Nočne groze

Pozdravljeni!

Imam hčer, ki bo avgusta dopolnila tri leta in strašne težave z njenim spanjem ponoči. Še posebej od lanskega novembra. Do takrat je bila, kar se tega tiče, zelo, zelo pridna in je že spala v svoji sobi, na »veliki« postelji, ker otroške posteljice ni hotela več. Ob uri za spanje (nekje ob 20-ih) sem jo položila v posteljo, jo pokrila, ugasnila luč (nočno lučko pustila vseeno vklopljeno) in odšla (vrata sem pustila vedno priprta), ona pa se je sama počasi umirila in zaspala. Ponoči se je zbudila enkrat ali dvakrat, saj je zahtevala mleko. Ko je mleko popila, je sama zaspala nazaj, vse do jutra. Potem je pa prišla ena noč v novembru, ko je nekaj sanjala, saj je bila zelo, zelo preplašena, kar tresla se je od strahu. Tisto noč ni bilo druge kot jo vzeti k sebi in kljub temu je potrebovala še kakšni dve uri, da se je umirila in spet zaspala. In od tiste noči dalje njene in naše noči niso več mirne. Povedala je, da je tisto noč sanjala prašička, ki je bil v njeni sobi in zato se je sobe kak mesec dni tudi bala (tako podnevi kot ponoči), tako da se je je izogibala, kolikor se je le dalo. Počasi je tudi to šlo mimo, vendar ni hotela več spati sama v tisti sobi, a tudi pri meni noči ne prespi mirno, saj ogromno sanja, v sanjah joče, kriči, se krega, kliče različne osebe itd. Torej so te sanje za njo prava mora. In nikoli se po teh sanjah ne zbudi, ampak se/jo nekako umiri/m še ko spi. Zato me res zanima, kako ji lahko pomagam, še posebej zato, ker se to stopnjuje in ne pojenja. Mogoče delam/delamo kaj narobe in se ne zavedamo, kaj … Mogoče je samo tak otrok in bo to šlo samo mimo (je samo neko obdobje)? Res prosim za vaš nasvet, vašo pomoč, da bi vsem nam bilo lažje (predvsem pa njej, saj pri tej starosti verjetno res ne ve povedati, kaj jo muči, kaj sanja, zagotovo pa v sebi čuti, da nekaj ni ok).

Že vnaprej lepa hvala in lep pozdrav,

Duška

 

Duška, lepo pozdravljeni,

Vsekakor so nočne groze v obdobju starosti vaše deklice precej pogoste. Dogajajo se med tretjim in dvanajstim letom, najpogostejše pa so prav okrog tretjega leta. Nočne groze so podobne nočnim moram, s to razliko, da se predstavijo veliko bolj dramatično in doživeto. Pogosto se zgodi, da niso pravzaprav sanje, pač pa gre za nenadne reakcije strahu, ki se pojavijo med premikom iz ene faze spanja v drugo. Običajno se pojavijo kaki dve ali tri ure po tem, ko otrok zaspi, ko se spanje premakne iz globokega ne-REM spanca v lahkotnejši REM spanec, torej stanje, v katerem sanjamo. Ta prehod je navadno nežen, pri otrocih pa se včasih zgodi, da se prestrašijo in ta reakcija je nočna groza. V tej situaciji otrok morda v postelji celo sede, vpije, kriči, joče, hitreje diha, srce mu razbija, lahko se celo poti in opleta naokoli, predvsem pa je zelo prestrašen in razburjen. Čez kratek čas se pomiri in zaspi nazaj. Prav tako ni nič presenetljivega, če se naslednji dan nočne groze sploh ne spomni ali – kot ste omenili – ne ve povedati, kaj je sanjal, saj je v tistem času v globokem spancu.

Nočne groze so posledica prekomernega razburjenja centralnega živčnega sistema med spanjem. To se lahko zgodi, ker ta sistem, ki ureja spanje in budne aktivnosti možganov, še vedno zori. Nekateri otroci lahko podedujejo nagnjenost k temu pretiranemu razburjenju, morda kdo v družini pogosto hodi v spanju ali ima zelo živahne sanje. Nočne groze pa so zelo stresne tudi za starše, ki se počutijo zelo nemočne, otroku pa bi radi pomagali. Največ, kar lahko med nastopom nočne groze storite, je to, da pazite, da se otrok ne poškoduje in počakate, da mine. Z nežnimi besedami ga lahko mirite, a ga – če se ne zbudi sam – ne zbujajte, saj se s prisilnim zbujenjem bolj zmedejo in razburijo in s tem potrebujejo več časa, da spet zaspijo. Razumevanje nočnih groz je za starša ključno, saj že s tem, da veste, kaj se dogaja, laže upravljate s situacijo.

Poskusite lahko tudi z nekaj »triki«. Najpomembnejše je seveda to, da je vaša večerna rutina mirna, sproščujoča in preprosta. Poskrbite, da ima dovolj spanca, da je spočita in da ima rutino, ki se je drži(te), in ne ostaja predolgo pokonci. Prav tako v tej razvojni fazi ne potrebuje več mleka (hrane na splošno) ponoči, zato jo tega – če to še zahteva – odvadite. Previdni bodite tudi pri zgodbicah, ki jih berete za lahko noč. Obrnite se k mirnim, prijaznim zgodbicam brez grozovitih nesramnežev, coprnic, zlobnih škratov, itd. Najdite pomirjujočo glasbo ali zvoke morja in to predvajajte, ko odidete iz njene sobe. Načeloma so more lahko zelo intenzivne v obdobju, ko se razvija domišljija, zato je povsem mogoče, da je to le prehodno obdobje. Čez dan lahko tudi skupaj izdelate risbico, ki bo imela »čarobno moč«. To risbico obesite v sobi in vsak večer jo spomnite, da jo pogleda in se prepriča, da je res tam za zaščito. Prebirate pa lahko tudi Zdravilne zgodbice, predvsem prvi del, ki je namenjen malčkom do tretjega ali četrtega leta. V knjigi boste našli kar nekaj pomirjujočih zgodbic, tudi takšnih, ki se ukvarjajo s samostojnim in mirnim spancem.

Drživa pesti, da bo hitro in uspešno premagala groze, vaši družini pa želiva veliko pomirjujočega spanca. Sporočite, kako vam gre!

 

Prirojeno samozavest lahko otrokom še okrepimo

Starše po vsem svetu združuje želja, da bi njihovi otroci bili samozavestni in suvereni. Samozavest izvira iz občutka zaupanja oziroma varnosti, zato naj bi se starši zelo trudili pri vzpostavljanju okolja, kjer otroci zaznavajo podporo. Tako otroci krepijo svojo pogum in sčasoma vedno bolj verjamejo vase.

Če veljajo določene splošne smernice, kako naj bi otrokom privzgojili samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti, vsekakor velja omeniti, da se otroci med seboj zelo razlikujejo. V to moramo šteti tudi okolje, v katerem odraščajo, ter predispozicije (tj. “tisto”, kar povezujemo z genetiko), ki so jih prinesli s seboj na svet.

Samozavest izvira iz občutka, da nekaj znamo in zmoremo; z drugimi besedami zaupamo v svojem kompetence. Odrasli načeloma relativno dobro ocenjujemo, kaj lahko naredimo dobro, saj ocena temelji na naših preteklih izkušnjah. Otroci pa zaupanje vase in v svoje sposobnosti šele razvijajo, saj istočasno z razvijanjem sposobnosti in veščin ustvarjajo tudi prve izkušnje. Na začetku zaupanje izvira iz spodbude staršev, kasneje pa iz dejanskih dosežkov – tako velikih kot majhnih. Spodbuda naj bi bila rdeča nit, vendar pohvala pomeni več, ko je vezana na dejanski napor in uporabo novih sposobnosti. Ko otroci dejansko nekaj dosežejo, pa naj bo to samostojno umivanje zob ali vožnja s kolesom, dobijo občutek, da so sposobni in da zmorejo. Zato določene aktivnosti, ki so ob prvem uspešnem poskusu, predstavljale vir samozavesti, še raje ponavljajo. S tem se povsem naravno krepi učni cikel: otroci se nečesa naučijo in ker to predstavlja vir zadovoljstva, aktivnost ponavljajo. Bolj kot jo ponavljajo, več zadovoljstva zaznavajo in veščino zelo hitro usvojijo do te mere, da jo ponotranjijo. Učni cikel bi lahko poimenovali tudi vir življenjske energije in zaupanja vase.

Z gradnjo samozavesti lahko začnemo že zelo zgodaj. Ko se otrok nauči sam obrniti stran v knjigi ali ko se malček nauči hoditi, se v njegovih možganih ustvari povezava, da lahko to stori. Samostojno! Zato skozi zorenje telesa, ki prinaša vedno več možnosti, preizkuša vedno nove in nove mejnike. S tem osvaja novo znanje in več kot je pozitivnih izkušenj, krepi zaupanje vase. Starši lahko pomagajo tako, da ustvarjajo primerno okolje in otrokom nudijo veliko priložnosti, da vadijo svoje sposobnosti. Pri tem se moramo zavedati, da so napake del procesa, del učenja in da otroci potrebujejo dovolj svobode, da stvari velikokrat naredijo narobe. S tem se krepi frustracija, ki velikokrat motivira nadaljnje poskuse in napore. V teh primerih naj bi se starši odzvali z zanimanjem in pozitivnim vznemirjenjem, ne pa z jezo ali željo, da otroku čim hitreje pokažejo pravo pot. Danes starši zelo hitro posežejo vmes in otroku prehitro pokažejo rešitev, kar seveda dolgoročno predstavlja negativen dejavnik za razvoj pozornosti in vztrajnosti. Otroci naj bi pohvalo dobili tudi takrat, ko se trudijo in morda (še) ne pridejo do rešitve, saj s tem starši sporočajo, da je vložen trud prav tako zelo pomemben. Poučevanje staršev ne obsega samo podajanje pravih odgovorov in optimalnih rešitev, temveč krepitev okoliščin, kjer so poskusi in napake prav tako dobri kot cilj. To seveda zahteva veliko potrpežljivosti, saj otroci potrebujejo veliko več časa. Samo spomnite se, koliko časa lahko traja, da si petletnih zaveže vezalke ali koliko časa vaša triletnica potrebuje, da si počeše lase. Potrpežljivost se dobro obrestuje: ker ima otrok pozitivne izkušnje iz preteklosti, lahko to vedno dobro unovčite, ko spodbujate učenje novih veščin na drugih področjih.

Kaj vse lahko sproži trmo?

Izbruhi trme so zelo intenzivna oblika izkazovanja negativnih čustev. So posledica neobvladovanja močnih notranjih impulzov čustev, zato jih otroci sprostijo skozi brcanje, kričanje in metanje ob tla.

Ko se to zgodi prvič, so starši lahko kar malo presenečeni ali pa se celo prestrašijo. Za izbruhe trme velja, da kažejo na trenutno čustveno “bolečino” in otrokovo nesposobnost, da bi jezo ali razočaranje, stres in frustracijo ustavil.

Ko malčki dopolnijo leto in pol, se začnejo izbruhi oziroma napadi trme. Takrat se zgodi notranji prepad, saj otroci začnejo zaznavati intenzivna čustva, hkrati pa nimajo besednega zaklada in izkušenj, da bi svoje notranje počutje znali razložiti oziroma ga nadzorovati. Izbruhi trme so tako otrokov način izražanja samostojnosti in so povsem običajen odraz zdravega razvoja.

Nekateri pravijo, da je izbruh trme pri otroku podoben živčnemu zlomu pri odraslem; otrok je preplavljen z intenzivnimi negativnimi čustvi, kot so jeza ali žalost, bolečina in strah, lahko pa tudi zaradi preveč vznemirjenja.

Najpogostejši sprožilci izbruhov trme so:
– utrujenost,
– lakota in konflikti pri izbiri hrane,
– preveč ali premalo stimulacije,
– želja, da bi nekaj naredil sam, pa ne more ali ne zna,
– strah in tesnoba,
– občutek omejenosti (npr. pri oblačenju, saj omejite otrokovo naravno gibanje).

Igrače v različnih razvojnih obdobjih

Otroci se skoraj vseh stvari za življenje naučijo skozi igro. Razlog za to je zelo enostaven: za igro in različne igralne dejavnosti so otroci visoko motivirani, kar pospeši sprejemanje informacij in učenje. Način igranja se razvija in spreminja skladno z otrokovim razvojem njegovih zmogljivosti – kako dolgo se lahko igra, koliko je spreten in vzdržljiv… Ker se z otrokovim razvojem spreminja njegov način igre, je zelo pomembno, da ima otrok na voljo primerne in ustrezne igrače.

V prvem letu otrokovega življenja je prva otrokova igrača njegovo lastno telo (na začetku so najbolj zanimivi predvsem prsti na rokah) in predmeti, ki ga obkrožajo. Zanimiva mu je odeja, s katero ga pokrije mama, ali pa trak na njegovi kapici. Med drugim in četrtim mesecem ga vedno bolj zanimajo glasovi, glasba in različne barve. Takrat otroku na voziček obesimo razne živo pisane trakove, ploščice ali zvončke. Po četrtem mesecu je dojenček sposoben igračo že samostojno držati, najbolj ga veselijo predmeti iz gume.

V drugem letu postanejo veliko bolj aktivni. Ker znajo hoditi, so bolj samostojni in tako tiste predmete, ki so jih do sedaj samo opazovali, skušajo dobiti v svoje roke. Zdaj otroke vse zanima: radi bi odprli vsak predal in dosegli vsako polico, z nje pometali CD-je in se igrali z gumbi na televiziji. Zelo radi imajo tudi slikanice in uživajo v gradnji stolpov.

Otroke v tretjem letu njihovega življenja privlačijo telovadne naprave, kjer lahko preizkusijo, kako spretni so. Trenutnemu razvojnemu obdobju ustrezajo igrače, ki jih lahko potiskajo pred seboj ali vlečejo za seboj. Otroke zanimajo tudi vozila (npr. gugalni konj, tricikel). Zdaj že zelo radi ustvarjajo in oblikujejo, zato lahko za mirno popoldne zadostujeta papir in voščenka.

Od tretjega do sedmega leta otroke vedno bolj zanimajo mehanične igrače, ki se gibljejo. Za svoje ustvarjanje potrebuje material, iz katerega lahko izdela več detajlov. Namesto peska (kot v zgodnejšem obdobju) so primernejši plastelin, glina ali testo (izkoristite priložnost, da vam otrok želi pomagati pri izdelovanju piškotov). Material za risanje in slikanje naj bo popolnejši, s katerim lahko otrok nariše bolj podrobne oblike: veliki papirji in čopiči, vodene barvice in zidarske barve. V tem obdobju otroci vedno bolj začnejo posnemati starejše in njihova opravila, zato je pribor za kuhanje ali hišna opravila zelo priljubljen. Otroci se radi oblečejo v oblačila staršev ali si obuvajo njihove čevlje – to so zelo zanimive igrače. Proti koncu tega obdobja se začnejo uveljavljati tudi družabne igre, ki kažejo na otrokov mentalni razvoj, saj mora upoštevati določena pravila in druge soigralce.

V šolskem obdobju otrok vedno več časa preživi v zaprtih prostorih, saj je v šoli, potem pa doma dela domače naloge. Zato si želi vedno več gibanja na prostem, kjer uživa v gibanju. Igrače postanejo tako bolj funkcionalne: kolo, rolerji, žoga … Tudi zanimanje za skupinske igre naraste, otroci pa zelo radi tudi tekmujejo, saj lahko tako pokažejo svoje telesne sposobnosti. Po devetem letu otroke zaposlijo zbiranja. Otroci začnejo zbirati znamke, sličice, stripe in igralne figurice.

Supermame in njihovi možgani

V preteklosti je veljalo prepričanje, da dojenčki svoje mame pri razmišljanju zelo upočasnijo, saj se z njimi ne morejo zaplesti v intelektualne pogovore; sploh prvo leto otrokovega življenja mama ponavlja dojenčkove zvoke ali se z njim pogovarja z različnim glasovi, kot so mmmmmm, buc buc, hamhamham, poje enostavne pesmice, gruli, itd.

V obdobju pred porodom se spremeni tudi način razmišljanja, ki postane veliko bolj zapleten. Misli segajo v bližnjo in daljno prihodnost (zaradi načrtovanja), po porodu pa se vrtijo okoli številnih odločitev in preverjanj različnih strategij. Sodobne študije s področja nevroznanosti kažejo, da so možgani mam zelo aktivni in da vzgoja otrok mame pravzaprav naredi pametnejše. Čuti mame so veliko bolj izostreni, mama je sposobna ohranjati stanje stalne pozornosti (tudi ko spi, je v sekundi, ko zajoka njen dojenček, pripravljena na zahtevne naloge, kot so npr. previjanje ali dojenje) in ima neverjeten spomin za podrobnosti (npr. kakšen je bil včerajšnji odtenek dojenčkovega blata).

Supermame
V knjigi The Mommy Brain, ki jo je napisala Katherine Ellison, najdemo dokaze, kako se možgani mam spremenijo:
1. Percepcija – mamina senzorna sposobnost se okrepi, življenje okoli sebe spremlja z vsemi čutili. Delovanje določenih delov možganov se spremeni tako, da hitreje sprejme nove informacije in jih razume.
2. Učinkovitost – že v nosečnosti, bolj intenzivno pa z materinstvom možgani izboljšujejo spomin in okrepijo sposobnost večopravilnosti.
3. Prožnost – hormon oksitocin naravno znižuje mamin stres in ji pomaga, da se hitreje uči. Mame so – dokler ne najdejo načina, kako resnično poskrbeti za potrebe svojega dojenčka – pri preizkušanju različnih strategij zelo prožne. Če ne deluje, poskusijo malo drugače ali nekaj povsem novega.
4. Motivacija – silovit biološki nagon, da svojega potomca brani pred čemerkoli, je posledica delovanja številnih hormonov, ki spremenijo delovanje možganov. Mame pa so posledično zato zelo zaščitniške, kot tudi ustvarjalne in tekmovalne.
5. Čustvena inteligentnost – mame postanejo bolj sočutne in se na potrebe svojega dojenčka vedno odzovejo, a včasih pozabijo na sočutje do sebe in svojega partnerja.

Strah pred zobozdravnikom

Kmalu, zelooooo kmalu bo na poličkah že 2. del Zdravilnih zgodbic. Že zdaj lahko pokukate v del zgodbice, ki predšolskim otrokom pomaga pri premagovanju strahu pred zobozdravnikom. Lev Lukas se najprej boji zobozdravnika, potem pa najde svoj pogum in na stolu v zobozdravnikovi ordinaciji prav uživa. Njegova zobozdravnica miška v rožnatem krilu pa je tudi zelo prijazna.

Potem pa se je zgodilo nekaj čarobnega: ker se je odločil, da bo pogumen in močan, je njegov strah povsem izginil. Ko je stopal proti zobozdravnikovi ordinaciji, je z vsakim korakom krepil svoj pogum in moč. Njegov strah pa je postal tako majhen kot najmanjša rožnata miška. Njegovi koraki pa so za seboj puščali strah in stopali v pogum.

Na poti k zobozdravniku so ga pozdravljale pragozdne živali in mu zaželele prijeten obisk pri zobozdravniku. Lev Lukas je pogumno stopal in se približeval zobozdravniku. Z vsakim korakom je bil pogumnejši in močnejši. Njegov strah je bil že čisto neviden. Še manjši od najmanjše rožnate miške. Ko je stopil v ordinacijo, se je po dolgem času spet nasmehnil. Namesto tistega starega nilskega konja, ki je bil prej njegov zobozdravnik, je zdaj pred njim stala nova zobozdravnica.


P.S. Celotno zgodbico boste našli v 2. delu Zdravilnih zgodbic. Veliko nasmejanih in pogumnih otrok je s pomočjo zgodbice že šlo k zobozdravniku.

Rada imam svojo mamico!

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre).

Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, ima neposreden vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirli, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Čuječnost pomaga, da vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je.  Predstavlja zavedanje sedanjega trenutka; ne da bi ga skušali odriniti, zadržati ali presojati, kot dobrega ali slabega. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršnokoli dogajanje radovedno in sočutno. S čuječnostjo vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem … Na ta način lahko krepite svojo notranjo mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.