovarjate slabšalno – niti z njo, niti s partnerjem, niti s prijatelji. Otroci nas pogosto slišijo tudi, ko mi mislimo, da niso pozorni in hitro povežejo, o čem se pogovarjamo. To pomeni, da ne rečete, da je “naredila smrdljiv kakec”, četudi to izrečete s tonom, polnim pohvale. Morda greste lahko celo korak dlje in ji poveste, da ste se tudi vi kot majhna deklica morali naučiti iti na stranišče, celo “naznanite”, kdaj greste vi na veliko potrebo in na splošno to predstavite kot nekaj običajnega. Pomembno je, da iz tega ne ustvarjate stresne situacije in da nanjo ne pritiskate, saj bo to doseglo nasproten učinek od želenega.

Prav tako je v tem trenutku vaša primarna skrb, da bo deklica odvajala blato in ne, da ga bo odvajala v stranišče ali kahlico, zato delajte korak za korakom. Če ji pomagate, da je uspešna na drugih področjih ali v drugačnih situacijah in si s tem gradi samozavest, krepi pogum in samostojnost, bo tudi to šlo lažje. Tudi pri tem ji lahko pomagajo Zdravilne zgodbice.

Nekateri strokovnjaki priporočajo, da uvedete “sedenje na stranišču” dvakrat na dan, po obroku, saj tako spodbujate gastrokolični refleks. To pomeni, da sedi v položaju, v katerem so njena kolena više od kolkov, noge pa trdno na tleh (recimo kot na kahlici). To jo tudi uči rutine sedenja na stranišču, vendar je pomembno, da v tem času ne govorite o kakanju ali tej potrebi, pač pa jo zamotite, z njo berete ali se igrate. Ko bo tako odsedela deset minut, jo pohvalite, da je kot velika deklica sedela deset minut na stranišču. Ne pozabite na spodbuden ton glasu in navdušen izraz na obrazu. Ko ji bo to prešlo v rutino in ko bo morda že sama “sedela na stranišču” po kosilu, jo na vse pretege pohvalite.

Še ena od tehnik je odgovornost. “Tako kot si dovolj velika deklica, da tvoje telo naredi “kakec”, tako je samo tvoja odgovornost, da gre “kakec” ven.” Če ji daste občutek, da je to njena odgovornost in da lahko to naredi samo ona, nihče drug, bo to morda lažje opravila.

V vsakem primeru vam toplo priporočam branje zgodbice o kralju Oskarju, ki jo najdete v Zdravilnih zgodbicah. Ker je to le ena od zgodbic, vam bodo pri lajšanju zagat zagotovo prišle prav tudi druge, vaša deklica pa bo tako sprevidela, da ni sama v tej stiski.