Strah pred zobozdravnikom

Kmalu, zelooooo kmalu bo na poličkah že 2. del Zdravilnih zgodbic. Že zdaj lahko pokukate v del zgodbice, ki predšolskim otrokom pomaga pri premagovanju strahu pred zobozdravnikom. Lev Lukas se najprej boji zobozdravnika, potem pa najde svoj pogum in na stolu v zobozdravnikovi ordinaciji prav uživa. Njegova zobozdravnica miška v rožnatem krilu pa je tudi zelo prijazna.

Potem pa se je zgodilo nekaj čarobnega: ker se je odločil, da bo pogumen in močan, je njegov strah povsem izginil. Ko je stopal proti zobozdravnikovi ordinaciji, je z vsakim korakom krepil svoj pogum in moč. Njegov strah pa je postal tako majhen kot najmanjša rožnata miška. Njegovi koraki pa so za seboj puščali strah in stopali v pogum.

Na poti k zobozdravniku so ga pozdravljale pragozdne živali in mu zaželele prijeten obisk pri zobozdravniku. Lev Lukas je pogumno stopal in se približeval zobozdravniku. Z vsakim korakom je bil pogumnejši in močnejši. Njegov strah je bil že čisto neviden. Še manjši od najmanjše rožnate miške. Ko je stopil v ordinacijo, se je po dolgem času spet nasmehnil. Namesto tistega starega nilskega konja, ki je bil prej njegov zobozdravnik, je zdaj pred njim stala nova zobozdravnica.


P.S. Celotno zgodbico boste našli v 2. delu Zdravilnih zgodbic. Veliko nasmejanih in pogumnih otrok je s pomočjo zgodbice že šlo k zobozdravniku.

Nočni gostji na Radiu Slovenija

Res je bilo zanimivo klepetati z novinarko Tino Kralj sredi nočne tišine in miru. Danes sva v resnici malce bolj zalimani kot je videti na spodnji fotografiji, saj nama po super pogovoru adrenalin še dolgo ni pustil spati. Na povezavi pa pogovor o nastajanju zgodbic, o njihovem učinku in strokovni podlagi, pa o drugem delu, ki prihaja, o najinem prijateljstvu in celo glasbenih skrivnostih. Klik klik!

Petra Julia Ujawe in Mia Bone

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.

Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?
1. Neenotnost
Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).
2. Podkupovanje
Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.
3. Kršenje pravil
Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.
4. Kazen je predaleč
Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.
5. Vdaja
Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.
6. Ko ponorite
In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.
In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Rutina na potovanju

Nekateri izmed nas pa imajo raje potovanja kot dopust ob obali ali v nekje v koči. Veliko raje sedejo v avto in se potepajo iz mesta v mesto, odkrivajo nove kulture in jedi, nove ljudi in pokrajine. To je za širjenje obzorij otrok vsekakor pohvalno, vendar s stališča rutine veliko težje, zato tovrstna potovanja priporočava raje pri petletnikih in starejših otrocih, še zlasti, če vemo, da so posebej občutljivi na spremembe.

Zakaj ves čas govorim o rutini? Ker je rutina ključna za to, da se otroci počutijo »doma«, kar pomaga pri tem, da vzpostavitev običajnega ritma življenja, ko se vrnete domov, ni tako stresna. Če se počutijo doma, bo tudi po tem, ko bodo dejansko doma, potrebnega veliko manj ponovnega uvajanja rutine. Zato je pravzaprav edini nasvet, ki ga pred dopustom lahko dam staršem, ki se po oddihu vračajo domov in že vnaprej vedo, da bo težko, prav ta, naj bodo stvari karseda običajne, karseda takšne kot doma in karseda neomajne.

Držite se urnika

Pri potovanjih je značilno, da med potjo od enega kraja k drugemu preprosto ni časa za kosilo ob enaki uri kot po navadi, pa potegnemo za eno uro in gremo na kosilo potem, ko prispemo tja, kamor smo želeli ali ko najdemo restavracijo, ki nam je po godu ali pridemo nazaj v apartma, kjer lahko končno skuhamo. Starši si pogosto zastavijo preprosto rečeno preveč ambiciozne potovalne načrte, v okviru katerih želijo določeno dogodivščino izpeljati. Namesto tega imejte v mislih, da imate s seboj malčka (ali dva), ki mu je prav eno figo mar, če bo videl eno gotsko cerkev manj, če bo le lahko dobil svoje kosilo ob pravem času in odspal tisto kitico v miru.

Popoldanski počitek

Popoldanski spanec, ki ga otroci na poti pogosto opravijo kar v avtu, ni enak počitku v postelji. Saj veste, kako se počutite, če zakinkate na vlaku ali avtobusu ali pa na zadnjem sedežu avtomobila. Otroci resda več prenesejo in čeprav je to povsem zadovoljiv spanec za en dan ali dva, naj hkrati to na potovanju ne bo navada. Lahko zadremajo na pikniku nekje v parku, vseeno bodo bolj spočiti. Poskrbite, da bo tudi do počitka prišlo ob enakem terminu in predvsem, da bo večerna rutina ob istem času kot doma. Že majhna odstopanja vam lahko nakopljejo »težave«, katerih davek bosta morda plačevali naslednji dan, morda pa (najverjetneje veliko večjega) šele ob prihodu domov.

Ne zanemarjajte navad

Če so otroci zaspani, so tudi sitni in če so sitni, se bodo vaši načrti za pester dopust hitreje izjalovili. Zato si raje zastavite preprostejše načrte, bolj ohlapne in manj naporne, napete ali zahtevne. Ne pozabite, da je pomembno, da se kot družina zabavate – vsi, ne le otroci in ne le starši. Največjo uslugo lahko otroku naredite s tem, da s seboj na dopust vzamete tudi rutino. V nasprotnem primeru jo boste ob prihodu domov ponovno vzpostavljali kar nekaj časa, ki je odvisen od dolžine brez-rutinskega počitnikovanja in lahko ob nepravilnem postopanju traja tudi do konca poletja.

Otroci hrepenijo po tem

Otroci sicer zelo radi prosijo in moledujejo, da jim ne bi bilo treba iti spat, da bi lahko ostali dlje pokonci, da bi pogledali še to in ono novo stvar. Na potovanjih je več dražljajev, zato je tudi bolj vznemirljivo in zaradi tega težje umijejo zobe, se zlepa ne odpravijo spat in ne zaspijo ali se spravijo h kosilu. Sami veste, da se to zgodi tudi, ko že komaj gledajo, si manejo očke in že sede kinkajo. Vedo namreč, da se bo tu, kjer še niso bili, tudi po tem, ko zaspijo, dogajalo še cel kup stvari in tega nočejo zamuditi. Pa vendar otroci hrepenijo po rutini in po tem, da konec koncev, ko se dan zaključi, njihov svet ostaja enak. Tisti varen pristan, kjer mirno zaspijo, jim mora biti znan in ljub. Zato poskrbite, da jim to nudite.

V knjigi Zdravilne zgodbice najdete kar nekaj zgodb, ki pomagajo vzpostavljati in ohranjati rutino ter premagovati težave. Tudi na spletni strani najdete veliko namigov in nasvetov, ki vam bodo pri starševskih zagatah vsekakor v pomoč, lahko pa zastavite tudi vprašanje, ki vas morda tare. Zamisli, o tem, kam s svojim mulcem, pa poiščite na spletni strani Kam z mulcem.

Popočitniški sindrom

Prihaja poletje in z njim seveda tudi čas, ko odrasli lahko vzamemo dopust in se končno malce spočijemo. Seveda v družbi naših malčkov, ki prav tako kot mi komaj čakajo nove dogodivščine, priložnosti za raziskovanja in če je le možno, tudi čofotanje po vodi. A nemalokrat se zgodi, da se za starše pravo, trdo delo začne šele takrat, ko se z dopusta vrnejo domov. Kar naenkrat namreč malčki niso več mirni, pred spanjem imajo neredko celo izbruhe trme ali jeze in se predvsem nekako nočejo »navaditi« na to, da je počitnic konec in da so spet doma, kjer je treba vzpostaviti staro rutino. Ali se temu sploh lahko izognemo? Ključna beseda je – rutina.

 

Najprej je potrebno poudariti, da otroci po petem letu malce lažje prenašajo spremembe kot malčki, ki so mlajši. Ravno zato se družine z majhnimi otroki odpravljajo na dopust – kot na splošno radi rečemo – na morje.

Proti morju

»Na morje« pomeni, da geografska lokacija dopusta sploh ni tako pomembna, pač pa je pomembno le to, da je vreme toplo in morje slano, po možnosti z ljubkimi plažami s plitko vodo (in morda celo zalivčki), v katerih se lahko otroci igrajo. Tam ostanemo teden dni ali dva, nekateri celo dlje. »Na morju« je tudi veliko laže vzdrževati rutino, kakršno otroci poznajo doma, kot na potovanjih. To pomeni, da ne sme biti možnosti za podaljšan večer, ker »smo pač na morju«.

Od tod izhaja tudi prva napaka, ki jo med dopustom radi naredimo. Odrasli vsaj v večini poznamo svoje meje in vemo, kaj je treba narediti kdaj, ob kateri uri moramo iti spat, da ne bomo zjutraj povsem brez energije, nenaspani in sitni. Vemo, da je potrebno redno jesti in predvsem piti dovolj vode. Otroci se za vse to zanašajo na nas, ker sami tega znanja še nimajo. Hkrati je rutina, kot vedno ponavljava, eden izmed ključnih elementov za to, da se otrok počuti varnega. Potrebuje domačnost okolja (kar pomeni tudi to, da s seboj prinesete najljubšo igračo in odejico, brez katere ne zaspi), ljudi in rutine, da lahko ve, kaj sledi čemu. »Ko mamica reče, da je ura sedem, si umijem zobe in se spravim v pižamo. Temu sledi pravljica za lahko noč in potem ugasnemo luč in zaspimo.«

Nismo doma

Zveni precej preprosto, kajne? Pogosto se izkaže, da sicer ta del rutine nekako na hitro že izpolnimo, ampak potem hitimo ven, ker nas sosedi v kampu čakajo za igro taroka ali kaj podobnega. In mi nismo otroci, mi se še lahko malce zabavamo, nam ni treba spat zgodaj, konec koncev smo na dopustu. Če se tako nenadoma pojavi malo bitje z medvedkom, ki si mane oči in trdi, da ni zaspano, mu je včasih preprosto lažje ugoditi.

Otroci zaslutijo, kdaj njihova rutina ni popolna in dovolj je že samo to, da niso doma. Kaj narediti takrat? Vztrajati. Zagotovo je namreč čez dan veliko dražljajev, ki jih male očke kar srkajo in otroški možgani jih sploh ne uspejo vseh predelati. Zato težje zaspijo in zato je toliko bolj pomembno, da vztrajate pri tem, da zaspijo, jih vsakič znova odpeljete v posteljo. In da to ponavljate kot bi ponavljali zvečer doma – vedoč, da vas naslednji dan čaka služba. Za nasvete, kam se odpraviti z najmlajšimi, pa obiščite spletno stran Kam z mulcem.

 

Moj otrok je sramežljiv

V vrtcu vam povedo, da je vaš otrok zelo sramežljiv. Če ste povsem iskreni do sebe, podobno opažate tudi sami: ko ste na obisku ali pa v trgovini in nekdo nagovori vašega otroka, se le-ta najraje skrije za vaš hrbet.

Nekateri otroci so že po naravi manj odprti za nove izkušnje in ljudi, zato potrebujejo nekaj časa, da se počutijo varno. To naredijo tako, da vse skupaj opazujejo iz varne razdalje, potem pa se začnejo premikati v središče dogajanja – vse bližje in bližje. Lahko bi rekli, da potrebujejo nekaj časa, da se ogrejejo.

Spoštujte te naravne karakteristike vašega otroka in mu dovolite, da nekaj časa samo sedi in opazuje. Pomembno je, da otrokovo opazovanje iz varnostne razdalje ne poteka v neskončnost. Čez nekaj časa (v povprečju to pomeni po 15 minutah) vašega otroka prijazno in nežno nagovorite, da naj se pridruži. Motivirajte ga s tem, kako se drugi otroci zabavajo in igrajo.

Če se vam zdi smiselno, lahko vašega otroka primete za roko in ga peljete k ostalim otrokom. Potem pa njegovo roko spustite, vendar še nekaj časa (morda minuto ali dve) bodite zraven vašega otroka. Šele na to lahko odidete. Recite mu, da boste sedeli na stolu in ga opazovali; če mu obljubite, da boste sedeli na stolu, potem morate sedeti na stolu. To je za otroka dokaz, da je okolje varno in predvidljivo, da držite besedo in da se na vas lahko zanese. Če morate na stranišče, mu povejte, da se boste takoj vrnili. Vaš otrok se bo kmalu vživel v igro z ostalimi otroki in užival.

Ne bodite presenečeni, če boste morali enak “protokol” ponoviti tudi naslednjič. Vaš otrok potrebuje zagotovilo, da boste tudi tokrat v bližini. Večkrat ko boste vse skupaj ponovili, lažje bo.

Neposlušnost in prazne obljube

Sin (starosti pet let in pol) je bil do novega leta prijazen, nežen in ubogljiv fant. Pripravljen je bil pomagati in deliti; zelo rad se je družil z ostalimi otroki (to se še vedno). Med novoletnimi počitnicami pa se je kar precej spremenil. Postal je veliko bolj agresiven (predvsem do sestrice, ki je dve leti mlajša – velikokrat jo odrine, porine, udari, brcne…). To se prej ni dogajalo oziroma le izjemoma. Opažam, da se zelo grdo obnaša – odgovarja, jezika, ne uboga, velikokrat mu nekaj naročiš, pa noče in noče upoštevati, je pobudnik traparij, prav izziva … Na koncu me tako zjezi, da jih dobi po riti. Ker se nočem tako odzvati oziroma vidim,, da to nikamor ne pelje, sem se včeraj odločila, da se mu ne bom pustila zjeziti. Celo popoldne ni bilo težav, potem pa je pri večerji nagajal sestrici, jo izzival, potem pa še brcnil. Najprej sem mu lepo razlagala, da se to ne dela, na lep način. Mali frajer pa je spet začel jezikati, in to toliko časa, da jih je spet dobil po riti.
Ker njegov sošolec iz vrtca v soboto praznuje rojstni dan, sem mu rekla, da ne bo smel na praznovanje, če se bo še naprej tako obnašal. In ni bila ura naokrog, sva bila spet na istem – ni in ni hotel ubogati, pa sva se zopet skregala in sem mu dala kazen – v soboto res ne gre na praznovanje. In potem jok in stok, da se bo potrudil, in polno obljub, ki jih še isti trenutek pozabi.
Sama se trudim, da bi čim več poskušala razbrati iz njegovih dejanj, iz njegovega obnašanja, besed, razlag … Pa mislim, da mi tokrat ne uspeva najbolje. Ker ne želim, da bi otrok ves razdražen in v joku zaspal, sem se vseeno želela pogovoriti z njim. Povedala sem mu, da ga imamo radi, in naj pove, če želi, da kako drugače kakšne stvari speljemo ali naredimo, pa se bomo pogovorili, poskušali narediti tako, kot želi, če bova tudi z očijem mislila, da je tako bolje. Vprašala sem ga tudi, če mu kdo nagaja, pa pravi, da mu sošolec v vrtcu. Da ga poriva, heca… – “vsak dan se kakšno novo foro zmisli”. Danes bom zato v vrtcu malo povprašala vzgojiteljico, če kaj posebnega opaža med sinom in tem fantkom, je pa že vzgojiteljica prejšnji teden opozorila, da se je sin precej spremenil po novem letu in da “prav izstopa”.
Nastja

Zdravo Nastja,
hvala za sistematičen in zelo razumljiv opis izziva, s katerim se srečujete. Najbolj smiselno je začeti pri informaciji, da se je med novoletnimi počitnicami vaš sin kar precej spremenil. Se je v vaši družinski rutini kaj spremenilo, ste naredili veliko izjem pri popuščanju oziroma doslednosti pri izvajanju pravil in urnika, ste bili bolj izpostavljeni stresu…? Ko otroci spremenijo svoje vedenje, je le-to pogosto odgovor na zunanje okoliščine, ki povzročajo notranje frustracije (otroci svojih notranjih frustracij še ne znajo umiriti drugače kot skozi sproščanje preko negativnega vedenja).

V tem trenutku je pomembno, da se skupaj dogovorita o tem, kakšna so vaša družinska pravila. Glede na njegovo starost bo to enostavno. Sestavita seznam, ki naj vsebuje največ 5 pravil in izdelajta plakat z njimi, ki ga obesite na steno. Dejstvo, da je lahko sodeloval pri družinskih pravilih, mu bo dalo občutek odgovornosti. Spodbujajte ga, naj ta pravila upošteva in skrbi, da jih bodo upoštevali tudi drugi (npr. če pravite, da ne sme tepsti ali brcati sestrice, potem ga tudi vi ne smete po riti). Ko pravil ne bo upošteval, ga najprej opozorite: z odločnim glasom ga spomnite na pravilo (tj. na vedenje, ki ga od njega pričakujete). Če nadaljuje s kršitvijo, pokleknite in ga poglejte v oči (vajine oči naj bodo v isti višini) ter odločno in resno recite: STOP! To bi za začetek moralo zadostovati…

Poskusite in sporočite, kako vam(a) bo šlo. Nekaj namigov o zmanjševanju agresivnega vedenja boste našli na aktivni povezavi. Upam, da ste v vrtcu uspeli dobiti kaj več informacij o interakciji med vašim sinom in njegovim sošolcem. Če mu sošolec res (tudi fizično) nagaja, vaš sin pa te frustracije ne zna primerno rešiti v vrtcu, je povsem mogoče, da se doma “spravi” na šibkejšega (tj. mlajšo sestrico). Doma – kot ste že poskušali, kar je pohvalno – ga naučite primernega vedenja. Pri vsem skupaj je pomembno, da ostanete odločni in mirni ter dosledni (če ste sebi obljubili, da ga ne boste po riti, se tega držite – seveda bo preizkušal meje vaše potrpežljivosti, vendar vztrajajte). Podobne izzive drugih staršev in uporabne namige, lahko najdete na sledečih povezavah:

Glede na to, da ste mu rekli, da ne bo šel na rojstni dan, se tega držite. Zdaj ne smete snesti svoje besede; če jo boste, ga boste naučili, da ne mislite resno. Od sedaj naprej pa kaznovanje premaknite čim bližje kršitvi: otroci namreč ne razumejo prihodnosti (tj. jutri ali čez dva tedna).

Predlagam vam, da mu zvečer berete zgodbico o Viti in nagajivih komarjih ali pa o volkcu Aleksu. Obe zgodbici iz knjige Zdravilne zgodbice otroka učita novih strategij.

Držim pesti. Za konec oziroma začetek vam svetujem veliko doslednosti. Veseli bova vaše povratne informacije o tem, kako vama gre.

Težave v vrtcu z nasilnim dečkom

Pozdravljeni, končno sem našla knjigo, ki sem jo iskala in želim si, da bi jih bilo mnogo več, saj tudi sama verjamem v moč zgodb. Moj sin (skoraj štiri leta) je po naravi izjemno miren, prijazen, neagresiven, dojemljiv. Ko je šel v vrtec, je bilo zanj zelo težko. Prišel je v skupino, v kateri so otroci veliko jokali. Veliko sem se pogovarjala z njim, ga crkljala. Še vedno pa se ne znajde dobro v odnosih, ki so v vrtcu bolj krvoločni – se tepejo, pljuvajo, porivajo, pulijo igrače iz rok. Vedno gre težko tja in rad gre domov, najtežje pa mu je s prijateljem, ki ga tepe, mu vse izpuli iz rok. Čutim, da ga je strah njegove agresije, saj sam ni tak. Velikokrat ga omenja. Čutim njegovo nemoč in da je globoko v sebi preplašen, ker ne pozna orodja, ne ve, kaj narediti, kako se zaščititi. Skupaj, s pogovori, ko mu berem zgodbice, mu povem kako iz svojega življenja, je nekoliko lažje. Mi je pa všeč ta ideja, da se npr. prime za določen del telesa ali stori nekaj, kar mu obudi kak prijeten spomin, da premaga kako frustracijo. Razmišljala sem, da bi se, ko mu vzame igračo, prijel za lice ali srce in se spomnil na moje crkljanje, da bi ga to pomirilo kot v zgodbici, ko pa mora v akcijo in odločno zahtevati, pa zacepeta na mestu in izpuli. Vse dobro vam želim pri delu, predvsem pa veliiiiiiiiiiiiiko produktivnosti!

Amadeja

Spoštovani,

Iz vašega podrobnega opisa težav (objavljeno vprašanje je skrajšano, op.p.) vidim, da se res trudite razrešiti večplastno težavo, s katero se sooča vaš sin, zato naj vas najprej pohvalim, da ste poskusili na več različnih načinov.

Vaš otrok je zdravo čustven in občutljiv deček, ki ne mara pretepanja in nasilnega vedenja (kar naj bi bila tendenca vseh živih bitij). Strinjam se, da se bo v življenju soočal z agresivnimi ljudmi. K agresivnim odzivom (niti v funkciji obrambe) ga raje ne usmerjajte, saj to lahko zelo hitro vodi v stalno agresivno vedenje. Vsekakor je deček, ki ga omenjate, destruktiven za celo skupino, kar je potrebno urediti znotraj vrtca. Prav je, da sinu prisluhnete in da vidi, da vam lahko zaupa svoje težave. S pogovorom vsekakor nadaljujte, za krepitev poguma pa mu lahko berete zgodbico o Puhku, pa tudi o lisički Minki in deklici Gabi. S tem boste okrepili njegovo hrabrost, kar mu bo pomagalo, da se bo postavil zase.

T.i. fizična sidra, ki jih tudi sami omenjate, dosežejo, da otrokovi možgani povsem naravno sprožijo pozitivne spomine in izkušnje, ki dajo otroku občutek zaupanja in samozavesti. Fizična sidra v Zdravilnih zgodbicah so skrbno izbrana. Moram pa poudariti, da je krepitev fizičnega sidra relativno zahtevno terapevtsko orodje, ki zahteva zaporedje določenih elementov. To torej ni nekaj, kar bi starši lahko naredili sami in kar tako. Pri Zdravilnih zgodbicah fizična sidra predstavljajo dodano vrednost: namesto da bi morali otroku zjutraj v vrtcu prebrati celotno zgodbico, mu poljubite dlan in rečete, da je kot lisička Minka. In že deluje… Deluje, ker je zgodbica skrbno sestavljena tako, da je fizično sidro “nasičeno” s točno določenim sporočilom.

Po tretjem letu začnejo otroci osvajati tudi druge mejnike, učijo se o tem, kaj je »moje« in kaj »tvoje«, jezikajo, se težko soočajo z neuspehom in včasih napadajo tako starejše kot vrstnike. S temi težavami se očitno sooča tudi fantek, s katerim ima vaš sin težave. Držim pesti, da se zadeve znotraj vrtca uspešno razrešijo, v tem času pa s sinom krepita pogum in samozavest. Oglasite se spet čez mesec in pol ali dva in sporočite, kako vam gre.