Gibanje je za otroke tako pomembno kot zdrava hrana

Danes otroke vozimo v vrtec in v šolo, hkrati pa bi jih radi naučili, kako zelo pomembno je gibanje.

Zdi se, da se zapletemo v številna nasprostja predvem zaradi tega, ker bi radi prihranili čas. Otroka zjutraj oblečemo sami, ker prihranimo čas. Peljemo ga v šolo, ker bi trajalo dalj časa, če bi šla skupaj peš. V vozičkih jih prevažamo do skoraj petega leta, ker nimam potrpljenja, da bi se ustavili na vsakem vogalu…

Tako jim posredno kažemo, da niso samostojni. Na začetku se malčki upirajo, potem pa se lenobno prepustijo dejstvu, da drugi delajo stvari namesto njih.

Temelje postavljamo že od vsega začetka in da ste lahko kot starši mirni, potrebujete dobro organiziran dan. To pomeni, da si vzamite npr. 15 minute več časa zjutraj, da boste imeli čas, da se otrok lahko obleče sam. Pojdite prej peš v šolo in dovolite otroku, da razišče vsak vogal. S tem pridobiva nove informacije in uveljavlja zdravo samostojnost (ne tiste zoprne trme, ki je pogosto posledica najbolj nagonske potrebe uveljaviti svojo).

Gibanje naj postane družinska vrednota in da boste to lahko dosegli, dobro razporedite svoje obveznosti, kar vam bo pomagalo pri temu, da boste otroku ponudili dovolj časa, da stvari izpelje skladno z njegovimi sposobnostmi. Razumljivo je, da 5-letnik ne more hoditi tako hitro kot njegov oče, vendar to ni razlog, da ga oče vsak dan v vrtec pelje z avtom. Čim pogosteje pojdite peš, namesto z dvigalom po stopnicah, spodbujajte športne aktivnosti in se v njih vključite tudi sami. Če vi tečete, lahko otroka prosite, da vas pri teku spremlja na kolesu.

Hkrati pa v dnevno rutino vključite gibanje (naj bo to res v družinskem urniku, saj boste le-tako dosegli, da boste našli čas in ne boste imeli izgorovov, da vam je spet zmanjkalo časa; ko je gibanje v družinskem urniku, to vzamete tako resno kot kakšen poslovni sestanek).

Otroci bi se do vstopa v šolo morali fizično gibati vsaj dve uri dnevno, zato spodbujajte sprehode v park in vožnjo s kolesom ter igranje z vrstniki. Čez vikend pa poskrbite za družinski izlet, kjer boste nekaj časa vsi kot družina preživeli na prostem. Ne samo, da boste poskrbeli za dober zgled in dobro počutje, tudi kot družina se boste še bolj povezali.

Strah pred zobozdravnikom

Kmalu, zelooooo kmalu bo na poličkah že 2. del Zdravilnih zgodbic. Že zdaj lahko pokukate v del zgodbice, ki predšolskim otrokom pomaga pri premagovanju strahu pred zobozdravnikom. Lev Lukas se najprej boji zobozdravnika, potem pa najde svoj pogum in na stolu v zobozdravnikovi ordinaciji prav uživa. Njegova zobozdravnica miška v rožnatem krilu pa je tudi zelo prijazna.

Potem pa se je zgodilo nekaj čarobnega: ker se je odločil, da bo pogumen in močan, je njegov strah povsem izginil. Ko je stopal proti zobozdravnikovi ordinaciji, je z vsakim korakom krepil svoj pogum in moč. Njegov strah pa je postal tako majhen kot najmanjša rožnata miška. Njegovi koraki pa so za seboj puščali strah in stopali v pogum.

Na poti k zobozdravniku so ga pozdravljale pragozdne živali in mu zaželele prijeten obisk pri zobozdravniku. Lev Lukas je pogumno stopal in se približeval zobozdravniku. Z vsakim korakom je bil pogumnejši in močnejši. Njegov strah je bil že čisto neviden. Še manjši od najmanjše rožnate miške. Ko je stopil v ordinacijo, se je po dolgem času spet nasmehnil. Namesto tistega starega nilskega konja, ki je bil prej njegov zobozdravnik, je zdaj pred njim stala nova zobozdravnica.


P.S. Celotno zgodbico boste našli v 2. delu Zdravilnih zgodbic. Veliko nasmejanih in pogumnih otrok je s pomočjo zgodbice že šlo k zobozdravniku.

Rada imam svojo mamico!

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre).

Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, ima neposreden vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirli, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Čuječnost pomaga, da vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je.  Predstavlja zavedanje sedanjega trenutka; ne da bi ga skušali odriniti, zadržati ali presojati, kot dobrega ali slabega. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršnokoli dogajanje radovedno in sočutno. S čuječnostjo vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem … Na ta način lahko krepite svojo notranjo mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.

Svetovanje v oddaji Halo TV

mag. Mia Bone

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Nočni gostji na Radiu Slovenija

Res je bilo zanimivo klepetati z novinarko Tino Kralj sredi nočne tišine in miru. Danes sva v resnici malce bolj zalimani kot je videti na spodnji fotografiji, saj nama po super pogovoru adrenalin še dolgo ni pustil spati. Na povezavi pa pogovor o nastajanju zgodbic, o njihovem učinku in strokovni podlagi, pa o drugem delu, ki prihaja, o najinem prijateljstvu in celo glasbenih skrivnostih. Klik klik!

Petra Julia Ujawe in Mia Bone

Starši otrokovim možganom

Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši stoletja otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisiven stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z ravojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovim možganih.

Dokazano je, da rekacije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo kasneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima kar 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med možganskimi celicami.

Na ustvarjanje povezav imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok kasneje, pravzaprav do konca svojega življenja.

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.