Prirojeno samozavest lahko otrokom še okrepimo

Starše po vsem svetu združuje želja, da bi njihovi otroci bili samozavestni in suvereni. Samozavest izvira iz občutka zaupanja oziroma varnosti, zato naj bi se starši zelo trudili pri vzpostavljanju okolja, kjer otroci zaznavajo podporo. Tako otroci krepijo svojo pogum in sčasoma vedno bolj verjamejo vase.

Če veljajo določene splošne smernice, kako naj bi otrokom privzgojili samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti, vsekakor velja omeniti, da se otroci med seboj zelo razlikujejo. V to moramo šteti tudi okolje, v katerem odraščajo, ter predispozicije (tj. “tisto”, kar povezujemo z genetiko), ki so jih prinesli s seboj na svet.

Samozavest izvira iz občutka, da nekaj znamo in zmoremo; z drugimi besedami zaupamo v svojem kompetence. Odrasli načeloma relativno dobro ocenjujemo, kaj lahko naredimo dobro, saj ocena temelji na naših preteklih izkušnjah. Otroci pa zaupanje vase in v svoje sposobnosti šele razvijajo, saj istočasno z razvijanjem sposobnosti in veščin ustvarjajo tudi prve izkušnje. Na začetku zaupanje izvira iz spodbude staršev, kasneje pa iz dejanskih dosežkov – tako velikih kot majhnih. Spodbuda naj bi bila rdeča nit, vendar pohvala pomeni več, ko je vezana na dejanski napor in uporabo novih sposobnosti. Ko otroci dejansko nekaj dosežejo, pa naj bo to samostojno umivanje zob ali vožnja s kolesom, dobijo občutek, da so sposobni in da zmorejo. Zato določene aktivnosti, ki so ob prvem uspešnem poskusu, predstavljale vir samozavesti, še raje ponavljajo. S tem se povsem naravno krepi učni cikel: otroci se nečesa naučijo in ker to predstavlja vir zadovoljstva, aktivnost ponavljajo. Bolj kot jo ponavljajo, več zadovoljstva zaznavajo in veščino zelo hitro usvojijo do te mere, da jo ponotranjijo. Učni cikel bi lahko poimenovali tudi vir življenjske energije in zaupanja vase.

Z gradnjo samozavesti lahko začnemo že zelo zgodaj. Ko se otrok nauči sam obrniti stran v knjigi ali ko se malček nauči hoditi, se v njegovih možganih ustvari povezava, da lahko to stori. Samostojno! Zato skozi zorenje telesa, ki prinaša vedno več možnosti, preizkuša vedno nove in nove mejnike. S tem osvaja novo znanje in več kot je pozitivnih izkušenj, krepi zaupanje vase. Starši lahko pomagajo tako, da ustvarjajo primerno okolje in otrokom nudijo veliko priložnosti, da vadijo svoje sposobnosti. Pri tem se moramo zavedati, da so napake del procesa, del učenja in da otroci potrebujejo dovolj svobode, da stvari velikokrat naredijo narobe. S tem se krepi frustracija, ki velikokrat motivira nadaljnje poskuse in napore. V teh primerih naj bi se starši odzvali z zanimanjem in pozitivnim vznemirjenjem, ne pa z jezo ali željo, da otroku čim hitreje pokažejo pravo pot. Danes starši zelo hitro posežejo vmes in otroku prehitro pokažejo rešitev, kar seveda dolgoročno predstavlja negativen dejavnik za razvoj pozornosti in vztrajnosti. Otroci naj bi pohvalo dobili tudi takrat, ko se trudijo in morda (še) ne pridejo do rešitve, saj s tem starši sporočajo, da je vložen trud prav tako zelo pomemben. Poučevanje staršev ne obsega samo podajanje pravih odgovorov in optimalnih rešitev, temveč krepitev okoliščin, kjer so poskusi in napake prav tako dobri kot cilj. To seveda zahteva veliko potrpežljivosti, saj otroci potrebujejo veliko več časa. Samo spomnite se, koliko časa lahko traja, da si petletnih zaveže vezalke ali koliko časa vaša triletnica potrebuje, da si počeše lase. Potrpežljivost se dobro obrestuje: ker ima otrok pozitivne izkušnje iz preteklosti, lahko to vedno dobro unovčite, ko spodbujate učenje novih veščin na drugih področjih.

Kaj vse lahko sproži trmo?

Izbruhi trme so zelo intenzivna oblika izkazovanja negativnih čustev. So posledica neobvladovanja močnih notranjih impulzov čustev, zato jih otroci sprostijo skozi brcanje, kričanje in metanje ob tla.

Ko se to zgodi prvič, so starši lahko kar malo presenečeni ali pa se celo prestrašijo. Za izbruhe trme velja, da kažejo na trenutno čustveno “bolečino” in otrokovo nesposobnost, da bi jezo ali razočaranje, stres in frustracijo ustavil.

Ko malčki dopolnijo leto in pol, se začnejo izbruhi oziroma napadi trme. Takrat se zgodi notranji prepad, saj otroci začnejo zaznavati intenzivna čustva, hkrati pa nimajo besednega zaklada in izkušenj, da bi svoje notranje počutje znali razložiti oziroma ga nadzorovati. Izbruhi trme so tako otrokov način izražanja samostojnosti in so povsem običajen odraz zdravega razvoja.

Nekateri pravijo, da je izbruh trme pri otroku podoben živčnemu zlomu pri odraslem; otrok je preplavljen z intenzivnimi negativnimi čustvi, kot so jeza ali žalost, bolečina in strah, lahko pa tudi zaradi preveč vznemirjenja.

Najpogostejši sprožilci izbruhov trme so:
– utrujenost,
– lakota in konflikti pri izbiri hrane,
– preveč ali premalo stimulacije,
– želja, da bi nekaj naredil sam, pa ne more ali ne zna,
– strah in tesnoba,
– občutek omejenosti (npr. pri oblačenju, saj omejite otrokovo naravno gibanje).

Otroci in obveznosti

V določenem trenutku se soočimo z vprašanjem, kako otroke prepričati, da ne odlašajo z obveznostmi. Na splošno velja, da morajo starši v otroku zbuditi in krepiti delavnost ter marljivost.

Otroci so pomemben del družine, zato naj bi – po svojih zmožnostih – prispevali tudi pomemben del pri domačih opravilih. S tem pridobijo na samozavesti, občutku vključenosti, naučijo pa se odgovornosti in so ponosni na opravljene naloge. S tem, ko otroci nič (ali pa zelo malo) delajo, jih prikrajšate za nove izkušnje.

Seveda pa morate začeti že zgodaj in s primernimi opravili; če bi radi svojega otroka zaščitili in mu tudi pri njegovih 5. letih naložite zelo lahka in enostavna opravila, ne samo da ne verjamete v njegovo samostojnost, temveč ga povsem mimogrede učite, da mu v življenju doma ne bo treba nič delati (s tem negujete njegovo pasivnost). Nepravično bi bilo pričakovati, da kasneje, ko vaš otrok dopolni npr. 8. let in se vam zdi, da je zdaj že dovolj zrel in odrasel, kar naenkrat od njega pričakujete, da bo izvajal opravila, ki so njegova dolžnost. Ker ga na sodelovanje in izvajanje hišnih opravil niste navajali že od vsega začetka (tj. od 2. leta starosti), boste naleteli na odpor, jezo in pogajanje.

Zato začnite zgodaj in otroka od ranih nog spodbujajte! Prav spodbujanje je še ena točka, ki se je moramo dotakniti. Veliko staršev je nad izvajanjem opravil pogosto prestrogih; vedeti morate, da vaš 3-letnik ne more tako hitro ali tako učinkovito pobrisati prahu kot vi. Zavedajte se, da otroci potrebujejo več časa in da imajo svoje standarde. Mogoče perilo res ne bo zloženo na rob, vendar je zloženo. Otroka spodbujajte in hvalite! Velikokrat se starši ujamejo v zanko, da stvari naredijo sami, saj mislijo, da bodo s tem hitrejši. Ali pa svojih otrok sploh ne vprašajo, da bi jim pomagali.

Strah pred zobozdravnikom

Kmalu, zelooooo kmalu bo na poličkah že 2. del Zdravilnih zgodbic. Že zdaj lahko pokukate v del zgodbice, ki predšolskim otrokom pomaga pri premagovanju strahu pred zobozdravnikom. Lev Lukas se najprej boji zobozdravnika, potem pa najde svoj pogum in na stolu v zobozdravnikovi ordinaciji prav uživa. Njegova zobozdravnica miška v rožnatem krilu pa je tudi zelo prijazna.

Potem pa se je zgodilo nekaj čarobnega: ker se je odločil, da bo pogumen in močan, je njegov strah povsem izginil. Ko je stopal proti zobozdravnikovi ordinaciji, je z vsakim korakom krepil svoj pogum in moč. Njegov strah pa je postal tako majhen kot najmanjša rožnata miška. Njegovi koraki pa so za seboj puščali strah in stopali v pogum.

Na poti k zobozdravniku so ga pozdravljale pragozdne živali in mu zaželele prijeten obisk pri zobozdravniku. Lev Lukas je pogumno stopal in se približeval zobozdravniku. Z vsakim korakom je bil pogumnejši in močnejši. Njegov strah je bil že čisto neviden. Še manjši od najmanjše rožnate miške. Ko je stopil v ordinacijo, se je po dolgem času spet nasmehnil. Namesto tistega starega nilskega konja, ki je bil prej njegov zobozdravnik, je zdaj pred njim stala nova zobozdravnica.


P.S. Celotno zgodbico boste našli v 2. delu Zdravilnih zgodbic. Veliko nasmejanih in pogumnih otrok je s pomočjo zgodbice že šlo k zobozdravniku.

Starši otrokovim možganom

Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši stoletja otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisiven stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z ravojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovim možganih.

Dokazano je, da rekacije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo kasneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima kar 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med možganskimi celicami.

Na ustvarjanje povezav imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok kasneje, pravzaprav do konca svojega življenja.

Motnja primanjkljaja narave

Marsikdo izpostavlja, da je moderna družba vedno bolj pasivna in oddaljena od narave. Vedno več otrok se igra v zaprtih prostorih, nekateri svojih bosih podplatov še nikoli niso umazali na travniku ali v rokah držali kakšne gosenice. Raje sedijo za ekrani in pozabljajo na čudovito okolje okoli njih. Znanstveniki za otroke, ki ne uživajo narave, pravijo, da gre za motnjo primanjkljaja narave.

Prvi korak pri vzgoji okolju prijaznega otroka je zelo enostaven: ko smo kot starši dober zgled, potem otroci sledijo temu, kar vidijo doma. Otroci v najzgodnejših letih pozorno spremljajo, kaj in kako določene stvari počnejo njihovi starši. Dejanja svojih staršev spoštujejo, zato je lahko vzbuditi zanimanje in spoštovanje do narave. V svojo družino vključite prakso zmanjševanja – ponovne uporabe – recikliranja in uporabljajte naravi in okolju prijazne izdelke. Vse skupaj je zelo preprosto: svoje otroke lahko ločevanja mimogrede naučite tako, da jih povabite k ločevanju odpadkov. Njim se vse skupaj zdi zabavna igra, ki jo lahko pospremite s prijazno razlago (npr. papir damo na ta kup, plastiko na drugi kup – papirji so dobri prijatelji in se zato želijo igrati skupaj). Malo starejšim otrokom lahko priznate več veljave, če so odgovorni za bolj zahtevno nalogo kot je npr. pomoč pri odnašanju smeti. Povejte jim, kako zelo odgovorno delo imajo in kako veliko prispevajo k ohranjanju narave.

Če imate možnost, naj ima otrok svojo gredico (ali pa lonček na balkonu), kjer bo lahko sejal in skrbel za rastline. Pustite mu, da ima stik z zemljo in da jo obdeluje brez zaščitnih rokavic.

Ko se nabere kar nekaj stvari, ki so morda za v smeti (npr. prazne škatle ali polomljeni deli igrač), lahko za otroke organizirate ustvarjalno popoldne. Povabite jih, da izdelajo novo igračo ali pa kaj povsem avantgardnega (tukaj boste našli nekaj dobrih idej).

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?
1. Neenotnost
Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).
2. Podkupovanje
Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.
3. Kršenje pravil
Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.
4. Kazen je predaleč
Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.
5. Vdaja
Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.
6. Ko ponorite
In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.
In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Kaj se zgodi, če otroku ne postavite meja?

Vaš otrok se hitro nauči, da vas lahko nadzoruje. Namesto, da bi evolucijsko sprejeli vlogo starša in s tem tistega, ki ima okoliščine pod nadzorom, svojo nalogo prostovoljno predate v roke otroka. Tako vas tudi vaš otrok dojema kot nekoga, ki stvari nima pod nadzorom.

Če se nič ne zgodi, ko razbijam s kuhinjskimi vrati ali v mami vržem čevelj, zakaj naj bi svoja negativna čustva (jezo, žalost, razočaranje, dolgočasje…) izražal kakorkoli drugače?

Takšno nesprejemljivo vedenje, ki je sprejemljivo, otroku daje lažen občutek moči. Če nesprejemljivega vedenja ne ustavite v zametkih, vaš otrok enostavno ne razume, kje so meje. To, kar poskuša doma, bo prenesel tudi ven, izven varnega domačega okolja. Zunaj doma obstaja velika verjetnost, da do njegovega nesprejemljivega vedenja ne bodo tako prijazni, kar bo vašemu otroku povzročalo težave (npr. osamljenost in izoliranost, ker se nihče ne bo želel družiti z njim). Zaradi teh težav bo moral svoje negativne občutke, ki se kopičijo in so vedno bolj neprijetni, sprostiti doma – še bolj glasno in bolj agresivno, da dobi potrditev.

Nevroznanstvene študije so pokazale, da lahko takšno vedenje postane del posameznikove osebnosti. Starejši kot so otroci, več ponovitev nesprejemljivega vedenja imajo za seboj in zato je uvajanje discipline pri starejših še večji izziv. Zakaj se je pravilo kar naenkrat spremenilo? Prej je bilo sprejemljivo, da razmetavam stole, zdaj ni več? Zakaj?

Ena izmed osnovnih potreb otroka je disciplina. Ko boste sprejeli, da je disciplina nujna, boste vzgojili srečnejšega otroka. Pa tudi doma bo več miru, smeha in zadovoljstva ter ljubezni.

Zakaj je disciplina v vzgoji tako zelo pomembna?

Disciplina predstavlja trening reda. Dobra novica tega je, da z rednim in doslednim treniranjem (tako starši pri izvajanju kot otroci pri upoštevanju) hitro usvojimo nove veščine. Vse, kar v življenju znamo, pravzaprav zahteva treniranje.

Tega morda do sedaj niste razumeli na takšen način, vendar malčki in otroci ves čas nekaj trenirajo: na začetku plazenje, potem postavljanje na noge in hojo, kasneje hranjenje in potem toaletni trening (Vidite! Še ena beseda s treningom.) in potem pride kolesarjenje, rolanje in smučanje… Razumeti morate, da otroci nimajo negativnih odzivov na besedo in metode (če so le-te dejansko primerne) discipline. Prav tako zelo radi trenirajo, zato naj bo disciplina za njih (in vas) trening reda. Otroci to sprejmejo povsem naravno.

Ko disciplino in njene metode uporabljate primerno, učite otroka reda oziroma, kako naj se vede primerno. Z disciplino ga učite osnovne morale in vrednot, kar ostaja z njim skozi celo življenje. Z disciplino ne postavljate samo pravil in meja, temveč pričakovanja (kar zahteva veliko discipline tudi z vaše strani) za pravilno oziroma primerno vedenje.

Otroci tako razumejo, kakšne so posledice, ko prestopijo mejo. S tem jim omogočite, da razvijejo samorefleksijo oziroma sposobnost, da skozi čas razmislijo o izbirah svojega vedenja. S tem tvorite zdravo osnovo, da vaš otrok sprejme odgovornost za svoja dejanja.

Če z disciplino ne uspete že od malih nog, potem otrok ne razume (in ne sprejema!) omejitev in pravil, kar pripelje do tega, da lastnega otroka nimate pod nadzorom, da se grdo in neprimerno vede. Poleg tega pa boste imeli opravka s sebičnim otrokom, ki ne čuti spoštovanja do nikogar.

Brez discipline obstaja velika verjetnost, da otrok ostaja v fazi JAZ!JAZ!JAZ!, kar je razvojna faza malčka. Študije potrjujejo, da pomanjkanje primerne discipline vpliva na povišano stanje anksioznosti in zmedenosti, ki se skozi čas še stopnjuje. To neprijetno stanje pa otrok rešuje z naraščajočo agresivnostjo (npr. če je bilo na začetku dovolj, da se je otrok vrgel po tleh, zdaj morda celo brca in tepe).

Neposlušnost in prazne obljube

Sin (starosti pet let in pol) je bil do novega leta prijazen, nežen in ubogljiv fant. Pripravljen je bil pomagati in deliti; zelo rad se je družil z ostalimi otroki (to se še vedno). Med novoletnimi počitnicami pa se je kar precej spremenil. Postal je veliko bolj agresiven (predvsem do sestrice, ki je dve leti mlajša – velikokrat jo odrine, porine, udari, brcne…). To se prej ni dogajalo oziroma le izjemoma. Opažam, da se zelo grdo obnaša – odgovarja, jezika, ne uboga, velikokrat mu nekaj naročiš, pa noče in noče upoštevati, je pobudnik traparij, prav izziva … Na koncu me tako zjezi, da jih dobi po riti. Ker se nočem tako odzvati oziroma vidim,, da to nikamor ne pelje, sem se včeraj odločila, da se mu ne bom pustila zjeziti. Celo popoldne ni bilo težav, potem pa je pri večerji nagajal sestrici, jo izzival, potem pa še brcnil. Najprej sem mu lepo razlagala, da se to ne dela, na lep način. Mali frajer pa je spet začel jezikati, in to toliko časa, da jih je spet dobil po riti.
Ker njegov sošolec iz vrtca v soboto praznuje rojstni dan, sem mu rekla, da ne bo smel na praznovanje, če se bo še naprej tako obnašal. In ni bila ura naokrog, sva bila spet na istem – ni in ni hotel ubogati, pa sva se zopet skregala in sem mu dala kazen – v soboto res ne gre na praznovanje. In potem jok in stok, da se bo potrudil, in polno obljub, ki jih še isti trenutek pozabi.
Sama se trudim, da bi čim več poskušala razbrati iz njegovih dejanj, iz njegovega obnašanja, besed, razlag … Pa mislim, da mi tokrat ne uspeva najbolje. Ker ne želim, da bi otrok ves razdražen in v joku zaspal, sem se vseeno želela pogovoriti z njim. Povedala sem mu, da ga imamo radi, in naj pove, če želi, da kako drugače kakšne stvari speljemo ali naredimo, pa se bomo pogovorili, poskušali narediti tako, kot želi, če bova tudi z očijem mislila, da je tako bolje. Vprašala sem ga tudi, če mu kdo nagaja, pa pravi, da mu sošolec v vrtcu. Da ga poriva, heca… – “vsak dan se kakšno novo foro zmisli”. Danes bom zato v vrtcu malo povprašala vzgojiteljico, če kaj posebnega opaža med sinom in tem fantkom, je pa že vzgojiteljica prejšnji teden opozorila, da se je sin precej spremenil po novem letu in da “prav izstopa”.
Nastja

Zdravo Nastja,
hvala za sistematičen in zelo razumljiv opis izziva, s katerim se srečujete. Najbolj smiselno je začeti pri informaciji, da se je med novoletnimi počitnicami vaš sin kar precej spremenil. Se je v vaši družinski rutini kaj spremenilo, ste naredili veliko izjem pri popuščanju oziroma doslednosti pri izvajanju pravil in urnika, ste bili bolj izpostavljeni stresu…? Ko otroci spremenijo svoje vedenje, je le-to pogosto odgovor na zunanje okoliščine, ki povzročajo notranje frustracije (otroci svojih notranjih frustracij še ne znajo umiriti drugače kot skozi sproščanje preko negativnega vedenja).

V tem trenutku je pomembno, da se skupaj dogovorita o tem, kakšna so vaša družinska pravila. Glede na njegovo starost bo to enostavno. Sestavita seznam, ki naj vsebuje največ 5 pravil in izdelajta plakat z njimi, ki ga obesite na steno. Dejstvo, da je lahko sodeloval pri družinskih pravilih, mu bo dalo občutek odgovornosti. Spodbujajte ga, naj ta pravila upošteva in skrbi, da jih bodo upoštevali tudi drugi (npr. če pravite, da ne sme tepsti ali brcati sestrice, potem ga tudi vi ne smete po riti). Ko pravil ne bo upošteval, ga najprej opozorite: z odločnim glasom ga spomnite na pravilo (tj. na vedenje, ki ga od njega pričakujete). Če nadaljuje s kršitvijo, pokleknite in ga poglejte v oči (vajine oči naj bodo v isti višini) ter odločno in resno recite: STOP! To bi za začetek moralo zadostovati…

Poskusite in sporočite, kako vam(a) bo šlo. Nekaj namigov o zmanjševanju agresivnega vedenja boste našli na aktivni povezavi. Upam, da ste v vrtcu uspeli dobiti kaj več informacij o interakciji med vašim sinom in njegovim sošolcem. Če mu sošolec res (tudi fizično) nagaja, vaš sin pa te frustracije ne zna primerno rešiti v vrtcu, je povsem mogoče, da se doma “spravi” na šibkejšega (tj. mlajšo sestrico). Doma – kot ste že poskušali, kar je pohvalno – ga naučite primernega vedenja. Pri vsem skupaj je pomembno, da ostanete odločni in mirni ter dosledni (če ste sebi obljubili, da ga ne boste po riti, se tega držite – seveda bo preizkušal meje vaše potrpežljivosti, vendar vztrajajte). Podobne izzive drugih staršev in uporabne namige, lahko najdete na sledečih povezavah:

Glede na to, da ste mu rekli, da ne bo šel na rojstni dan, se tega držite. Zdaj ne smete snesti svoje besede; če jo boste, ga boste naučili, da ne mislite resno. Od sedaj naprej pa kaznovanje premaknite čim bližje kršitvi: otroci namreč ne razumejo prihodnosti (tj. jutri ali čez dva tedna).

Predlagam vam, da mu zvečer berete zgodbico o Viti in nagajivih komarjih ali pa o volkcu Aleksu. Obe zgodbici iz knjige Zdravilne zgodbice otroka učita novih strategij.

Držim pesti. Za konec oziroma začetek vam svetujem veliko doslednosti. Veseli bova vaše povratne informacije o tem, kako vama gre.