Ljubosumje na sestrico

Živijo,
Kupila sem obe knjigici in sem nad njima navdušena!! Tudi hčerki so zgodbice všeč. Sedaj imam še eno dojenčico in mi manjka kaka zgodbica na to temo, ko pride v družino novi član, ljubosumje, nove vloge itd.
Hvala za kak uporaben nasvet in lep pozdrav.
Laura

Lepo pozdravljeni,
najprej čestitke za novo družinsko članico. Verjamem, da se je dinamika spremenila, vendar lahko starejši hčerki prav preprosto pomagate pri prilagajanju na novo vlogo z zgodbico iz drugega dela (Sarin čarobni prah), ki v središče postavlja prav ljubosumje. Zelo dobro je, da svoji starejši hčerki namenite nekaj časa, ki ga bosta preživeli samo vi; dobro je, da v družinsko rutino vključite tedensko druženje (ki je določeno kot ure telovadbe ali druge popoldanske aktivnosti) starejša hči – očka, pa tudi starejša hči – mamica. To je čas, v katerem bo dobila dovolj potrditve in čustvene pozornosti, da boste lahko premagali vse ovire.
Načeloma se na pripravo novega družinskega člana osredotočimo preden pride mlajša sestrica ali bratec, vendar še ničesar niste zamudili. Vključite jo v aktivnosti, pri katerih vam lahko pomaga, pohvalite in spodbujajte jo. Največja skrivnost pa leži v tistem ena-na-ena času, ki ji ga bosta s partnerjem namenila. Dovolj je že pol ure tedensko in takrat naj bo starejša hči princeska. 🙂 Dobro je, da ta čas – če je primerno – namenite tudi pogovoru o tem, kako se počuti ona – zdaj, ko se stvari spremenile. Vsekakor pa spodbujam tudi branje zgodbice o Sari; skoraj vsi uporabni namigi so uporabljeni v njej.
Želim vam veliko prijetnih trenutkov v igranju, branju in družinskem krogu.

Gibanje je za otroke tako pomembno kot zdrava hrana

Danes otroke vozimo v vrtec in v šolo, hkrati pa bi jih radi naučili, kako zelo pomembno je gibanje.

Zdi se, da se zapletemo v številna nasprostja predvem zaradi tega, ker bi radi prihranili čas. Otroka zjutraj oblečemo sami, ker prihranimo čas. Peljemo ga v šolo, ker bi trajalo dalj časa, če bi šla skupaj peš. V vozičkih jih prevažamo do skoraj petega leta, ker nimam potrpljenja, da bi se ustavili na vsakem vogalu…

Tako jim posredno kažemo, da niso samostojni. Na začetku se malčki upirajo, potem pa se lenobno prepustijo dejstvu, da drugi delajo stvari namesto njih.

Temelje postavljamo že od vsega začetka in da ste lahko kot starši mirni, potrebujete dobro organiziran dan. To pomeni, da si vzamite npr. 15 minute več časa zjutraj, da boste imeli čas, da se otrok lahko obleče sam. Pojdite prej peš v šolo in dovolite otroku, da razišče vsak vogal. S tem pridobiva nove informacije in uveljavlja zdravo samostojnost (ne tiste zoprne trme, ki je pogosto posledica najbolj nagonske potrebe uveljaviti svojo).

Gibanje naj postane družinska vrednota in da boste to lahko dosegli, dobro razporedite svoje obveznosti, kar vam bo pomagalo pri temu, da boste otroku ponudili dovolj časa, da stvari izpelje skladno z njegovimi sposobnostmi. Razumljivo je, da 5-letnik ne more hoditi tako hitro kot njegov oče, vendar to ni razlog, da ga oče vsak dan v vrtec pelje z avtom. Čim pogosteje pojdite peš, namesto z dvigalom po stopnicah, spodbujajte športne aktivnosti in se v njih vključite tudi sami. Če vi tečete, lahko otroka prosite, da vas pri teku spremlja na kolesu.

Hkrati pa v dnevno rutino vključite gibanje (naj bo to res v družinskem urniku, saj boste le-tako dosegli, da boste našli čas in ne boste imeli izgorovov, da vam je spet zmanjkalo časa; ko je gibanje v družinskem urniku, to vzamete tako resno kot kakšen poslovni sestanek).

Otroci bi se do vstopa v šolo morali fizično gibati vsaj dve uri dnevno, zato spodbujajte sprehode v park in vožnjo s kolesom ter igranje z vrstniki. Čez vikend pa poskrbite za družinski izlet, kjer boste nekaj časa vsi kot družina preživeli na prostem. Ne samo, da boste poskrbeli za dober zgled in dobro počutje, tudi kot družina se boste še bolj povezali.

Otroci in obveznosti

V določenem trenutku se soočimo z vprašanjem, kako otroke prepričati, da ne odlašajo z obveznostmi. Na splošno velja, da morajo starši v otroku zbuditi in krepiti delavnost ter marljivost.

Otroci so pomemben del družine, zato naj bi – po svojih zmožnostih – prispevali tudi pomemben del pri domačih opravilih. S tem pridobijo na samozavesti, občutku vključenosti, naučijo pa se odgovornosti in so ponosni na opravljene naloge. S tem, ko otroci nič (ali pa zelo malo) delajo, jih prikrajšate za nove izkušnje.

Seveda pa morate začeti že zgodaj in s primernimi opravili; če bi radi svojega otroka zaščitili in mu tudi pri njegovih 5. letih naložite zelo lahka in enostavna opravila, ne samo da ne verjamete v njegovo samostojnost, temveč ga povsem mimogrede učite, da mu v življenju doma ne bo treba nič delati (s tem negujete njegovo pasivnost). Nepravično bi bilo pričakovati, da kasneje, ko vaš otrok dopolni npr. 8. let in se vam zdi, da je zdaj že dovolj zrel in odrasel, kar naenkrat od njega pričakujete, da bo izvajal opravila, ki so njegova dolžnost. Ker ga na sodelovanje in izvajanje hišnih opravil niste navajali že od vsega začetka (tj. od 2. leta starosti), boste naleteli na odpor, jezo in pogajanje.

Zato začnite zgodaj in otroka od ranih nog spodbujajte! Prav spodbujanje je še ena točka, ki se je moramo dotakniti. Veliko staršev je nad izvajanjem opravil pogosto prestrogih; vedeti morate, da vaš 3-letnik ne more tako hitro ali tako učinkovito pobrisati prahu kot vi. Zavedajte se, da otroci potrebujejo več časa in da imajo svoje standarde. Mogoče perilo res ne bo zloženo na rob, vendar je zloženo. Otroka spodbujajte in hvalite! Velikokrat se starši ujamejo v zanko, da stvari naredijo sami, saj mislijo, da bodo s tem hitrejši. Ali pa svojih otrok sploh ne vprašajo, da bi jim pomagali.

Motnja primanjkljaja narave

Marsikdo izpostavlja, da je moderna družba vedno bolj pasivna in oddaljena od narave. Vedno več otrok se igra v zaprtih prostorih, nekateri svojih bosih podplatov še nikoli niso umazali na travniku ali v rokah držali kakšne gosenice. Raje sedijo za ekrani in pozabljajo na čudovito okolje okoli njih. Znanstveniki za otroke, ki ne uživajo narave, pravijo, da gre za motnjo primanjkljaja narave.

Prvi korak pri vzgoji okolju prijaznega otroka je zelo enostaven: ko smo kot starši dober zgled, potem otroci sledijo temu, kar vidijo doma. Otroci v najzgodnejših letih pozorno spremljajo, kaj in kako določene stvari počnejo njihovi starši. Dejanja svojih staršev spoštujejo, zato je lahko vzbuditi zanimanje in spoštovanje do narave. V svojo družino vključite prakso zmanjševanja – ponovne uporabe – recikliranja in uporabljajte naravi in okolju prijazne izdelke. Vse skupaj je zelo preprosto: svoje otroke lahko ločevanja mimogrede naučite tako, da jih povabite k ločevanju odpadkov. Njim se vse skupaj zdi zabavna igra, ki jo lahko pospremite s prijazno razlago (npr. papir damo na ta kup, plastiko na drugi kup – papirji so dobri prijatelji in se zato želijo igrati skupaj). Malo starejšim otrokom lahko priznate več veljave, če so odgovorni za bolj zahtevno nalogo kot je npr. pomoč pri odnašanju smeti. Povejte jim, kako zelo odgovorno delo imajo in kako veliko prispevajo k ohranjanju narave.

Če imate možnost, naj ima otrok svojo gredico (ali pa lonček na balkonu), kjer bo lahko sejal in skrbel za rastline. Pustite mu, da ima stik z zemljo in da jo obdeluje brez zaščitnih rokavic.

Ko se nabere kar nekaj stvari, ki so morda za v smeti (npr. prazne škatle ali polomljeni deli igrač), lahko za otroke organizirate ustvarjalno popoldne. Povabite jih, da izdelajo novo igračo ali pa kaj povsem avantgardnega (tukaj boste našli nekaj dobrih idej).

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?
1. Neenotnost
Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).
2. Podkupovanje
Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.
3. Kršenje pravil
Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.
4. Kazen je predaleč
Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.
5. Vdaja
Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.
6. Ko ponorite
In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.
In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Otroški krožnik

Najbolj enostaven in hiter način za ugotavljanje primerne velikosti obroka, je sledeč namig: krožnik vašega otroka naj bi v premer meril od 15 do 17 centimetrov. Polovica krožnika naj bi bila zapolnjena s sadjem ali zelenjavo, četrtina krožnika z beljakovinami in zadnja četrtina z ogljikovimi hidrati. Porcija beljakovin naj bi bila tako velika kot hrbtna stran pesti vašega otroka.

Skladno s tenutnimi smernicami dnevnega vnosa hrane za malčke in otroke, naj bi se na krožniku vašega otroka znašla sledeča količina hrane.

Starost od 2 do 3 let:
57 gramov beljakovin
230 gramov sadja in 230 gramov zelenjave
57 gramov ogljikovih hidratov

Starost od 4 do 8 let:
115 gramov beljakovin
340 gramov zelenjave
Od 230 do 340 gramov sadja

Omenjene količine so seveda dnevne. Bodite pozorni na to, da šteje prav vsak obrok: zajtrk, kosilo in večerja, pa tudi malice in vmesni prigrizki. Včasih se lahko zgodi, da zaradi vmesnih (nerednih) prigrizkov otrok, ko sede za mizo ni lačen. Namesto, da ga silite, razmislite o količini hrane, ki jo je vnesel… Pa dober tek!

Zakaj je disciplina v vzgoji tako zelo pomembna?

Disciplina predstavlja trening reda. Dobra novica tega je, da z rednim in doslednim treniranjem (tako starši pri izvajanju kot otroci pri upoštevanju) hitro usvojimo nove veščine. Vse, kar v življenju znamo, pravzaprav zahteva treniranje.

Tega morda do sedaj niste razumeli na takšen način, vendar malčki in otroci ves čas nekaj trenirajo: na začetku plazenje, potem postavljanje na noge in hojo, kasneje hranjenje in potem toaletni trening (Vidite! Še ena beseda s treningom.) in potem pride kolesarjenje, rolanje in smučanje… Razumeti morate, da otroci nimajo negativnih odzivov na besedo in metode (če so le-te dejansko primerne) discipline. Prav tako zelo radi trenirajo, zato naj bo disciplina za njih (in vas) trening reda. Otroci to sprejmejo povsem naravno.

Ko disciplino in njene metode uporabljate primerno, učite otroka reda oziroma, kako naj se vede primerno. Z disciplino ga učite osnovne morale in vrednot, kar ostaja z njim skozi celo življenje. Z disciplino ne postavljate samo pravil in meja, temveč pričakovanja (kar zahteva veliko discipline tudi z vaše strani) za pravilno oziroma primerno vedenje.

Otroci tako razumejo, kakšne so posledice, ko prestopijo mejo. S tem jim omogočite, da razvijejo samorefleksijo oziroma sposobnost, da skozi čas razmislijo o izbirah svojega vedenja. S tem tvorite zdravo osnovo, da vaš otrok sprejme odgovornost za svoja dejanja.

Če z disciplino ne uspete že od malih nog, potem otrok ne razume (in ne sprejema!) omejitev in pravil, kar pripelje do tega, da lastnega otroka nimate pod nadzorom, da se grdo in neprimerno vede. Poleg tega pa boste imeli opravka s sebičnim otrokom, ki ne čuti spoštovanja do nikogar.

Brez discipline obstaja velika verjetnost, da otrok ostaja v fazi JAZ!JAZ!JAZ!, kar je razvojna faza malčka. Študije potrjujejo, da pomanjkanje primerne discipline vpliva na povišano stanje anksioznosti in zmedenosti, ki se skozi čas še stopnjuje. To neprijetno stanje pa otrok rešuje z naraščajočo agresivnostjo (npr. če je bilo na začetku dovolj, da se je otrok vrgel po tleh, zdaj morda celo brca in tepe).