Ljubosumje na sestrico

Živijo,
Kupila sem obe knjigici in sem nad njima navdušena!! Tudi hčerki so zgodbice všeč. Sedaj imam še eno dojenčico in mi manjka kaka zgodbica na to temo, ko pride v družino novi član, ljubosumje, nove vloge itd.
Hvala za kak uporaben nasvet in lep pozdrav.
Laura

Lepo pozdravljeni,
najprej čestitke za novo družinsko članico. Verjamem, da se je dinamika spremenila, vendar lahko starejši hčerki prav preprosto pomagate pri prilagajanju na novo vlogo z zgodbico iz drugega dela (Sarin čarobni prah), ki v središče postavlja prav ljubosumje. Zelo dobro je, da svoji starejši hčerki namenite nekaj časa, ki ga bosta preživeli samo vi; dobro je, da v družinsko rutino vključite tedensko druženje (ki je določeno kot ure telovadbe ali druge popoldanske aktivnosti) starejša hči – očka, pa tudi starejša hči – mamica. To je čas, v katerem bo dobila dovolj potrditve in čustvene pozornosti, da boste lahko premagali vse ovire.
Načeloma se na pripravo novega družinskega člana osredotočimo preden pride mlajša sestrica ali bratec, vendar še ničesar niste zamudili. Vključite jo v aktivnosti, pri katerih vam lahko pomaga, pohvalite in spodbujajte jo. Največja skrivnost pa leži v tistem ena-na-ena času, ki ji ga bosta s partnerjem namenila. Dovolj je že pol ure tedensko in takrat naj bo starejša hči princeska. 🙂 Dobro je, da ta čas – če je primerno – namenite tudi pogovoru o tem, kako se počuti ona – zdaj, ko se stvari spremenile. Vsekakor pa spodbujam tudi branje zgodbice o Sari; skoraj vsi uporabni namigi so uporabljeni v njej.
Želim vam veliko prijetnih trenutkov v igranju, branju in družinskem krogu.

Supermame in njihovi možgani

V preteklosti je veljalo prepričanje, da dojenčki svoje mame pri razmišljanju zelo upočasnijo, saj se z njimi ne morejo zaplesti v intelektualne pogovore; sploh prvo leto otrokovega življenja mama ponavlja dojenčkove zvoke ali se z njim pogovarja z različnim glasovi, kot so mmmmmm, buc buc, hamhamham, poje enostavne pesmice, gruli, itd.

V obdobju pred porodom se spremeni tudi način razmišljanja, ki postane veliko bolj zapleten. Misli segajo v bližnjo in daljno prihodnost (zaradi načrtovanja), po porodu pa se vrtijo okoli številnih odločitev in preverjanj različnih strategij. Sodobne študije s področja nevroznanosti kažejo, da so možgani mam zelo aktivni in da vzgoja otrok mame pravzaprav naredi pametnejše. Čuti mame so veliko bolj izostreni, mama je sposobna ohranjati stanje stalne pozornosti (tudi ko spi, je v sekundi, ko zajoka njen dojenček, pripravljena na zahtevne naloge, kot so npr. previjanje ali dojenje) in ima neverjeten spomin za podrobnosti (npr. kakšen je bil včerajšnji odtenek dojenčkovega blata).

Supermame
V knjigi The Mommy Brain, ki jo je napisala Katherine Ellison, najdemo dokaze, kako se možgani mam spremenijo:
1. Percepcija – mamina senzorna sposobnost se okrepi, življenje okoli sebe spremlja z vsemi čutili. Delovanje določenih delov možganov se spremeni tako, da hitreje sprejme nove informacije in jih razume.
2. Učinkovitost – že v nosečnosti, bolj intenzivno pa z materinstvom možgani izboljšujejo spomin in okrepijo sposobnost večopravilnosti.
3. Prožnost – hormon oksitocin naravno znižuje mamin stres in ji pomaga, da se hitreje uči. Mame so – dokler ne najdejo načina, kako resnično poskrbeti za potrebe svojega dojenčka – pri preizkušanju različnih strategij zelo prožne. Če ne deluje, poskusijo malo drugače ali nekaj povsem novega.
4. Motivacija – silovit biološki nagon, da svojega potomca brani pred čemerkoli, je posledica delovanja številnih hormonov, ki spremenijo delovanje možganov. Mame pa so posledično zato zelo zaščitniške, kot tudi ustvarjalne in tekmovalne.
5. Čustvena inteligentnost – mame postanejo bolj sočutne in se na potrebe svojega dojenčka vedno odzovejo, a včasih pozabijo na sočutje do sebe in svojega partnerja.

Rada imam svojo mamico!

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre).

Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, ima neposreden vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirli, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Čuječnost pomaga, da vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je.  Predstavlja zavedanje sedanjega trenutka; ne da bi ga skušali odriniti, zadržati ali presojati, kot dobrega ali slabega. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršnokoli dogajanje radovedno in sočutno. S čuječnostjo vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem … Na ta način lahko krepite svojo notranjo mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.

Nočno zbujanje

Imam dveletnika, ki se ponoči pogosto zbuja in me kliče. Preizkusila sem že veliko stvari, kakšne noči so super, ampak ne najdem povezave za dobro noč. Spat hodi okrog 19h in spi do približno šestih ali sedmih zjutraj. Medtem se zbudi tudi 5- ali 6-krat. Čez dan spi okrog dve uri. Živimo v hiši z velikim dvoriščem, tako da ogromno časa preživi na prostem zraku in se giba, zagotovo več kot tri ure. Naj povem, da se hitro utrudi, saj neprestano teka okoli, včasih mislim, da sploh ne zna hoditi počasi. Tudi pri vseh opravilih ga vključujemo v delo, saj zelo rad pomaga – raje kot se igra. Včasih je že tako utrujen, da se na dvorišču kar vleče, seveda je posledično tudi tečen. Ne zaspi sam, moram ležati poleg njega. Tudi, ko leži, vedno miga ali z nogo ali roko. Hodi spat ob istih urah, tudi rutine se skušam držati. Vidim pa, da resnično potrebuje dober nočni spanec.
Mi lahko, prosim, kako pomagate?
Helena

Pozdravljeni, Helena,
kar se tiče večerne rutine, lahko potrdim, da je vsekakor ključna za otrokov razvoj. Zadosten počitek je pomemben tako za naš telesni in duševni razvoj, še bolj pa seveda v tem primeru za naše malčke.

Otroci se ponoči pogosto zbujajo. Iz vašega zapisa sklepam, da ga ne dojite in se ne zbuja iz tega razloga oziroma to ni vaš način pomiritve, in da spi sam v svoji sobici. To, da ste mu zaupali samostojno spanje, je velik korak in seveda ga pozdravljam. Vendar je pomembno (kot pri vsakem koraku), da ste vztrajni in vpeljete rutino, ki se je tudi držite. To pomeni, da mu ne glede na to, da se ponoči zbudi, date vedeti, da je to čas za spanje za vse v hiši. V prvi vrsti to pomeni, da kadarkoli vstane, mu z ljubečim glasom poveste, da je čas za spanje in ga odpeljete nazaj v posteljo. Ne glede na to, koliko je ura in kateri razlog ali izgovor bo navedel za zbujanje. Če reče, da mora lulat ali da je žejen, ga odpeljite na stranišče ali mu dajte nekaj požirkov vode in ga odpeljite v posteljo. V tem času se ne pogovarjajte z njim, saj bo le tako razumel, da je to resnično čas počitka. Vsakokrat, ko vstane, naredite enako. Odpeljete ga nazaj v posteljo in če vstane še tretjič (in četrtič in petnajstič), to naredite brez besed. Takrat bo že vedel, kaj to pomeni. Ne dopustite pogovora ali pregovarjanja, kakršnegakoli klepeta, saj vas v nasprotnem primeru ne bo jemal resno.

V knjigi Zdravilne zgodbice boste našli Alenko, ki premaga rakce in uspešno spi v svoji posteljici, ne da bi vstajala in zbujala druge člane družine. Zapomnite si, da je počitek pomemben. Otroci med drugim in tretjim letom gredo običajno spat med sedmo in osmo ali celo deveto uro zvečer, potrebujejo pa okrog 12 ur spanca na dan. Če se vam zdi, da se zbuja prezgodaj ali da težko zaspi ob sedmih zvečer, prestavite večerno rutino za največ eno uro. Nikakor pa ne preskočite večerne rutine, kar pomeni, da se umijete, skočite v pižamo, se že prej počasi in umirjeno pogovarjate, preberete zgodbico za lahko noč in šele potem otrok zaspi. In ne pozabite na rutino, ponavljanje, vztrajanje. To vedno deluje.
Držim pesti za vas, prepričana sem, da vam bo uspelo.

Agresija in trma

Moj sin ima težave z agresijo. Ta ni ves čas prisotna, temveč predvsem takrat, ko si nekaj želi in mu z mamico tega ne omogočiva. Njegovi izbruhi so bolj očitni pri mamici kot pri meni. Joka tudi 45 minut in se meče po postelji. Šele, ko mu poidejo vse moči, se umiri. Vmes ga je nemogoče umiriti. Mislim, da si sam ne more in seveda ne zna pomagati. Kaj lahko storiva midva?

Jasno je, da želi vaš sin skozi agresijo (glede na to, da se pojavlja samo v določenih trenutkih) uveljaviti svojo voljo. Kot otroci se moramo prav vsega naučiti; tudi tega, da obstajajo meje in da ne moremo vedno dobiti vsega. Zato z mamico vztrajajta pri tem, da ne popustita, ko sinu nečesa ne omogočita. Ne glede na to, kako “nemogoč” postane.

Da bosta pri tem uspešna, predlagam sledečo strategijo (sin je na začetku ne bo sprejel z odprtimi rokami, vendar vztrajajta):
1. Ko boste vsi skupaj, se dogovorite za novo družinsko pravilo.
2. Pri uvedbi novega pravila spodbujajta, da je že velik fant in da sta prepričana, da vam bo vsem uspelo.
3. Novo pravilo naj bo sledeče: “Ko mi mami/oči rečeta NE, mi tudi razložita, zakaj NE.”
4. Povejta mu, da mu bosta stvari razložila mirno, ker tako to počnemo odrasli in ker je tudi sami velik fant, vaju bo mirno poslušal.
5. Zdaj pa pride na vrsto najbolj zahteven del: če ne bo mirno poslušal in bo začel jokat ter se metati po postelji (kar je znak “klasičnega” izbruha trme), ga odločno primita za obe rameni, pokleknita (da so vajine oči v isti višini) in odločno recita: Dovolj je! Trikrat globoko vdihni, da jeza odide iz tebe. Zdaj gremo naprej.

Bodita vztrajna. Ko bo vaš sin videl, da vedno znova ponavljata isto, se bo kmalu naučil, da sta resna in da njegovi izbruhi ne pripeljejo nikamor. Velikokrat se zgodi, da starši obupajo na pol poti, vendar se doslednost in vztrajnost obrestujeta. Vaš sin se bo upiral, morda bo na začetku še bolj divji, vendar ponavljajta zadnji korak toliko časa (pa četudi je to v “njegovih” 40 minutah 56-krat), da se bo umiril. Ko se umiri, ga pohvalita, objemita in pocrkljajta.

Pridite na knjižni sejem!

Pridite na sejem!

Pridite na sejem!

Na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani se obeta zanimivo predavanje! V soboto, 29. novembra vaju bova ob 15.30h naučili, kako z uporabo primernih jezikovnih vzorcev vzgojiti zdravega, zadovoljnega in samozavestnega otroka.

Predavanje je tokrat namenjeno samo staršem, vendar bo koristilo tako malčkom kot odraslim. Vsak starš si želi rešitev, s katerimi bi otroku pomagal pri razvojnih težavah (trma, močenje postelje, strah pred temo, težave z vrtcem …). Avtorici priročnika Zdravilne zgodbice vas vabita na praktično predavanje o tem, kako z uporabo primernih jezikovnih vzorcev vzgojiti zdravega, zadovoljnega in samozavestnega otroka.