Svetovanje v oddaji Halo TV

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?

1. Neenotnost

Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).

2. Podkupovanje

Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.

3. Kršenje pravil

Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.

4. Kazen je predaleč

Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.

5. Vdaja

Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.

6. Ko ponorite

In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.

In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Kaj se zgodi, če otroku ne postavite meja?

Vaš otrok se hitro nauči, da vas lahko nadzoruje. Namesto, da bi evolucijsko sprejeli vlogo starša in s tem tistega, ki ima okoliščine pod nadzorom, svojo nalogo prostovoljno predate v roke otroka. Tako vas tudi vaš otrok dojema kot nekoga, ki stvari nima pod nadzorom.

Če se nič ne zgodi, ko razbijam s kuhinjskimi vrati ali v mami vržem čevelj, zakaj naj bi svoja negativna čustva (jezo, žalost, razočaranje, dolgočasje…) izražal kakorkoli drugače?

Takšno nesprejemljivo vedenje, ki je sprejemljivo, otroku daje lažen občutek moči. Če nesprejemljivega vedenja ne ustavite v zametkih, vaš otrok enostavno ne razume, kje so meje. To, kar poskuša doma, bo prenesel tudi ven, izven varnega domačega okolja. Zunaj doma obstaja velika verjetnost, da do njegovega nesprejemljivega vedenja ne bodo tako prijazni, kar bo vašemu otroku povzročalo težave (npr. osamljenost in izoliranost, ker se nihče ne bo želel družiti z njim). Zaradi teh težav bo moral svoje negativne občutke, ki se kopičijo in so vedno bolj neprijetni, sprostiti doma – še bolj glasno in bolj agresivno, da dobi potrditev.

Nevroznanstvene študije so pokazale, da lahko takšno vedenje postane del posameznikove osebnosti. Starejši kot so otroci, več ponovitev nesprejemljivega vedenja imajo za seboj in zato je uvajanje discipline pri starejših še večji izziv. Zakaj se je pravilo kar naenkrat spremenilo? Prej je bilo sprejemljivo, da razmetavam stole, zdaj ni več? Zakaj?

Ena izmed osnovnih potreb otroka je disciplina. Ko boste sprejeli, da je disciplina nujna, boste vzgojili srečnejšega otroka. Pa tudi doma bo več miru, smeha in zadovoljstva ter ljubezni.

Nočno zbujanje

Imam dveletnika, ki se ponoči pogosto zbuja in me kliče. Preizkusila sem že veliko stvari, kakšne noči so super, ampak ne najdem povezave za dobro noč. Spat hodi okrog 19h in spi do približno šestih ali sedmih zjutraj. Medtem se zbudi tudi 5- ali 6-krat. Čez dan spi okrog dve uri. Živimo v hiši z velikim dvoriščem, tako da ogromno časa preživi na prostem zraku in se giba, zagotovo več kot tri ure. Naj povem, da se hitro utrudi, saj neprestano teka okoli, včasih mislim, da sploh ne zna hoditi počasi. Tudi pri vseh opravilih ga vključujemo v delo, saj zelo rad pomaga – raje kot se igra. Včasih je že tako utrujen, da se na dvorišču kar vleče, seveda je posledično tudi tečen. Ne zaspi sam, moram ležati poleg njega. Tudi, ko leži, vedno miga ali z nogo ali roko. Hodi spat ob istih urah, tudi rutine se skušam držati. Vidim pa, da resnično potrebuje dober nočni spanec.
Mi lahko, prosim, kako pomagate?
Helena

Pozdravljeni, Helena,
kar se tiče večerne rutine, lahko potrdim, da je vsekakor ključna za otrokov razvoj. Zadosten počitek je pomemben tako za naš telesni in duševni razvoj, še bolj pa seveda v tem primeru za naše malčke.

Otroci se ponoči pogosto zbujajo. Iz vašega zapisa sklepam, da ga ne dojite in se ne zbuja iz tega razloga oziroma to ni vaš način pomiritve, in da spi sam v svoji sobici. To, da ste mu zaupali samostojno spanje, je velik korak in seveda ga pozdravljam. Vendar je pomembno (kot pri vsakem koraku), da ste vztrajni in vpeljete rutino, ki se je tudi držite. To pomeni, da mu ne glede na to, da se ponoči zbudi, date vedeti, da je to čas za spanje za vse v hiši. V prvi vrsti to pomeni, da kadarkoli vstane, mu z ljubečim glasom poveste, da je čas za spanje in ga odpeljete nazaj v posteljo. Ne glede na to, koliko je ura in kateri razlog ali izgovor bo navedel za zbujanje. Če reče, da mora lulat ali da je žejen, ga odpeljite na stranišče ali mu dajte nekaj požirkov vode in ga odpeljite v posteljo. V tem času se ne pogovarjajte z njim, saj bo le tako razumel, da je to resnično čas počitka. Vsakokrat, ko vstane, naredite enako. Odpeljete ga nazaj v posteljo in če vstane še tretjič (in četrtič in petnajstič), to naredite brez besed. Takrat bo že vedel, kaj to pomeni. Ne dopustite pogovora ali pregovarjanja, kakršnegakoli klepeta, saj vas v nasprotnem primeru ne bo jemal resno.

V knjigi Zdravilne zgodbice boste našli Alenko, ki premaga rakce in uspešno spi v svoji posteljici, ne da bi vstajala in zbujala druge člane družine. Zapomnite si, da je počitek pomemben. Otroci med drugim in tretjim letom gredo običajno spat med sedmo in osmo ali celo deveto uro zvečer, potrebujejo pa okrog 12 ur spanca na dan. Če se vam zdi, da se zbuja prezgodaj ali da težko zaspi ob sedmih zvečer, prestavite večerno rutino za največ eno uro. Nikakor pa ne preskočite večerne rutine, kar pomeni, da se umijete, skočite v pižamo, se že prej počasi in umirjeno pogovarjate, preberete zgodbico za lahko noč in šele potem otrok zaspi. In ne pozabite na rutino, ponavljanje, vztrajanje. To vedno deluje.
Držim pesti za vas, prepričana sem, da vam bo uspelo.

Zakaj je disciplina v vzgoji tako zelo pomembna?

Disciplina predstavlja trening reda. Dobra novica tega je, da z rednim in doslednim treniranjem (tako starši pri izvajanju kot otroci pri upoštevanju) hitro usvojimo nove veščine. Vse, kar v življenju znamo, pravzaprav zahteva treniranje.

Tega morda do sedaj niste razumeli na takšen način, vendar malčki in otroci ves čas nekaj trenirajo: na začetku plazenje, potem postavljanje na noge in hojo, kasneje hranjenje in potem toaletni trening (Vidite! Še ena beseda s treningom.) in potem pride kolesarjenje, rolanje in smučanje… Razumeti morate, da otroci nimajo negativnih odzivov na besedo in metode (če so le-te dejansko primerne) discipline. Prav tako zelo radi trenirajo, zato naj bo disciplina za njih (in vas) trening reda. Otroci to sprejmejo povsem naravno.

Ko disciplino in njene metode uporabljate primerno, učite otroka reda oziroma, kako naj se vede primerno. Z disciplino ga učite osnovne morale in vrednot, kar ostaja z njim skozi celo življenje. Z disciplino ne postavljate samo pravil in meja, temveč pričakovanja (kar zahteva veliko discipline tudi z vaše strani) za pravilno oziroma primerno vedenje.

Otroci tako razumejo, kakšne so posledice, ko prestopijo mejo. S tem jim omogočite, da razvijejo samorefleksijo oziroma sposobnost, da skozi čas razmislijo o izbirah svojega vedenja. S tem tvorite zdravo osnovo, da vaš otrok sprejme odgovornost za svoja dejanja.

Če z disciplino ne uspete že od malih nog, potem otrok ne razume (in ne sprejema!) omejitev in pravil, kar pripelje do tega, da lastnega otroka nimate pod nadzorom, da se grdo in neprimerno vede. Poleg tega pa boste imeli opravka s sebičnim otrokom, ki ne čuti spoštovanja do nikogar.

Brez discipline obstaja velika verjetnost, da otrok ostaja v fazi JAZ!JAZ!JAZ!, kar je razvojna faza malčka. Študije potrjujejo, da pomanjkanje primerne discipline vpliva na povišano stanje anksioznosti in zmedenosti, ki se skozi čas še stopnjuje. To neprijetno stanje pa otrok rešuje z naraščajočo agresivnostjo (npr. če je bilo na začetku dovolj, da se je otrok vrgel po tleh, zdaj morda celo brca in tepe).