Ljubosumje na sestrico

Živijo,
Kupila sem obe knjigici in sem nad njima navdušena!! Tudi hčerki so zgodbice všeč. Sedaj imam še eno dojenčico in mi manjka kaka zgodbica na to temo, ko pride v družino novi član, ljubosumje, nove vloge itd.
Hvala za kak uporaben nasvet in lep pozdrav.
Laura

Lepo pozdravljeni,
najprej čestitke za novo družinsko članico. Verjamem, da se je dinamika spremenila, vendar lahko starejši hčerki prav preprosto pomagate pri prilagajanju na novo vlogo z zgodbico iz drugega dela (Sarin čarobni prah), ki v središče postavlja prav ljubosumje. Zelo dobro je, da svoji starejši hčerki namenite nekaj časa, ki ga bosta preživeli samo vi; dobro je, da v družinsko rutino vključite tedensko druženje (ki je določeno kot ure telovadbe ali druge popoldanske aktivnosti) starejša hči – očka, pa tudi starejša hči – mamica. To je čas, v katerem bo dobila dovolj potrditve in čustvene pozornosti, da boste lahko premagali vse ovire.
Načeloma se na pripravo novega družinskega člana osredotočimo preden pride mlajša sestrica ali bratec, vendar še ničesar niste zamudili. Vključite jo v aktivnosti, pri katerih vam lahko pomaga, pohvalite in spodbujajte jo. Največja skrivnost pa leži v tistem ena-na-ena času, ki ji ga bosta s partnerjem namenila. Dovolj je že pol ure tedensko in takrat naj bo starejša hči princeska. 🙂 Dobro je, da ta čas – če je primerno – namenite tudi pogovoru o tem, kako se počuti ona – zdaj, ko se stvari spremenile. Vsekakor pa spodbujam tudi branje zgodbice o Sari; skoraj vsi uporabni namigi so uporabljeni v njej.
Želim vam veliko prijetnih trenutkov v igranju, branju in družinskem krogu.

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.

Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.

Starejša sestrica, starejši bratec bom!

Kar nekaj otrok v skupini bo v naslednjih mesecih dobilo bratca oziroma sestrico. Kaj lahko naredijo starši, da bo stiska starejših otrok čim manjša? Ker je to velika sprememba, se o tem pogosto pogovarjamo tudi v vrtcu. Vsak mesec pa imamo tudi igralne aktivnosti na to temo: pogovarjali se bomo o čustvih (o strahu pred “izgubo starša” in jezi do novega družinskega člana) in igrali z lutkami.
Vzgojiteljica iz vrtca DT 

Najprej naj pohvalim vašo zavzetost in razumevanje, da prihod novega družinskega člana za starejše otroke ni vedno lahek dogodek, saj se obstoječa dinamika zelo spremeni. Starejši se soočajo z veliko spremembami in tista, ki je največji izziv, je deljenje pozornosti in ljubezni staršev. Predšolski otroci še ne razumejo povsem, da imata mamica in očka lahko istočasno povsem enako rada več otrok, zato potrebujejo veliko konkretnih zagotovil. Še preden nov družinski član razveseli družinico, otroka vključite v predpriprave. Doma to pomeni, da mu razložite, kaj vse bo potreboval dojenček in npr. skupaj pripravite obleke za novega člana. Starejšega čim bolj vključite v proces in ga spodbujajte, kako skrbno je npr. zložil pleničke (temu lahko dodamo pohvale in spodbude v slogu: Ti veš, kje so pleničke in ti si varuh pleničk – kako bo lepo!).

V vrtcu še naprej izvajajte (vsaj enkrat tedensko) igro z lutkami oziroma igračami. Vsak teden naj ima igra določen “namen”, ki naj ga vzgojiteljica tudi jasno pove: danes se bomo naučili, kako zamenjati pleničko. Kdo to zna? Kako super bo, ko se bomo to naučili. Pa mamici bomo lahko pomagali. Mi smo veliki, pa lahko pri tem že pomagamo! Vsak otrok naj ima določeno igračo, ki naj bo njegovo “otrok” oziroma sestrica/bratec. Lahko pojejo uspavanke, pomagajo pripraviti kopel, kaj dobrega “skuhati”… Pri vseh teh aktivnostih naj bo veliko pohvale (Bravo, kako dobro ti gre – to pa zato, ker si starejša in vse to že znaš, tvoja sestrica pa se bo vsega tega morala še naučiti!).

V vrtcu ali doma lahko izdelate tudi plakat/risbico, kaj vse lahko počnejo (ker to že znajo in zmorejo) starejši. S tem krepimo njihovo pomembno vlogo. To lahko nesejo domov in vse skupaj naj služi kot opomnik za otroka in starše. Starši naj v družinski urnik že zdaj vključijo eno uro tedensko, ki jo otrok preživi samo z očkom in eno uro tedensko, ki jo preživi samo z mamico. V tej uri dobi vso pozornost, ki jo mora drugače deliti z novim družinskim članom. Ta ura naj bo vključena v urnik, da bo res postala rutina: vsak teden enako – stran od doma z aktivnostmi, ki jih predlaga otrok. To je priložnost, da se otrok bolj poveže tako z očkom kot tudi z mamico in da razume, da dobi čas in pozornost ločeno od mlajšega otroka.

Negativna čustva jemljite resno in z njimi upravljajte tako, da otroku vedno znova in znova (ponavljajte) razlagate, da ga imate radi, vključite ga v proces predpriprave in ko dojenček pride, mu namenite samostojen oziroma ločen čas od nove družinske dinamike.

0

Ljubosumje pri šestih letih

Pozdravljeni!
Naš šestletnik se odpravlja v šolo in po tem, ko nikdar ni kazal ljubosumna na štiri leta mlajšega bratca, se zadnje čase pojavljajo močni izbruhi ljubosumja. Običajno se zgodijo zvečer, ko je utrujen in se ne vežejo na kakšno posebno tematiko. Otroci naj bi po mojem vedenju ljubosumje do tega leta že prerasli, zato me zanima, kaj bi lahko to zadnje čase sprožalo?
Kristina

V vprašanju in opisu težave, s katero se srečujete, ste podali zelo pomemben uvid v notranje doživljanje vašega 6-letnika. Ko je utrujen, na površje priplavajo negativna čustva, ki jih čez dan uspešno in primerno predeluje. Okoli četrtega leta so otroci že sposobni nadzorovati notranje impulze, ki so posledica močnih čustev. To od njih zahteva veliko mentalnega napora, saj teh procesov še niso povsem ponotranjili oziroma avtomatizirali. Da boste lažje razumeli, da gre pri otrokih na začetku, ko osvajajo nove znanja in veščine, pravzaprav za “delo”, vam podam sledeč primer: spomnite se, kako je bilo, ko ste prvič sedli v avtomobil in se začeli učiti vožnje. Prav vsaka operacija (zaviranje – kdaj in kako močno, prestavljanje, prehitevanje … ) je od vas zahtevala veliko pozornosti, osredotočenosti in mentalnega dela. Zdaj vozite avtomatično.

Povsem enako se dogaja pri usvajanju najbolj osnovnih vedenjskih reakcij in ko je vaš 6-letnik spočit, ima dovolj mentalne energije za upravljanje (negativnih) čustev. Ko je zvečer utrujen, filtri popustijo in na plan privre ljubosumje, destruktivno vedenje in tečnoba. Starostna razlika med vašima otrokoma je ravno pravšnja, da starejši vidi in razume, da ima več obveznosti (npr. mora pospraviti čevlje in pripraviti mizo, medtem ko njegovemu mlajšemu bratcu tega ni treba) in da so pričakovanja z vaše strani že bolj resna (npr. “ne tepi mlajšega brata”, “pusti mu njegove igrače”). To so lahko pri otroku, ki kaže tendence ljubosumnega vedenja, sprožilci za njegove reakcije.

Pomembno je, da ste pri zahtevah in pravilih dosledni, nikakor ne popuščajte. Njegovo ljubosumje pa lahko omilite in zmanjšate tako, da zvečer uvedete rutino, kjer mu boste “priznali” mesto starejšega; praktično to pomeni, da najprej za spanje pripravite mlajšega, potem pa še starejšega otroka. Vsekakor naj bo vaš čas za oba otroka ločen, to vam nudi veliko možnosti, da svojemu starejšemu sinu v postelji umirjeno zagotovite, da ga imate radi in mu razložite, kaj čuti in kaj bi lahko bili razlogi za te občutke. Presenečeni boste, kakšne čudeže naredi takšen ljubeč večerni pogovor. Vaš otrok bo dobil zagotovilo, da razumete, kako se počuti, in da ga imate radi. Vedno bolj bo sprejemal dejstvo, da je starejši. Za krepitev povezave med vami ter njim in očetom je morda smiselno, da v urnik vključite tedensko (ali vsake 14 dni) aktivnost, ki je namenjena samo vam in otroku oziroma očetu in otroku, brez mlajšega bratca.