Prirojeno samozavest lahko otrokom še okrepimo

Starše po vsem svetu združuje želja, da bi njihovi otroci bili samozavestni in suvereni. Samozavest izvira iz občutka zaupanja oziroma varnosti, zato naj bi se starši zelo trudili pri vzpostavljanju okolja, kjer otroci zaznavajo podporo. Tako otroci krepijo svojo pogum in sčasoma vedno bolj verjamejo vase.

Če veljajo določene splošne smernice, kako naj bi otrokom privzgojili samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti, vsekakor velja omeniti, da se otroci med seboj zelo razlikujejo. V to moramo šteti tudi okolje, v katerem odraščajo, ter predispozicije (tj. “tisto”, kar povezujemo z genetiko), ki so jih prinesli s seboj na svet.

Samozavest izvira iz občutka, da nekaj znamo in zmoremo; z drugimi besedami zaupamo v svojem kompetence. Odrasli načeloma relativno dobro ocenjujemo, kaj lahko naredimo dobro, saj ocena temelji na naših preteklih izkušnjah. Otroci pa zaupanje vase in v svoje sposobnosti šele razvijajo, saj istočasno z razvijanjem sposobnosti in veščin ustvarjajo tudi prve izkušnje. Na začetku zaupanje izvira iz spodbude staršev, kasneje pa iz dejanskih dosežkov – tako velikih kot majhnih. Spodbuda naj bi bila rdeča nit, vendar pohvala pomeni več, ko je vezana na dejanski napor in uporabo novih sposobnosti. Ko otroci dejansko nekaj dosežejo, pa naj bo to samostojno umivanje zob ali vožnja s kolesom, dobijo občutek, da so sposobni in da zmorejo. Zato določene aktivnosti, ki so ob prvem uspešnem poskusu, predstavljale vir samozavesti, še raje ponavljajo. S tem se povsem naravno krepi učni cikel: otroci se nečesa naučijo in ker to predstavlja vir zadovoljstva, aktivnost ponavljajo. Bolj kot jo ponavljajo, več zadovoljstva zaznavajo in veščino zelo hitro usvojijo do te mere, da jo ponotranjijo. Učni cikel bi lahko poimenovali tudi vir življenjske energije in zaupanja vase.

Z gradnjo samozavesti lahko začnemo že zelo zgodaj. Ko se otrok nauči sam obrniti stran v knjigi ali ko se malček nauči hoditi, se v njegovih možganih ustvari povezava, da lahko to stori. Samostojno! Zato skozi zorenje telesa, ki prinaša vedno več možnosti, preizkuša vedno nove in nove mejnike. S tem osvaja novo znanje in več kot je pozitivnih izkušenj, krepi zaupanje vase. Starši lahko pomagajo tako, da ustvarjajo primerno okolje in otrokom nudijo veliko priložnosti, da vadijo svoje sposobnosti. Pri tem se moramo zavedati, da so napake del procesa, del učenja in da otroci potrebujejo dovolj svobode, da stvari velikokrat naredijo narobe. S tem se krepi frustracija, ki velikokrat motivira nadaljnje poskuse in napore. V teh primerih naj bi se starši odzvali z zanimanjem in pozitivnim vznemirjenjem, ne pa z jezo ali željo, da otroku čim hitreje pokažejo pravo pot. Danes starši zelo hitro posežejo vmes in otroku prehitro pokažejo rešitev, kar seveda dolgoročno predstavlja negativen dejavnik za razvoj pozornosti in vztrajnosti. Otroci naj bi pohvalo dobili tudi takrat, ko se trudijo in morda (še) ne pridejo do rešitve, saj s tem starši sporočajo, da je vložen trud prav tako zelo pomemben. Poučevanje staršev ne obsega samo podajanje pravih odgovorov in optimalnih rešitev, temveč krepitev okoliščin, kjer so poskusi in napake prav tako dobri kot cilj. To seveda zahteva veliko potrpežljivosti, saj otroci potrebujejo veliko več časa. Samo spomnite se, koliko časa lahko traja, da si petletnih zaveže vezalke ali koliko časa vaša triletnica potrebuje, da si počeše lase. Potrpežljivost se dobro obrestuje: ker ima otrok pozitivne izkušnje iz preteklosti, lahko to vedno dobro unovčite, ko spodbujate učenje novih veščin na drugih področjih.

Otroci in obveznosti

V določenem trenutku se soočimo z vprašanjem, kako otroke prepričati, da ne odlašajo z obveznostmi. Na splošno velja, da morajo starši v otroku zbuditi in krepiti delavnost ter marljivost.

Otroci so pomemben del družine, zato naj bi – po svojih zmožnostih – prispevali tudi pomemben del pri domačih opravilih. S tem pridobijo na samozavesti, občutku vključenosti, naučijo pa se odgovornosti in so ponosni na opravljene naloge. S tem, ko otroci nič (ali pa zelo malo) delajo, jih prikrajšate za nove izkušnje.

Seveda pa morate začeti že zgodaj in s primernimi opravili; če bi radi svojega otroka zaščitili in mu tudi pri njegovih 5. letih naložite zelo lahka in enostavna opravila, ne samo da ne verjamete v njegovo samostojnost, temveč ga povsem mimogrede učite, da mu v življenju doma ne bo treba nič delati (s tem negujete njegovo pasivnost). Nepravično bi bilo pričakovati, da kasneje, ko vaš otrok dopolni npr. 8. let in se vam zdi, da je zdaj že dovolj zrel in odrasel, kar naenkrat od njega pričakujete, da bo izvajal opravila, ki so njegova dolžnost. Ker ga na sodelovanje in izvajanje hišnih opravil niste navajali že od vsega začetka (tj. od 2. leta starosti), boste naleteli na odpor, jezo in pogajanje.

Zato začnite zgodaj in otroka od ranih nog spodbujajte! Prav spodbujanje je še ena točka, ki se je moramo dotakniti. Veliko staršev je nad izvajanjem opravil pogosto prestrogih; vedeti morate, da vaš 3-letnik ne more tako hitro ali tako učinkovito pobrisati prahu kot vi. Zavedajte se, da otroci potrebujejo več časa in da imajo svoje standarde. Mogoče perilo res ne bo zloženo na rob, vendar je zloženo. Otroka spodbujajte in hvalite! Velikokrat se starši ujamejo v zanko, da stvari naredijo sami, saj mislijo, da bodo s tem hitrejši. Ali pa svojih otrok sploh ne vprašajo, da bi jim pomagali.

Starši otrokovim možganom

Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši stoletja otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisiven stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z ravojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovim možganih.

Dokazano je, da rekacije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo kasneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima kar 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med možganskimi celicami.

Na ustvarjanje povezav imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok kasneje, pravzaprav do konca svojega življenja.

Težave v vrtcu z nasilnim dečkom

Pozdravljeni, končno sem našla knjigo, ki sem jo iskala in želim si, da bi jih bilo mnogo več, saj tudi sama verjamem v moč zgodb. Moj sin (skoraj štiri leta) je po naravi izjemno miren, prijazen, neagresiven, dojemljiv. Ko je šel v vrtec, je bilo zanj zelo težko. Prišel je v skupino, v kateri so otroci veliko jokali. Veliko sem se pogovarjala z njim, ga crkljala. Še vedno pa se ne znajde dobro v odnosih, ki so v vrtcu bolj krvoločni – se tepejo, pljuvajo, porivajo, pulijo igrače iz rok. Vedno gre težko tja in rad gre domov, najtežje pa mu je s prijateljem, ki ga tepe, mu vse izpuli iz rok. Čutim, da ga je strah njegove agresije, saj sam ni tak. Velikokrat ga omenja. Čutim njegovo nemoč in da je globoko v sebi preplašen, ker ne pozna orodja, ne ve, kaj narediti, kako se zaščititi. Skupaj, s pogovori, ko mu berem zgodbice, mu povem kako iz svojega življenja, je nekoliko lažje. Mi je pa všeč ta ideja, da se npr. prime za določen del telesa ali stori nekaj, kar mu obudi kak prijeten spomin, da premaga kako frustracijo. Razmišljala sem, da bi se, ko mu vzame igračo, prijel za lice ali srce in se spomnil na moje crkljanje, da bi ga to pomirilo kot v zgodbici, ko pa mora v akcijo in odločno zahtevati, pa zacepeta na mestu in izpuli. Vse dobro vam želim pri delu, predvsem pa veliiiiiiiiiiiiiko produktivnosti!

Amadeja

Spoštovani,

Iz vašega podrobnega opisa težav (objavljeno vprašanje je skrajšano, op.p.) vidim, da se res trudite razrešiti večplastno težavo, s katero se sooča vaš sin, zato naj vas najprej pohvalim, da ste poskusili na več različnih načinov.

Vaš otrok je zdravo čustven in občutljiv deček, ki ne mara pretepanja in nasilnega vedenja (kar naj bi bila tendenca vseh živih bitij). Strinjam se, da se bo v življenju soočal z agresivnimi ljudmi. K agresivnim odzivom (niti v funkciji obrambe) ga raje ne usmerjajte, saj to lahko zelo hitro vodi v stalno agresivno vedenje. Vsekakor je deček, ki ga omenjate, destruktiven za celo skupino, kar je potrebno urediti znotraj vrtca. Prav je, da sinu prisluhnete in da vidi, da vam lahko zaupa svoje težave. S pogovorom vsekakor nadaljujte, za krepitev poguma pa mu lahko berete zgodbico o Puhku, pa tudi o lisički Minki in deklici Gabi. S tem boste okrepili njegovo hrabrost, kar mu bo pomagalo, da se bo postavil zase.

T.i. fizična sidra, ki jih tudi sami omenjate, dosežejo, da otrokovi možgani povsem naravno sprožijo pozitivne spomine in izkušnje, ki dajo otroku občutek zaupanja in samozavesti. Fizična sidra v Zdravilnih zgodbicah so skrbno izbrana. Moram pa poudariti, da je krepitev fizičnega sidra relativno zahtevno terapevtsko orodje, ki zahteva zaporedje določenih elementov. To torej ni nekaj, kar bi starši lahko naredili sami in kar tako. Pri Zdravilnih zgodbicah fizična sidra predstavljajo dodano vrednost: namesto da bi morali otroku zjutraj v vrtcu prebrati celotno zgodbico, mu poljubite dlan in rečete, da je kot lisička Minka. In že deluje… Deluje, ker je zgodbica skrbno sestavljena tako, da je fizično sidro “nasičeno” s točno določenim sporočilom.

Po tretjem letu začnejo otroci osvajati tudi druge mejnike, učijo se o tem, kaj je »moje« in kaj »tvoje«, jezikajo, se težko soočajo z neuspehom in včasih napadajo tako starejše kot vrstnike. S temi težavami se očitno sooča tudi fantek, s katerim ima vaš sin težave. Držim pesti, da se zadeve znotraj vrtca uspešno razrešijo, v tem času pa s sinom krepita pogum in samozavest. Oglasite se spet čez mesec in pol ali dva in sporočite, kako vam gre.

Samostojno razmišljanje pri predšolskih otrocih

Spoštovani!
Zanima me, če je v prvi knjigi Zdravilne zgodbice tudi kakšna zgodbica za spodbujanje samostojnega razmišljanja. Moj sin je star 5 let, imam pa tudi 6-letno hči. Pri obeh bi rada spodbudila samostojno razmišljanje in samozavest.
Hvala za odgovor.

Prva knjiga je v osnovi namenjena otokom do tretjega oziroma četrtega leta, ko se zaključi obdobje psihološke naloge oblikovanja samostojnosti predvsem v smislu zavedanja možnosti lastnega nadzora nad določenimi aktivnostmi (npr. sam grem lahko v sobo in se samostojno igram, sam se lahko oblečem). Vaša otroka sta stara 5 oziroma 6 let in sta že v drugem razvojnem obdobju, v katerem je osnovna psihološka naloga razvijanje zdrave ambicioznosti v smislu zastavljanja ciljev, ki jih tudi uresničita.

Samostojno razmišljanje je veščina, ki jo otroci naravno razvijajo malo pozneje, vendar jo lahko spodbujate sami tako, da otrokoma dajete možnost izbire. S tem pridobivata samozavest, da se lahko (na podlagi lastnega razmišljanja) samostojno odločita za določeno stvar. Bodite pozorni, da odločanje vedno omejite na dve izbiri, saj otroci niso sposobni izbrati, če je možnosti neskončno (ali pa lahko to traja zelo dolgo časa, kar starše pogosto privede do tega, da skrajšajo otrokovo razmišljanje in se odločijo namesto njega).

Kar se tiče samozavesti, pa jo je treba krepiti že od mladih nog. Samozavest načeloma izvira iz uspešno opravljene osnovne psihološke naloge posameznega razvojnega obdobja (tj. če otrok pri treh letih samostojno raziskuje, je posledično samozavesten in če otrok pri petih letih dosega cilje, ki si jih je sam postavil, krepi svojo samozavest).

V knjigi je ena zgodbica namenjena splošnemu spodbujanju samozavesti. Ker pa zdaj piševa drugo knjigo, ki bo predvidoma izšla v začetku naslednjega leta (2015), in bo namenjena prav predšolskim otrokom, bo ta verjetno za vas in vaša dva sončka še bolj primerna.