Svetovanje v oddaji Halo TV

mag. Mia Bone

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.

Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.

Zakaj je disciplina v vzgoji tako zelo pomembna?

Disciplina predstavlja trening reda. Dobra novica tega je, da z rednim in doslednim treniranjem (tako starši pri izvajanju kot otroci pri upoštevanju) hitro usvojimo nove veščine. Vse, kar v življenju znamo, pravzaprav zahteva treniranje.

Tega morda do sedaj niste razumeli na takšen način, vendar malčki in otroci ves čas nekaj trenirajo: na začetku plazenje, potem postavljanje na noge in hojo, kasneje hranjenje in potem toaletni trening (Vidite! Še ena beseda s treningom.) in potem pride kolesarjenje, rolanje in smučanje… Razumeti morate, da otroci nimajo negativnih odzivov na besedo in metode (če so le-te dejansko primerne) discipline. Prav tako zelo radi trenirajo, zato naj bo disciplina za njih (in vas) trening reda. Otroci to sprejmejo povsem naravno.

Ko disciplino in njene metode uporabljate primerno, učite otroka reda oziroma, kako naj se vede primerno. Z disciplino ga učite osnovne morale in vrednot, kar ostaja z njim skozi celo življenje. Z disciplino ne postavljate samo pravil in meja, temveč pričakovanja (kar zahteva veliko discipline tudi z vaše strani) za pravilno oziroma primerno vedenje.

Otroci tako razumejo, kakšne so posledice, ko prestopijo mejo. S tem jim omogočite, da razvijejo samorefleksijo oziroma sposobnost, da skozi čas razmislijo o izbirah svojega vedenja. S tem tvorite zdravo osnovo, da vaš otrok sprejme odgovornost za svoja dejanja.

Če z disciplino ne uspete že od malih nog, potem otrok ne razume (in ne sprejema!) omejitev in pravil, kar pripelje do tega, da lastnega otroka nimate pod nadzorom, da se grdo in neprimerno vede. Poleg tega pa boste imeli opravka s sebičnim otrokom, ki ne čuti spoštovanja do nikogar.

Brez discipline obstaja velika verjetnost, da otrok ostaja v fazi JAZ!JAZ!JAZ!, kar je razvojna faza malčka. Študije potrjujejo, da pomanjkanje primerne discipline vpliva na povišano stanje anksioznosti in zmedenosti, ki se skozi čas še stopnjuje. To neprijetno stanje pa otrok rešuje z naraščajočo agresivnostjo (npr. če je bilo na začetku dovolj, da se je otrok vrgel po tleh, zdaj morda celo brca in tepe).

Neposlušnost in prazne obljube

Sin (starosti pet let in pol) je bil do novega leta prijazen, nežen in ubogljiv fant. Pripravljen je bil pomagati in deliti; zelo rad se je družil z ostalimi otroki (to se še vedno). Med novoletnimi počitnicami pa se je kar precej spremenil. Postal je veliko bolj agresiven (predvsem do sestrice, ki je dve leti mlajša – velikokrat jo odrine, porine, udari, brcne…). To se prej ni dogajalo oziroma le izjemoma. Opažam, da se zelo grdo obnaša – odgovarja, jezika, ne uboga, velikokrat mu nekaj naročiš, pa noče in noče upoštevati, je pobudnik traparij, prav izziva … Na koncu me tako zjezi, da jih dobi po riti. Ker se nočem tako odzvati oziroma vidim,, da to nikamor ne pelje, sem se včeraj odločila, da se mu ne bom pustila zjeziti. Celo popoldne ni bilo težav, potem pa je pri večerji nagajal sestrici, jo izzival, potem pa še brcnil. Najprej sem mu lepo razlagala, da se to ne dela, na lep način. Mali frajer pa je spet začel jezikati, in to toliko časa, da jih je spet dobil po riti.
Ker njegov sošolec iz vrtca v soboto praznuje rojstni dan, sem mu rekla, da ne bo smel na praznovanje, če se bo še naprej tako obnašal. In ni bila ura naokrog, sva bila spet na istem – ni in ni hotel ubogati, pa sva se zopet skregala in sem mu dala kazen – v soboto res ne gre na praznovanje. In potem jok in stok, da se bo potrudil, in polno obljub, ki jih še isti trenutek pozabi.
Sama se trudim, da bi čim več poskušala razbrati iz njegovih dejanj, iz njegovega obnašanja, besed, razlag … Pa mislim, da mi tokrat ne uspeva najbolje. Ker ne želim, da bi otrok ves razdražen in v joku zaspal, sem se vseeno želela pogovoriti z njim. Povedala sem mu, da ga imamo radi, in naj pove, če želi, da kako drugače kakšne stvari speljemo ali naredimo, pa se bomo pogovorili, poskušali narediti tako, kot želi, če bova tudi z očijem mislila, da je tako bolje. Vprašala sem ga tudi, če mu kdo nagaja, pa pravi, da mu sošolec v vrtcu. Da ga poriva, heca… – “vsak dan se kakšno novo foro zmisli”. Danes bom zato v vrtcu malo povprašala vzgojiteljico, če kaj posebnega opaža med sinom in tem fantkom, je pa že vzgojiteljica prejšnji teden opozorila, da se je sin precej spremenil po novem letu in da “prav izstopa”.
Nastja

Zdravo Nastja,
hvala za sistematičen in zelo razumljiv opis izziva, s katerim se srečujete. Najbolj smiselno je začeti pri informaciji, da se je med novoletnimi počitnicami vaš sin kar precej spremenil. Se je v vaši družinski rutini kaj spremenilo, ste naredili veliko izjem pri popuščanju oziroma doslednosti pri izvajanju pravil in urnika, ste bili bolj izpostavljeni stresu…? Ko otroci spremenijo svoje vedenje, je le-to pogosto odgovor na zunanje okoliščine, ki povzročajo notranje frustracije (otroci svojih notranjih frustracij še ne znajo umiriti drugače kot skozi sproščanje preko negativnega vedenja).

V tem trenutku je pomembno, da se skupaj dogovorita o tem, kakšna so vaša družinska pravila. Glede na njegovo starost bo to enostavno. Sestavita seznam, ki naj vsebuje največ 5 pravil in izdelajta plakat z njimi, ki ga obesite na steno. Dejstvo, da je lahko sodeloval pri družinskih pravilih, mu bo dalo občutek odgovornosti. Spodbujajte ga, naj ta pravila upošteva in skrbi, da jih bodo upoštevali tudi drugi (npr. če pravite, da ne sme tepsti ali brcati sestrice, potem ga tudi vi ne smete po riti). Ko pravil ne bo upošteval, ga najprej opozorite: z odločnim glasom ga spomnite na pravilo (tj. na vedenje, ki ga od njega pričakujete). Če nadaljuje s kršitvijo, pokleknite in ga poglejte v oči (vajine oči naj bodo v isti višini) ter odločno in resno recite: STOP! To bi za začetek moralo zadostovati…

Poskusite in sporočite, kako vam(a) bo šlo. Nekaj namigov o zmanjševanju agresivnega vedenja boste našli na aktivni povezavi. Upam, da ste v vrtcu uspeli dobiti kaj več informacij o interakciji med vašim sinom in njegovim sošolcem. Če mu sošolec res (tudi fizično) nagaja, vaš sin pa te frustracije ne zna primerno rešiti v vrtcu, je povsem mogoče, da se doma “spravi” na šibkejšega (tj. mlajšo sestrico). Doma – kot ste že poskušali, kar je pohvalno – ga naučite primernega vedenja. Pri vsem skupaj je pomembno, da ostanete odločni in mirni ter dosledni (če ste sebi obljubili, da ga ne boste po riti, se tega držite – seveda bo preizkušal meje vaše potrpežljivosti, vendar vztrajajte). Podobne izzive drugih staršev in uporabne namige, lahko najdete na sledečih povezavah:

Glede na to, da ste mu rekli, da ne bo šel na rojstni dan, se tega držite. Zdaj ne smete snesti svoje besede; če jo boste, ga boste naučili, da ne mislite resno. Od sedaj naprej pa kaznovanje premaknite čim bližje kršitvi: otroci namreč ne razumejo prihodnosti (tj. jutri ali čez dva tedna).

Predlagam vam, da mu zvečer berete zgodbico o Viti in nagajivih komarjih ali pa o volkcu Aleksu. Obe zgodbici iz knjige Zdravilne zgodbice otroka učita novih strategij.

Držim pesti. Za konec oziroma začetek vam svetujem veliko doslednosti. Veseli bova vaše povratne informacije o tem, kako vama gre.