Rada imam svojo mamico!

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre).

Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, ima neposreden vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirli, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Čuječnost pomaga, da vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je.  Predstavlja zavedanje sedanjega trenutka; ne da bi ga skušali odriniti, zadržati ali presojati, kot dobrega ali slabega. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršnokoli dogajanje radovedno in sočutno. S čuječnostjo vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem … Na ta način lahko krepite svojo notranjo mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.

Rutina na potovanju

Nekateri izmed nas pa imajo raje potovanja kot dopust ob obali ali v nekje v koči. Veliko raje sedejo v avto in se potepajo iz mesta v mesto, odkrivajo nove kulture in jedi, nove ljudi in pokrajine. To je za širjenje obzorij otrok vsekakor pohvalno, vendar s stališča rutine veliko težje, zato tovrstna potovanja priporočava raje pri petletnikih in starejših otrocih, še zlasti, če vemo, da so posebej občutljivi na spremembe.

Zakaj ves čas govorim o rutini? Ker je rutina ključna za to, da se otroci počutijo »doma«, kar pomaga pri tem, da vzpostavitev običajnega ritma življenja, ko se vrnete domov, ni tako stresna. Če se počutijo doma, bo tudi po tem, ko bodo dejansko doma, potrebnega veliko manj ponovnega uvajanja rutine. Zato je pravzaprav edini nasvet, ki ga pred dopustom lahko dam staršem, ki se po oddihu vračajo domov in že vnaprej vedo, da bo težko, prav ta, naj bodo stvari karseda običajne, karseda takšne kot doma in karseda neomajne.

Držite se urnika

Pri potovanjih je značilno, da med potjo od enega kraja k drugemu preprosto ni časa za kosilo ob enaki uri kot po navadi, pa potegnemo za eno uro in gremo na kosilo potem, ko prispemo tja, kamor smo želeli ali ko najdemo restavracijo, ki nam je po godu ali pridemo nazaj v apartma, kjer lahko končno skuhamo. Starši si pogosto zastavijo preprosto rečeno preveč ambiciozne potovalne načrte, v okviru katerih želijo določeno dogodivščino izpeljati. Namesto tega imejte v mislih, da imate s seboj malčka (ali dva), ki mu je prav eno figo mar, če bo videl eno gotsko cerkev manj, če bo le lahko dobil svoje kosilo ob pravem času in odspal tisto kitico v miru.

Popoldanski počitek

Popoldanski spanec, ki ga otroci na poti pogosto opravijo kar v avtu, ni enak počitku v postelji. Saj veste, kako se počutite, če zakinkate na vlaku ali avtobusu ali pa na zadnjem sedežu avtomobila. Otroci resda več prenesejo in čeprav je to povsem zadovoljiv spanec za en dan ali dva, naj hkrati to na potovanju ne bo navada. Lahko zadremajo na pikniku nekje v parku, vseeno bodo bolj spočiti. Poskrbite, da bo tudi do počitka prišlo ob enakem terminu in predvsem, da bo večerna rutina ob istem času kot doma. Že majhna odstopanja vam lahko nakopljejo »težave«, katerih davek bosta morda plačevali naslednji dan, morda pa (najverjetneje veliko večjega) šele ob prihodu domov.

Ne zanemarjajte navad

Če so otroci zaspani, so tudi sitni in če so sitni, se bodo vaši načrti za pester dopust hitreje izjalovili. Zato si raje zastavite preprostejše načrte, bolj ohlapne in manj naporne, napete ali zahtevne. Ne pozabite, da je pomembno, da se kot družina zabavate – vsi, ne le otroci in ne le starši. Največjo uslugo lahko otroku naredite s tem, da s seboj na dopust vzamete tudi rutino. V nasprotnem primeru jo boste ob prihodu domov ponovno vzpostavljali kar nekaj časa, ki je odvisen od dolžine brez-rutinskega počitnikovanja in lahko ob nepravilnem postopanju traja tudi do konca poletja.

Otroci hrepenijo po tem

Otroci sicer zelo radi prosijo in moledujejo, da jim ne bi bilo treba iti spat, da bi lahko ostali dlje pokonci, da bi pogledali še to in ono novo stvar. Na potovanjih je več dražljajev, zato je tudi bolj vznemirljivo in zaradi tega težje umijejo zobe, se zlepa ne odpravijo spat in ne zaspijo ali se spravijo h kosilu. Sami veste, da se to zgodi tudi, ko že komaj gledajo, si manejo očke in že sede kinkajo. Vedo namreč, da se bo tu, kjer še niso bili, tudi po tem, ko zaspijo, dogajalo še cel kup stvari in tega nočejo zamuditi. Pa vendar otroci hrepenijo po rutini in po tem, da konec koncev, ko se dan zaključi, njihov svet ostaja enak. Tisti varen pristan, kjer mirno zaspijo, jim mora biti znan in ljub. Zato poskrbite, da jim to nudite.

V knjigi Zdravilne zgodbice najdete kar nekaj zgodb, ki pomagajo vzpostavljati in ohranjati rutino ter premagovati težave. Tudi na spletni strani najdete veliko namigov in nasvetov, ki vam bodo pri starševskih zagatah vsekakor v pomoč, lahko pa zastavite tudi vprašanje, ki vas morda tare. Zamisli, o tem, kam s svojim mulcem, pa poiščite na spletni strani Kam z mulcem.

Popočitniški sindrom

Prihaja poletje in z njim seveda tudi čas, ko odrasli lahko vzamemo dopust in se končno malce spočijemo. Seveda v družbi naših malčkov, ki prav tako kot mi komaj čakajo nove dogodivščine, priložnosti za raziskovanja in če je le možno, tudi čofotanje po vodi. A nemalokrat se zgodi, da se za starše pravo, trdo delo začne šele takrat, ko se z dopusta vrnejo domov. Kar naenkrat namreč malčki niso več mirni, pred spanjem imajo neredko celo izbruhe trme ali jeze in se predvsem nekako nočejo »navaditi« na to, da je počitnic konec in da so spet doma, kjer je treba vzpostaviti staro rutino. Ali se temu sploh lahko izognemo? Ključna beseda je – rutina.

 

Najprej je potrebno poudariti, da otroci po petem letu malce lažje prenašajo spremembe kot malčki, ki so mlajši. Ravno zato se družine z majhnimi otroki odpravljajo na dopust – kot na splošno radi rečemo – na morje.

Proti morju

»Na morje« pomeni, da geografska lokacija dopusta sploh ni tako pomembna, pač pa je pomembno le to, da je vreme toplo in morje slano, po možnosti z ljubkimi plažami s plitko vodo (in morda celo zalivčki), v katerih se lahko otroci igrajo. Tam ostanemo teden dni ali dva, nekateri celo dlje. »Na morju« je tudi veliko laže vzdrževati rutino, kakršno otroci poznajo doma, kot na potovanjih. To pomeni, da ne sme biti možnosti za podaljšan večer, ker »smo pač na morju«.

Od tod izhaja tudi prva napaka, ki jo med dopustom radi naredimo. Odrasli vsaj v večini poznamo svoje meje in vemo, kaj je treba narediti kdaj, ob kateri uri moramo iti spat, da ne bomo zjutraj povsem brez energije, nenaspani in sitni. Vemo, da je potrebno redno jesti in predvsem piti dovolj vode. Otroci se za vse to zanašajo na nas, ker sami tega znanja še nimajo. Hkrati je rutina, kot vedno ponavljava, eden izmed ključnih elementov za to, da se otrok počuti varnega. Potrebuje domačnost okolja (kar pomeni tudi to, da s seboj prinesete najljubšo igračo in odejico, brez katere ne zaspi), ljudi in rutine, da lahko ve, kaj sledi čemu. »Ko mamica reče, da je ura sedem, si umijem zobe in se spravim v pižamo. Temu sledi pravljica za lahko noč in potem ugasnemo luč in zaspimo.«

Nismo doma

Zveni precej preprosto, kajne? Pogosto se izkaže, da sicer ta del rutine nekako na hitro že izpolnimo, ampak potem hitimo ven, ker nas sosedi v kampu čakajo za igro taroka ali kaj podobnega. In mi nismo otroci, mi se še lahko malce zabavamo, nam ni treba spat zgodaj, konec koncev smo na dopustu. Če se tako nenadoma pojavi malo bitje z medvedkom, ki si mane oči in trdi, da ni zaspano, mu je včasih preprosto lažje ugoditi.

Otroci zaslutijo, kdaj njihova rutina ni popolna in dovolj je že samo to, da niso doma. Kaj narediti takrat? Vztrajati. Zagotovo je namreč čez dan veliko dražljajev, ki jih male očke kar srkajo in otroški možgani jih sploh ne uspejo vseh predelati. Zato težje zaspijo in zato je toliko bolj pomembno, da vztrajate pri tem, da zaspijo, jih vsakič znova odpeljete v posteljo. In da to ponavljate kot bi ponavljali zvečer doma – vedoč, da vas naslednji dan čaka služba. Za nasvete, kam se odpraviti z najmlajšimi, pa obiščite spletno stran Kam z mulcem.

 

Pridite na knjižni sejem!

Pridite na sejem!

Na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani se obeta zanimivo predavanje! V soboto, 29. novembra vaju bova ob 15.30h naučili, kako z uporabo primernih jezikovnih vzorcev vzgojiti zdravega, zadovoljnega in samozavestnega otroka.

Predavanje je tokrat namenjeno samo staršem, vendar bo koristilo tako malčkom kot odraslim. Vsak starš si želi rešitev, s katerimi bi otroku pomagal pri razvojnih težavah (trma, močenje postelje, strah pred temo, težave z vrtcem …). Avtorici priročnika Zdravilne zgodbice vas vabita na praktično predavanje o tem, kako z uporabo primernih jezikovnih vzorcev vzgojiti zdravega, zadovoljnega in samozavestnega otroka.

Očka ni le za zabavo

Dva različna pola – vloga očeta in vloga mame – v otrokovem življenju otroku omogočata učenje raznolikosti. Študije kažejo, da otroci z mamo in očetom uživajo bolj pestro nego. Njihove izkušnje so bogatejše, saj imajo na razpolago več različnih modelov, kako se lahko v določeni situaciji vedejo ali čustvujejo. Oče in mama imata namreč, ne glede na dogovorjen stil starševstva, individualen odziv na povsem enake dogodke. Vloga očeta se od vloge matere razlikuje, obe vlogi pa v otrokovem razvoju predstavljata pomembne dejavnike okolja.
Moški tradicionalno v družini predstavlja stabilnost, vse bolj pa se izpostavlja tudi njegova podporna vloga, ki jo moramo v sodobnem pomenu besede razumeti zelo široko. Danes je namreč povsem običajno, da sodoben moški materi svojega otroka nudi pomoč pri hišnih opravilih. To pomeni, da skrbi, da je hiša čista in v dobrem stanju ter pomaga pri vzgoji otrok in je pri tej celo aktivno udeležen. V takšnih primerih moški ženski pomaga, da je lahko bolj notranje mirna in čustveno stabilna ter zato ne samo boljša mama, temveč tudi bolj zadovoljna v vlogi partnerke. Ko je ženska dobra mama in zadovoljna v vlogi partnerke, posredno ustvarja spodbudno družinsko klimo za zdrav razvoj otroka. Vendar ne pozabimo, da je temelje postavil pravzaprav moški, ki ženski zagotavlja varnost in stabilnost skozi svoje vedenje, da se zavzema za njune otroke in družino.

Okrog mame se svet vrti

Mama igra najpomembnejšo vlogo v življenju dojenčka. Če pogledamo z vidika številnih psiholoških teorij razvoja osebnosti, lahko celo trdimo, da je mama najpomembnejša oseba v življenju prav vsakega posameznika. Večina sodobnih žensk se z dokazi znanstvenikov intuitivno strinja, zato se vse bolj svoje odgovornosti zavedajo že v nosečnosti. Za ženske pa vloga mame postane resnična s trenutkom, ko v naročju prvič držijo svojo štručko. Velik in najpomembnejši del dela se začne z dojenčkovim prihodom na svet, saj njegove najzgodnejše izkušnje predstavljajo temelje, na katerih bo dojenček gradil svoj občutek varnosti, sprejetosti in samozavesti – za vse življenje.                    

Ženska se od moškega očitno razlikuje; ne glede na številna prizadevanja po enakosti med spoloma pa bo eno področje še naprej ostalo domena ženskega spola. Mati narava je žensko telo izoblikovala tako, da je sposobno zanositi, roditi in preko dojenja poskrbeti za to, da njen potomec preživi. Biologija je žensko z vlogo mame soočila z veliko odgovornostjo.