Strah pred zobozdravnikom

Kmalu, zelooooo kmalu bo na poličkah že 2. del Zdravilnih zgodbic. Že zdaj lahko pokukate v del zgodbice, ki predšolskim otrokom pomaga pri premagovanju strahu pred zobozdravnikom. Lev Lukas se najprej boji zobozdravnika, potem pa najde svoj pogum in na stolu v zobozdravnikovi ordinaciji prav uživa. Njegova zobozdravnica miška v rožnatem krilu pa je tudi zelo prijazna.

Potem pa se je zgodilo nekaj čarobnega: ker se je odločil, da bo pogumen in močan, je njegov strah povsem izginil. Ko je stopal proti zobozdravnikovi ordinaciji, je z vsakim korakom krepil svoj pogum in moč. Njegov strah pa je postal tako majhen kot najmanjša rožnata miška. Njegovi koraki pa so za seboj puščali strah in stopali v pogum.

Na poti k zobozdravniku so ga pozdravljale pragozdne živali in mu zaželele prijeten obisk pri zobozdravniku. Lev Lukas je pogumno stopal in se približeval zobozdravniku. Z vsakim korakom je bil pogumnejši in močnejši. Njegov strah je bil že čisto neviden. Še manjši od najmanjše rožnate miške. Ko je stopil v ordinacijo, se je po dolgem času spet nasmehnil. Namesto tistega starega nilskega konja, ki je bil prej njegov zobozdravnik, je zdaj pred njim stala nova zobozdravnica.


P.S. Celotno zgodbico boste našli v 2. delu Zdravilnih zgodbic. Veliko nasmejanih in pogumnih otrok je s pomočjo zgodbice že šlo k zobozdravniku.

Nočni gostji na Radiu Slovenija

Res je bilo zanimivo klepetati z novinarko Tino Kralj sredi nočne tišine in miru. Danes sva v resnici malce bolj zalimani kot je videti na spodnji fotografiji, saj nama po super pogovoru adrenalin še dolgo ni pustil spati. Na povezavi pa pogovor o nastajanju zgodbic, o njihovem učinku in strokovni podlagi, pa o drugem delu, ki prihaja, o najinem prijateljstvu in celo glasbenih skrivnostih. Klik klik!

Petra Julia Ujawe in Mia Bone

Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.

Težave v vrtcu z nasilnim dečkom

Pozdravljeni, končno sem našla knjigo, ki sem jo iskala in želim si, da bi jih bilo mnogo več, saj tudi sama verjamem v moč zgodb. Moj sin (skoraj štiri leta) je po naravi izjemno miren, prijazen, neagresiven, dojemljiv. Ko je šel v vrtec, je bilo zanj zelo težko. Prišel je v skupino, v kateri so otroci veliko jokali. Veliko sem se pogovarjala z njim, ga crkljala. Še vedno pa se ne znajde dobro v odnosih, ki so v vrtcu bolj krvoločni – se tepejo, pljuvajo, porivajo, pulijo igrače iz rok. Vedno gre težko tja in rad gre domov, najtežje pa mu je s prijateljem, ki ga tepe, mu vse izpuli iz rok. Čutim, da ga je strah njegove agresije, saj sam ni tak. Velikokrat ga omenja. Čutim njegovo nemoč in da je globoko v sebi preplašen, ker ne pozna orodja, ne ve, kaj narediti, kako se zaščititi. Skupaj, s pogovori, ko mu berem zgodbice, mu povem kako iz svojega življenja, je nekoliko lažje. Mi je pa všeč ta ideja, da se npr. prime za določen del telesa ali stori nekaj, kar mu obudi kak prijeten spomin, da premaga kako frustracijo. Razmišljala sem, da bi se, ko mu vzame igračo, prijel za lice ali srce in se spomnil na moje crkljanje, da bi ga to pomirilo kot v zgodbici, ko pa mora v akcijo in odločno zahtevati, pa zacepeta na mestu in izpuli. Vse dobro vam želim pri delu, predvsem pa veliiiiiiiiiiiiiko produktivnosti!

Amadeja

Spoštovani,

Iz vašega podrobnega opisa težav (objavljeno vprašanje je skrajšano, op.p.) vidim, da se res trudite razrešiti večplastno težavo, s katero se sooča vaš sin, zato naj vas najprej pohvalim, da ste poskusili na več različnih načinov.

Vaš otrok je zdravo čustven in občutljiv deček, ki ne mara pretepanja in nasilnega vedenja (kar naj bi bila tendenca vseh živih bitij). Strinjam se, da se bo v življenju soočal z agresivnimi ljudmi. K agresivnim odzivom (niti v funkciji obrambe) ga raje ne usmerjajte, saj to lahko zelo hitro vodi v stalno agresivno vedenje. Vsekakor je deček, ki ga omenjate, destruktiven za celo skupino, kar je potrebno urediti znotraj vrtca. Prav je, da sinu prisluhnete in da vidi, da vam lahko zaupa svoje težave. S pogovorom vsekakor nadaljujte, za krepitev poguma pa mu lahko berete zgodbico o Puhku, pa tudi o lisički Minki in deklici Gabi. S tem boste okrepili njegovo hrabrost, kar mu bo pomagalo, da se bo postavil zase.

T.i. fizična sidra, ki jih tudi sami omenjate, dosežejo, da otrokovi možgani povsem naravno sprožijo pozitivne spomine in izkušnje, ki dajo otroku občutek zaupanja in samozavesti. Fizična sidra v Zdravilnih zgodbicah so skrbno izbrana. Moram pa poudariti, da je krepitev fizičnega sidra relativno zahtevno terapevtsko orodje, ki zahteva zaporedje določenih elementov. To torej ni nekaj, kar bi starši lahko naredili sami in kar tako. Pri Zdravilnih zgodbicah fizična sidra predstavljajo dodano vrednost: namesto da bi morali otroku zjutraj v vrtcu prebrati celotno zgodbico, mu poljubite dlan in rečete, da je kot lisička Minka. In že deluje… Deluje, ker je zgodbica skrbno sestavljena tako, da je fizično sidro “nasičeno” s točno določenim sporočilom.

Po tretjem letu začnejo otroci osvajati tudi druge mejnike, učijo se o tem, kaj je »moje« in kaj »tvoje«, jezikajo, se težko soočajo z neuspehom in včasih napadajo tako starejše kot vrstnike. S temi težavami se očitno sooča tudi fantek, s katerim ima vaš sin težave. Držim pesti, da se zadeve znotraj vrtca uspešno razrešijo, v tem času pa s sinom krepita pogum in samozavest. Oglasite se spet čez mesec in pol ali dva in sporočite, kako vam gre.

Starejša sestrica, starejši bratec bom!

Kar nekaj otrok v skupini bo v naslednjih mesecih dobilo bratca oziroma sestrico. Kaj lahko naredijo starši, da bo stiska starejših otrok čim manjša? Ker je to velika sprememba, se o tem pogosto pogovarjamo tudi v vrtcu. Vsak mesec pa imamo tudi igralne aktivnosti na to temo: pogovarjali se bomo o čustvih (o strahu pred “izgubo starša” in jezi do novega družinskega člana) in igrali z lutkami.
Vzgojiteljica iz vrtca DT 

Najprej naj pohvalim vašo zavzetost in razumevanje, da prihod novega družinskega člana za starejše otroke ni vedno lahek dogodek, saj se obstoječa dinamika zelo spremeni. Starejši se soočajo z veliko spremembami in tista, ki je največji izziv, je deljenje pozornosti in ljubezni staršev. Predšolski otroci še ne razumejo povsem, da imata mamica in očka lahko istočasno povsem enako rada več otrok, zato potrebujejo veliko konkretnih zagotovil. Še preden nov družinski član razveseli družinico, otroka vključite v predpriprave. Doma to pomeni, da mu razložite, kaj vse bo potreboval dojenček in npr. skupaj pripravite obleke za novega člana. Starejšega čim bolj vključite v proces in ga spodbujajte, kako skrbno je npr. zložil pleničke (temu lahko dodamo pohvale in spodbude v slogu: Ti veš, kje so pleničke in ti si varuh pleničk – kako bo lepo!).

V vrtcu še naprej izvajajte (vsaj enkrat tedensko) igro z lutkami oziroma igračami. Vsak teden naj ima igra določen “namen”, ki naj ga vzgojiteljica tudi jasno pove: danes se bomo naučili, kako zamenjati pleničko. Kdo to zna? Kako super bo, ko se bomo to naučili. Pa mamici bomo lahko pomagali. Mi smo veliki, pa lahko pri tem že pomagamo! Vsak otrok naj ima določeno igračo, ki naj bo njegovo “otrok” oziroma sestrica/bratec. Lahko pojejo uspavanke, pomagajo pripraviti kopel, kaj dobrega “skuhati”… Pri vseh teh aktivnostih naj bo veliko pohvale (Bravo, kako dobro ti gre – to pa zato, ker si starejša in vse to že znaš, tvoja sestrica pa se bo vsega tega morala še naučiti!).

V vrtcu ali doma lahko izdelate tudi plakat/risbico, kaj vse lahko počnejo (ker to že znajo in zmorejo) starejši. S tem krepimo njihovo pomembno vlogo. To lahko nesejo domov in vse skupaj naj služi kot opomnik za otroka in starše. Starši naj v družinski urnik že zdaj vključijo eno uro tedensko, ki jo otrok preživi samo z očkom in eno uro tedensko, ki jo preživi samo z mamico. V tej uri dobi vso pozornost, ki jo mora drugače deliti z novim družinskim članom. Ta ura naj bo vključena v urnik, da bo res postala rutina: vsak teden enako – stran od doma z aktivnostmi, ki jih predlaga otrok. To je priložnost, da se otrok bolj poveže tako z očkom kot tudi z mamico in da razume, da dobi čas in pozornost ločeno od mlajšega otroka.

Negativna čustva jemljite resno in z njimi upravljajte tako, da otroku vedno znova in znova (ponavljajte) razlagate, da ga imate radi, vključite ga v proces predpriprave in ko dojenček pride, mu namenite samostojen oziroma ločen čas od nove družinske dinamike.

Otrok noče v vrtec

Zanima me, kako lahko olajšam hčerki odhod v vrtec. Doma imamo še skoraj leto staro punčko, sama sem tudi doma, poleg tega je tudi mož dopoldne velikokrat doma zaradi službe. Doma sta tudi nono in nona, česar se seveda otrok zaveda in nam malo otežuje situacijo. Starejšo hčerko (2 leti in 7 mesecev) smo vpisali v vrtec, ker smo želeli da se malo druži tudi s svojimi vrstniki, saj je do sedaj imela izkušnje predvsem s starejšimi otroki. Prva dva tedna je kar rada hodila v vrtec, pozsneje pa so se začele težave in jok. K temu je pripomoglo tudi to, da jo je eden od otrok v skupini ugriznil. Kljub vsem pogovorom hčerka še vedno joka, ko jo peljemo v vrtec, ko pa je tam, se hoče družiti le z vzgojiteljicami. Zanima me, ali ji lahko kako olajšam odhod v vrtec? Vse skupaj ji seveda poskušamo predstaviti v čimbolj pozitivni luči. Hvala za odgovor.
Klavdija

Spoštovani,

najprej hvala za vprašanje. Vaša starejša hčerka je v obdobju, ko raziskuje in prav vse izkušnje, na podlagi katerih oblikuje prepričanje o življenju in svetu, “shrani” v svoj spomin. Ko je sprva z veseljem odšla v vrtec, se je veselila novih dogodivščin, kar je zelo pohvalno in kaže na iskrivost in pogum, ki sta ključna parametra za zdrav razvoj otroka v tem obdobju. A ko se je v vrtcu srečala z neprijetno situacijo, ko jo je eden od otrok ugriznil, se je “naučila”, da vrtec zanjo ni prijazen kraj. Zato si želi, da bi lahko ostala doma, kjer so ljudje, ki jih pozna in kjer se počuti varno, saj je okolje zanjo predvidljivo.

Grizenje je žal pogosto med otroki do tretjega leta in tako, kot se je potrebno soočiti z grizenjem, je nujno tudi potolažiti žrtev ugriza. Če svoje bojazni glede grizenja še niste posredovali vzgojiteljici, vam svetujem, da to storite čimprej. Tako bo lahko tudi vzgojiteljica bolj pozorna na dogajanje in preprečila morebitno ponovitev. Svoji malčici pa pritrdite, da to ni sprejemljivo vedenje in jo potolažite.

Kot ste sami ugotovili, je socializacija zelo pomembna za hčerko in druženje z drugimi otroki njene starosti spodbuja njen razvoj, saj ima priložnost spoznavati nove ljudi in okolja. Hkrati od vas želi tolažbo za neprijetno izkušnjo in pričakuje razumevanje in topel objem. Zagotovite ji, da bo tudi v vrtcu varna in odhod v vrtec spodbujajte z navdušenim glasom. Ko vam vzgojiteljice povedo, kaj bodo počeli, se lahko s hčerkico veselite določene aktivnosti in jo spodbujate, da bo lažje odšla v vrtec. Prav tako je pomembno, da zaradi ene slabe izkušnje ne bo razvila odpora do druženja z vrstniki, saj denimo takšnega vedenja med starejšimi otroki, s katerimi pravite, da se je družila do sedaj, ni vajena. Poskrbite, da bo razumela, da je varna med vrstniki in da je drugi otroci med igro ne bodo ugriznili. Vprašajte jo, s katerim od otrok v vrtcu se najbolje razume (ali to preverite pri vzgojiteljici) in poskusite urediti njuno druženje v popoldanskem času, doma, v njenem okolju, kjer se počuti varno. Ko bo uspešno “prestala” popoldansko preizkušnjo, bo to zagotovo olajšalo tudi njen odhod v vrtec. Vsakokrat, ko pridete ponjo v vrtec, pa jo tudi pohvalite, da je velika in pridna punca in ji povejte, da ste ponosni nanjo. Otroci se zelo pozitivno odzovejo na pohvalo in lahko vam zagotovim, da boste tako olajšali njeno stisko.

Razreševanje težav z odhodom v vrtec je pogosta dilema vseh staršev otrok v tem obdobju psiho-socialnega razvoja. Gre za separacijsko anksioznost, ki je za otroke te starosti pogosta in je del normalnega razvoja. Pomembno je, kako se s situacijo soočate in kako jo razrešujete, saj to sodoloča njen nadaljnji razvoj. Poleg zapisa na blogu o zmanjševanju separacijske anksioznosti lahko tudi s pomočjo lisičke Minke, ki gre v knjigi Zdravilne zgodbice pogumno v vrtec, pomagate hčerkici premagati tudi to težavo.

Za vsa nadaljnja vprašanja sem vam vedno na voljo, vesela pa bom tudi vaše povratne informacije, kako vam je uspelo.

Samostojno razmišljanje pri predšolskih otrocih

Spoštovani!
Zanima me, če je v prvi knjigi Zdravilne zgodbice tudi kakšna zgodbica za spodbujanje samostojnega razmišljanja. Moj sin je star 5 let, imam pa tudi 6-letno hči. Pri obeh bi rada spodbudila samostojno razmišljanje in samozavest.
Hvala za odgovor.

Prva knjiga je v osnovi namenjena otokom do tretjega oziroma četrtega leta, ko se zaključi obdobje psihološke naloge oblikovanja samostojnosti predvsem v smislu zavedanja možnosti lastnega nadzora nad določenimi aktivnostmi (npr. sam grem lahko v sobo in se samostojno igram, sam se lahko oblečem). Vaša otroka sta stara 5 oziroma 6 let in sta že v drugem razvojnem obdobju, v katerem je osnovna psihološka naloga razvijanje zdrave ambicioznosti v smislu zastavljanja ciljev, ki jih tudi uresničita.

Samostojno razmišljanje je veščina, ki jo otroci naravno razvijajo malo pozneje, vendar jo lahko spodbujate sami tako, da otrokoma dajete možnost izbire. S tem pridobivata samozavest, da se lahko (na podlagi lastnega razmišljanja) samostojno odločita za določeno stvar. Bodite pozorni, da odločanje vedno omejite na dve izbiri, saj otroci niso sposobni izbrati, če je možnosti neskončno (ali pa lahko to traja zelo dolgo časa, kar starše pogosto privede do tega, da skrajšajo otrokovo razmišljanje in se odločijo namesto njega).

Kar se tiče samozavesti, pa jo je treba krepiti že od mladih nog. Samozavest načeloma izvira iz uspešno opravljene osnovne psihološke naloge posameznega razvojnega obdobja (tj. če otrok pri treh letih samostojno raziskuje, je posledično samozavesten in če otrok pri petih letih dosega cilje, ki si jih je sam postavil, krepi svojo samozavest).

V knjigi je ena zgodbica namenjena splošnemu spodbujanju samozavesti. Ker pa zdaj piševa drugo knjigo, ki bo predvidoma izšla v začetku naslednjega leta (2015), in bo namenjena prav predšolskim otrokom, bo ta verjetno za vas in vaša dva sončka še bolj primerna.