Kaj vse lahko sproži trmo?

Izbruhi trme so zelo intenzivna oblika izkazovanja negativnih čustev. So posledica neobvladovanja močnih notranjih impulzov čustev, zato jih otroci sprostijo skozi brcanje, kričanje in metanje ob tla.

Ko se to zgodi prvič, so starši lahko kar malo presenečeni ali pa se celo prestrašijo. Za izbruhe trme velja, da kažejo na trenutno čustveno “bolečino” in otrokovo nesposobnost, da bi jezo ali razočaranje, stres in frustracijo ustavil.

Ko malčki dopolnijo leto in pol, se začnejo izbruhi oziroma napadi trme. Takrat se zgodi notranji prepad, saj otroci začnejo zaznavati intenzivna čustva, hkrati pa nimajo besednega zaklada in izkušenj, da bi svoje notranje počutje znali razložiti oziroma ga nadzorovati. Izbruhi trme so tako otrokov način izražanja samostojnosti in so povsem običajen odraz zdravega razvoja.

Nekateri pravijo, da je izbruh trme pri otroku podoben živčnemu zlomu pri odraslem; otrok je preplavljen z intenzivnimi negativnimi čustvi, kot so jeza ali žalost, bolečina in strah, lahko pa tudi zaradi preveč vznemirjenja.

Najpogostejši sprožilci izbruhov trme so:
– utrujenost,
– lakota in konflikti pri izbiri hrane,
– preveč ali premalo stimulacije,
– želja, da bi nekaj naredil sam, pa ne more ali ne zna,
– strah in tesnoba,
– občutek omejenosti (npr. pri oblačenju, saj omejite otrokovo naravno gibanje).

Supermame in njihovi možgani

V preteklosti je veljalo prepričanje, da dojenčki svoje mame pri razmišljanju zelo upočasnijo, saj se z njimi ne morejo zaplesti v intelektualne pogovore; sploh prvo leto otrokovega življenja mama ponavlja dojenčkove zvoke ali se z njim pogovarja z različnim glasovi, kot so mmmmmm, buc buc, hamhamham, poje enostavne pesmice, gruli, itd.

V obdobju pred porodom se spremeni tudi način razmišljanja, ki postane veliko bolj zapleten. Misli segajo v bližnjo in daljno prihodnost (zaradi načrtovanja), po porodu pa se vrtijo okoli številnih odločitev in preverjanj različnih strategij. Sodobne študije s področja nevroznanosti kažejo, da so možgani mam zelo aktivni in da vzgoja otrok mame pravzaprav naredi pametnejše. Čuti mame so veliko bolj izostreni, mama je sposobna ohranjati stanje stalne pozornosti (tudi ko spi, je v sekundi, ko zajoka njen dojenček, pripravljena na zahtevne naloge, kot so npr. previjanje ali dojenje) in ima neverjeten spomin za podrobnosti (npr. kakšen je bil včerajšnji odtenek dojenčkovega blata).

Supermame
V knjigi The Mommy Brain, ki jo je napisala Katherine Ellison, najdemo dokaze, kako se možgani mam spremenijo:
1. Percepcija – mamina senzorna sposobnost se okrepi, življenje okoli sebe spremlja z vsemi čutili. Delovanje določenih delov možganov se spremeni tako, da hitreje sprejme nove informacije in jih razume.
2. Učinkovitost – že v nosečnosti, bolj intenzivno pa z materinstvom možgani izboljšujejo spomin in okrepijo sposobnost večopravilnosti.
3. Prožnost – hormon oksitocin naravno znižuje mamin stres in ji pomaga, da se hitreje uči. Mame so – dokler ne najdejo načina, kako resnično poskrbeti za potrebe svojega dojenčka – pri preizkušanju različnih strategij zelo prožne. Če ne deluje, poskusijo malo drugače ali nekaj povsem novega.
4. Motivacija – silovit biološki nagon, da svojega potomca brani pred čemerkoli, je posledica delovanja številnih hormonov, ki spremenijo delovanje možganov. Mame pa so posledično zato zelo zaščitniške, kot tudi ustvarjalne in tekmovalne.
5. Čustvena inteligentnost – mame postanejo bolj sočutne in se na potrebe svojega dojenčka vedno odzovejo, a včasih pozabijo na sočutje do sebe in svojega partnerja.

Rada imam svojo mamico!

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre).

Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, ima neposreden vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirli, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Čuječnost pomaga, da vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je.  Predstavlja zavedanje sedanjega trenutka; ne da bi ga skušali odriniti, zadržati ali presojati, kot dobrega ali slabega. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršnokoli dogajanje radovedno in sočutno. S čuječnostjo vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem … Na ta način lahko krepite svojo notranjo mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.

Svetovanje v oddaji Halo TV

mag. Mia Bone

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Starši otrokovim možganom

Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši stoletja otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisiven stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z ravojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovim možganih.

Dokazano je, da rekacije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo kasneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima kar 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med možganskimi celicami.

Na ustvarjanje povezav imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok kasneje, pravzaprav do konca svojega življenja.

Uspavanke aktivirajo hormone sreče

Arheološka dognanja kažejo, da so mamice uspavanke svojim otrokom pele že od vsega začetka. Na splošno velja, da petje uspavank novorojenčke in dojenčke povsem pomiri. Znanstveniki pa do danes niso čisto točno vedeli, kaj je element, ki na otroke deluje tako pomirjajoče.

Eden izmed pomirjajočih elementov je ritem, ki ga imajo uspavanke. Njihova melodija je takšna, da spodbuja gibanje mame (npr. guganje in zibanje), kar dojenčka spominja na gibanje iz trebuha. Vse to okrepi njegov občutek varnosti, zato lahko hitreje zaspi.

V eni izmed študij iz leta 2010, ki so jo izvedli na oddelku za nedonošenčke, so dokazali, da je predvajanje uspavank pozitivno vplivalo na raven kisika in stopnjo dihanja nedonošenčkov. Tega pozitivnega učinka pa niso dokazali pri pridobivanju telesne teže. Podobno študijo so izvedli leta 2013, kjer so namesto posnetkov, uspavanke raje prepevali v živo. Dokazali so, da ima petje v živo še bolj pozitivne učinke. Nedonošenčki so izboljšali svoje dihanje, okrepili sesalni refleks in statistično pomembno zmanjšali raven stresa. Če so starši uspavanke prepevali sami, se je raven stresa zmanjšala tudi pri njih.

Če dojenčku ali otroku pojete uspavanke in pesmice, se v možganih (v limbičnem delu) začnejo sproščati endorfini (hormoni sreče).

Dojenčki razmišljajo, preden znajo govoriti

Dve knjigi sta lahko na prvi pogled povsem enaki, saj sta obe knjigi. Na podoben način, kot lahko dve želvi obravnavamo enako, saj sta obe želvi. Čeprav lahko obstajajo velike razlike med knjigami in želvami, lahko opazimo povezavo, ki smo jo naredili z opazovanjem. Ta analogična sposobnost videti skupne odnose med predmeti, dogodki ali celo idejami, je ključna veščina, ki je temelj človeške inteligentnosti.

Čeprav obstaja veliko dokazov, da se lahko predšolski otroci učijo teh abstraktnih odnosov, pa je vprašanje, ali se tega lahko učijo tudi dojenčki, ostajalo odprto. Nova raziskava kaže, da se dojenčki lahko tega prav tako naučijo že po le nekaj primerih. To kaže, da so ključna znanja prisotna že zelo zgodaj v človeškem razvoju in da je ključno znanje za temelj človeške inteligentnosti prisotno že zelo zgodaj v človeškem razvoju, in da za učenje abstraktnih odnosov jezikovne sposobnosti niso potrebne.

To seveda pomeni, da znajo dojenčki – čeprav še ne znajo govoriti – zelo dobro razmišljati in niso odvisni samo od svojih telesnih nagonov, občutka lakote in žeje, denimo, ter mraza in toplote. Dojenčki so pokazali enake vzorce učenja kot starejši otroci in odrasli. Zato ne pozabite, da vas vaši najmlajši razumejo tudi v najzgodnejši fazi razvoja, ko še ne znajo govoriti in že nizajo svoje misli. Spodbujajte njihov razvoj in jim pomagajte premagovati ovire tudi z Zdravilnimi zgodbicami.