Neposlušnost in prazne obljube

Sin (starosti pet let in pol) je bil do novega leta prijazen, nežen in ubogljiv fant. Pripravljen je bil pomagati in deliti; zelo rad se je družil z ostalimi otroki (to se še vedno). Med novoletnimi počitnicami pa se je kar precej spremenil. Postal je veliko bolj agresiven (predvsem do sestrice, ki je dve leti mlajša – velikokrat jo odrine, porine, udari, brcne…). To se prej ni dogajalo oziroma le izjemoma. Opažam, da se zelo grdo obnaša – odgovarja, jezika, ne uboga, velikokrat mu nekaj naročiš, pa noče in noče upoštevati, je pobudnik traparij, prav izziva … Na koncu me tako zjezi, da jih dobi po riti. Ker se nočem tako odzvati oziroma vidim,, da to nikamor ne pelje, sem se včeraj odločila, da se mu ne bom pustila zjeziti. Celo popoldne ni bilo težav, potem pa je pri večerji nagajal sestrici, jo izzival, potem pa še brcnil. Najprej sem mu lepo razlagala, da se to ne dela, na lep način. Mali frajer pa je spet začel jezikati, in to toliko časa, da jih je spet dobil po riti.
Ker njegov sošolec iz vrtca v soboto praznuje rojstni dan, sem mu rekla, da ne bo smel na praznovanje, če se bo še naprej tako obnašal. In ni bila ura naokrog, sva bila spet na istem – ni in ni hotel ubogati, pa sva se zopet skregala in sem mu dala kazen – v soboto res ne gre na praznovanje. In potem jok in stok, da se bo potrudil, in polno obljub, ki jih še isti trenutek pozabi.
Sama se trudim, da bi čim več poskušala razbrati iz njegovih dejanj, iz njegovega obnašanja, besed, razlag … Pa mislim, da mi tokrat ne uspeva najbolje. Ker ne želim, da bi otrok ves razdražen in v joku zaspal, sem se vseeno želela pogovoriti z njim. Povedala sem mu, da ga imamo radi, in naj pove, če želi, da kako drugače kakšne stvari speljemo ali naredimo, pa se bomo pogovorili, poskušali narediti tako, kot želi, če bova tudi z očijem mislila, da je tako bolje. Vprašala sem ga tudi, če mu kdo nagaja, pa pravi, da mu sošolec v vrtcu. Da ga poriva, heca… – “vsak dan se kakšno novo foro zmisli”. Danes bom zato v vrtcu malo povprašala vzgojiteljico, če kaj posebnega opaža med sinom in tem fantkom, je pa že vzgojiteljica prejšnji teden opozorila, da se je sin precej spremenil po novem letu in da “prav izstopa”.
Nastja

Zdravo Nastja,
hvala za sistematičen in zelo razumljiv opis izziva, s katerim se srečujete. Najbolj smiselno je začeti pri informaciji, da se je med novoletnimi počitnicami vaš sin kar precej spremenil. Se je v vaši družinski rutini kaj spremenilo, ste naredili veliko izjem pri popuščanju oziroma doslednosti pri izvajanju pravil in urnika, ste bili bolj izpostavljeni stresu…? Ko otroci spremenijo svoje vedenje, je le-to pogosto odgovor na zunanje okoliščine, ki povzročajo notranje frustracije (otroci svojih notranjih frustracij še ne znajo umiriti drugače kot skozi sproščanje preko negativnega vedenja).

V tem trenutku je pomembno, da se skupaj dogovorita o tem, kakšna so vaša družinska pravila. Glede na njegovo starost bo to enostavno. Sestavita seznam, ki naj vsebuje največ 5 pravil in izdelajta plakat z njimi, ki ga obesite na steno. Dejstvo, da je lahko sodeloval pri družinskih pravilih, mu bo dalo občutek odgovornosti. Spodbujajte ga, naj ta pravila upošteva in skrbi, da jih bodo upoštevali tudi drugi (npr. če pravite, da ne sme tepsti ali brcati sestrice, potem ga tudi vi ne smete po riti). Ko pravil ne bo upošteval, ga najprej opozorite: z odločnim glasom ga spomnite na pravilo (tj. na vedenje, ki ga od njega pričakujete). Če nadaljuje s kršitvijo, pokleknite in ga poglejte v oči (vajine oči naj bodo v isti višini) ter odločno in resno recite: STOP! To bi za začetek moralo zadostovati…

Poskusite in sporočite, kako vam(a) bo šlo. Nekaj namigov o zmanjševanju agresivnega vedenja boste našli na aktivni povezavi. Upam, da ste v vrtcu uspeli dobiti kaj več informacij o interakciji med vašim sinom in njegovim sošolcem. Če mu sošolec res (tudi fizično) nagaja, vaš sin pa te frustracije ne zna primerno rešiti v vrtcu, je povsem mogoče, da se doma “spravi” na šibkejšega (tj. mlajšo sestrico). Doma – kot ste že poskušali, kar je pohvalno – ga naučite primernega vedenja. Pri vsem skupaj je pomembno, da ostanete odločni in mirni ter dosledni (če ste sebi obljubili, da ga ne boste po riti, se tega držite – seveda bo preizkušal meje vaše potrpežljivosti, vendar vztrajajte). Podobne izzive drugih staršev in uporabne namige, lahko najdete na sledečih povezavah:

• o pripravi na novega družinskega člana,
• o vplivu stresa na otroke,
• o agresivnosti v otroški igri.

Glede na to, da ste mu rekli, da ne bo šel na rojstni dan, se tega držite. Zdaj ne smete snesti svoje besede; če jo boste, ga boste naučili, da ne mislite resno. Od sedaj naprej pa kaznovanje premaknite čim bližje kršitvi: otroci namreč ne razumejo prihodnosti (tj. jutri ali čez dva tedna).

Predlagam vam, da mu zvečer berete zgodbico o Viti in nagajivih komarjih ali pa o volkcu Aleksu. Obe zgodbici iz knjige Zdravilne zgodbice otroka učita novih strategij.

Držim pesti. Za konec oziroma začetek vam svetujem veliko doslednosti. Veseli bova vaše povratne informacije o tem, kako vama gre.

Težave v vrtcu z nasilnim dečkom

Pozdravljeni, končno sem našla knjigo, ki sem jo iskala in želim si, da bi jih bilo mnogo več, saj tudi sama verjamem v moč zgodb. Moj sin (skoraj štiri leta) je po naravi izjemno miren, prijazen, neagresiven, dojemljiv. Ko je šel v vrtec, je bilo zanj zelo težko. Prišel je v skupino, v kateri so otroci veliko jokali. Veliko sem se pogovarjala z njim, ga crkljala. Še vedno pa se ne znajde dobro v odnosih, ki so v vrtcu bolj krvoločni – se tepejo, pljuvajo, porivajo, pulijo igrače iz rok. Vedno gre težko tja in rad gre domov, najtežje pa mu je s prijateljem, ki ga tepe, mu vse izpuli iz rok. Čutim, da ga je strah njegove agresije, saj sam ni tak. Velikokrat ga omenja. Čutim njegovo nemoč in da je globoko v sebi preplašen, ker ne pozna orodja, ne ve, kaj narediti, kako se zaščititi. Skupaj, s pogovori, ko mu berem zgodbice, mu povem kako iz svojega življenja, je nekoliko lažje. Mi je pa všeč ta ideja, da se npr. prime za določen del telesa ali stori nekaj, kar mu obudi kak prijeten spomin, da premaga kako frustracijo. Razmišljala sem, da bi se, ko mu vzame igračo, prijel za lice ali srce in se spomnil na moje crkljanje, da bi ga to pomirilo kot v zgodbici, ko pa mora v akcijo in odločno zahtevati, pa zacepeta na mestu in izpuli. Vse dobro vam želim pri delu, predvsem pa veliiiiiiiiiiiiiko produktivnosti!

Amadeja

Spoštovani,

Iz vašega podrobnega opisa težav (objavljeno vprašanje je skrajšano, op.p.) vidim, da se res trudite razrešiti večplastno težavo, s katero se sooča vaš sin, zato naj vas najprej pohvalim, da ste poskusili na več različnih načinov.

Vaš otrok je zdravo čustven in občutljiv deček, ki ne mara pretepanja in nasilnega vedenja (kar naj bi bila tendenca vseh živih bitij). Strinjam se, da se bo v življenju soočal z agresivnimi ljudmi. K agresivnim odzivom (niti v funkciji obrambe) ga raje ne usmerjajte, saj to lahko zelo hitro vodi v stalno agresivno vedenje. Vsekakor je deček, ki ga omenjate, destruktiven za celo skupino, kar je potrebno urediti znotraj vrtca. Prav je, da sinu prisluhnete in da vidi, da vam lahko zaupa svoje težave. S pogovorom vsekakor nadaljujte, za krepitev poguma pa mu lahko berete zgodbico o Puhku, pa tudi o lisički Minki in deklici Gabi. S tem boste okrepili njegovo hrabrost, kar mu bo pomagalo, da se bo postavil zase.

T.i. fizična sidra, ki jih tudi sami omenjate, dosežejo, da otrokovi možgani povsem naravno sprožijo pozitivne spomine in izkušnje, ki dajo otroku občutek zaupanja in samozavesti. Fizična sidra v Zdravilnih zgodbicah so skrbno izbrana. Moram pa poudariti, da je krepitev fizičnega sidra relativno zahtevno terapevtsko orodje, ki zahteva zaporedje določenih elementov. To torej ni nekaj, kar bi starši lahko naredili sami in kar tako. Pri Zdravilnih zgodbicah fizična sidra predstavljajo dodano vrednost: namesto da bi morali otroku zjutraj v vrtcu prebrati celotno zgodbico, mu poljubite dlan in rečete, da je kot lisička Minka. In že deluje… Deluje, ker je zgodbica skrbno sestavljena tako, da je fizično sidro “nasičeno” s točno določenim sporočilom.

Po tretjem letu začnejo otroci osvajati tudi druge mejnike, učijo se o tem, kaj je »moje« in kaj »tvoje«, jezikajo, se težko soočajo z neuspehom in včasih napadajo tako starejše kot vrstnike. S temi težavami se očitno sooča tudi fantek, s katerim ima vaš sin težave. Držim pesti, da se zadeve znotraj vrtca uspešno razrešijo, v tem času pa s sinom krepita pogum in samozavest. Oglasite se spet čez mesec in pol ali dva in sporočite, kako vam gre.

Otrok noče v vrtec

Zanima me, kako lahko olajšam hčerki odhod v vrtec. Doma imamo še skoraj leto staro punčko, sama sem tudi doma, poleg tega je tudi mož dopoldne velikokrat doma zaradi službe. Doma sta tudi nono in nona, česar se seveda otrok zaveda in nam malo otežuje situacijo. Starejšo hčerko (2 leti in 7 mesecev) smo vpisali v vrtec, ker smo želeli da se malo druži tudi s svojimi vrstniki, saj je do sedaj imela izkušnje predvsem s starejšimi otroki. Prva dva tedna je kar rada hodila v vrtec, pozsneje pa so se začele težave in jok. K temu je pripomoglo tudi to, da jo je eden od otrok v skupini ugriznil. Kljub vsem pogovorom hčerka še vedno joka, ko jo peljemo v vrtec, ko pa je tam, se hoče družiti le z vzgojiteljicami. Zanima me, ali ji lahko kako olajšam odhod v vrtec? Vse skupaj ji seveda poskušamo predstaviti v čimbolj pozitivni luči. Hvala za odgovor.
Klavdija

Spoštovani,

najprej hvala za vprašanje. Vaša starejša hčerka je v obdobju, ko raziskuje in prav vse izkušnje, na podlagi katerih oblikuje prepričanje o življenju in svetu, “shrani” v svoj spomin. Ko je sprva z veseljem odšla v vrtec, se je veselila novih dogodivščin, kar je zelo pohvalno in kaže na iskrivost in pogum, ki sta ključna parametra za zdrav razvoj otroka v tem obdobju. A ko se je v vrtcu srečala z neprijetno situacijo, ko jo je eden od otrok ugriznil, se je “naučila”, da vrtec zanjo ni prijazen kraj. Zato si želi, da bi lahko ostala doma, kjer so ljudje, ki jih pozna in kjer se počuti varno, saj je okolje zanjo predvidljivo.

Grizenje je žal pogosto med otroki do tretjega leta in tako, kot se je potrebno soočiti z grizenjem, je nujno tudi potolažiti žrtev ugriza. Če svoje bojazni glede grizenja še niste posredovali vzgojiteljici, vam svetujem, da to storite čimprej. Tako bo lahko tudi vzgojiteljica bolj pozorna na dogajanje in preprečila morebitno ponovitev. Svoji malčici pa pritrdite, da to ni sprejemljivo vedenje in jo potolažite.

Kot ste sami ugotovili, je socializacija zelo pomembna za hčerko in druženje z drugimi otroki njene starosti spodbuja njen razvoj, saj ima priložnost spoznavati nove ljudi in okolja. Hkrati od vas želi tolažbo za neprijetno izkušnjo in pričakuje razumevanje in topel objem. Zagotovite ji, da bo tudi v vrtcu varna in odhod v vrtec spodbujajte z navdušenim glasom. Ko vam vzgojiteljice povedo, kaj bodo počeli, se lahko s hčerkico veselite določene aktivnosti in jo spodbujate, da bo lažje odšla v vrtec. Prav tako je pomembno, da zaradi ene slabe izkušnje ne bo razvila odpora do druženja z vrstniki, saj denimo takšnega vedenja med starejšimi otroki, s katerimi pravite, da se je družila do sedaj, ni vajena. Poskrbite, da bo razumela, da je varna med vrstniki in da je drugi otroci med igro ne bodo ugriznili. Vprašajte jo, s katerim od otrok v vrtcu se najbolje razume (ali to preverite pri vzgojiteljici) in poskusite urediti njuno druženje v popoldanskem času, doma, v njenem okolju, kjer se počuti varno. Ko bo uspešno “prestala” popoldansko preizkušnjo, bo to zagotovo olajšalo tudi njen odhod v vrtec. Vsakokrat, ko pridete ponjo v vrtec, pa jo tudi pohvalite, da je velika in pridna punca in ji povejte, da ste ponosni nanjo. Otroci se zelo pozitivno odzovejo na pohvalo in lahko vam zagotovim, da boste tako olajšali njeno stisko.

Razreševanje težav z odhodom v vrtec je pogosta dilema vseh staršev otrok v tem obdobju psiho-socialnega razvoja. Gre za separacijsko anksioznost, ki je za otroke te starosti pogosta in je del normalnega razvoja. Pomembno je, kako se s situacijo soočate in kako jo razrešujete, saj to sodoloča njen nadaljnji razvoj. Poleg zapisa na blogu o zmanjševanju separacijske anksioznosti lahko tudi s pomočjo lisičke Minke, ki gre v knjigi Zdravilne zgodbice pogumno v vrtec, pomagate hčerkici premagati tudi to težavo.

Za vsa nadaljnja vprašanja sem vam vedno na voljo, vesela pa bom tudi vaše povratne informacije, kako vam je uspelo.