Nočne groze

Pozdravljeni!

Imam hčer, ki bo avgusta dopolnila tri leta in strašne težave z njenim spanjem ponoči. Še posebej od lanskega novembra. Do takrat je bila, kar se tega tiče, zelo, zelo pridna in je že spala v svoji sobi, na »veliki« postelji, ker otroške posteljice ni hotela več. Ob uri za spanje (nekje ob 20-ih) sem jo položila v posteljo, jo pokrila, ugasnila luč (nočno lučko pustila vseeno vklopljeno) in odšla (vrata sem pustila vedno priprta), ona pa se je sama počasi umirila in zaspala. Ponoči se je zbudila enkrat ali dvakrat, saj je zahtevala mleko. Ko je mleko popila, je sama zaspala nazaj, vse do jutra. Potem je pa prišla ena noč v novembru, ko je nekaj sanjala, saj je bila zelo, zelo preplašena, kar tresla se je od strahu. Tisto noč ni bilo druge kot jo vzeti k sebi in kljub temu je potrebovala še kakšni dve uri, da se je umirila in spet zaspala. In od tiste noči dalje njene in naše noči niso več mirne. Povedala je, da je tisto noč sanjala prašička, ki je bil v njeni sobi in zato se je sobe kak mesec dni tudi bala (tako podnevi kot ponoči), tako da se je je izogibala, kolikor se je le dalo. Počasi je tudi to šlo mimo, vendar ni hotela več spati sama v tisti sobi, a tudi pri meni noči ne prespi mirno, saj ogromno sanja, v sanjah joče, kriči, se krega, kliče različne osebe itd. Torej so te sanje za njo prava mora. In nikoli se po teh sanjah ne zbudi, ampak se/jo nekako umiri/m še ko spi. Zato me res zanima, kako ji lahko pomagam, še posebej zato, ker se to stopnjuje in ne pojenja. Mogoče delam/delamo kaj narobe in se ne zavedamo, kaj … Mogoče je samo tak otrok in bo to šlo samo mimo (je samo neko obdobje)? Res prosim za vaš nasvet, vašo pomoč, da bi vsem nam bilo lažje (predvsem pa njej, saj pri tej starosti verjetno res ne ve povedati, kaj jo muči, kaj sanja, zagotovo pa v sebi čuti, da nekaj ni ok).

Že vnaprej lepa hvala in lep pozdrav,

Duška

 

Duška, lepo pozdravljeni,

Vsekakor so nočne groze v obdobju starosti vaše deklice precej pogoste. Dogajajo se med tretjim in dvanajstim letom, najpogostejše pa so prav okrog tretjega leta. Nočne groze so podobne nočnim moram, s to razliko, da se predstavijo veliko bolj dramatično in doživeto. Pogosto se zgodi, da niso pravzaprav sanje, pač pa gre za nenadne reakcije strahu, ki se pojavijo med premikom iz ene faze spanja v drugo. Običajno se pojavijo kaki dve ali tri ure po tem, ko otrok zaspi, ko se spanje premakne iz globokega ne-REM spanca v lahkotnejši REM spanec, torej stanje, v katerem sanjamo. Ta prehod je navadno nežen, pri otrocih pa se včasih zgodi, da se prestrašijo in ta reakcija je nočna groza. V tej situaciji otrok morda v postelji celo sede, vpije, kriči, joče, hitreje diha, srce mu razbija, lahko se celo poti in opleta naokoli, predvsem pa je zelo prestrašen in razburjen. Čez kratek čas se pomiri in zaspi nazaj. Prav tako ni nič presenetljivega, če se naslednji dan nočne groze sploh ne spomni ali – kot ste omenili – ne ve povedati, kaj je sanjal, saj je v tistem času v globokem spancu.

Nočne groze so posledica prekomernega razburjenja centralnega živčnega sistema med spanjem. To se lahko zgodi, ker ta sistem, ki ureja spanje in budne aktivnosti možganov, še vedno zori. Nekateri otroci lahko podedujejo nagnjenost k temu pretiranemu razburjenju, morda kdo v družini pogosto hodi v spanju ali ima zelo živahne sanje. Nočne groze pa so zelo stresne tudi za starše, ki se počutijo zelo nemočne, otroku pa bi radi pomagali. Največ, kar lahko med nastopom nočne groze storite, je to, da pazite, da se otrok ne poškoduje in počakate, da mine. Z nežnimi besedami ga lahko mirite, a ga – če se ne zbudi sam – ne zbujajte, saj se s prisilnim zbujenjem bolj zmedejo in razburijo in s tem potrebujejo več časa, da spet zaspijo. Razumevanje nočnih groz je za starša ključno, saj že s tem, da veste, kaj se dogaja, laže upravljate s situacijo.

Poskusite lahko tudi z nekaj »triki«. Najpomembnejše je seveda to, da je vaša večerna rutina mirna, sproščujoča in preprosta. Poskrbite, da ima dovolj spanca, da je spočita in da ima rutino, ki se je drži(te), in ne ostaja predolgo pokonci. Prav tako v tej razvojni fazi ne potrebuje več mleka (hrane na splošno) ponoči, zato jo tega – če to še zahteva – odvadite. Previdni bodite tudi pri zgodbicah, ki jih berete za lahko noč. Obrnite se k mirnim, prijaznim zgodbicam brez grozovitih nesramnežev, coprnic, zlobnih škratov, itd. Najdite pomirjujočo glasbo ali zvoke morja in to predvajajte, ko odidete iz njene sobe. Načeloma so more lahko zelo intenzivne v obdobju, ko se razvija domišljija, zato je povsem mogoče, da je to le prehodno obdobje. Čez dan lahko tudi skupaj izdelate risbico, ki bo imela »čarobno moč«. To risbico obesite v sobi in vsak večer jo spomnite, da jo pogleda in se prepriča, da je res tam za zaščito. Prebirate pa lahko tudi Zdravilne zgodbice, predvsem prvi del, ki je namenjen malčkom do tretjega ali četrtega leta. V knjigi boste našli kar nekaj pomirjujočih zgodbic, tudi takšnih, ki se ukvarjajo s samostojnim in mirnim spancem.

Drživa pesti, da bo hitro in uspešno premagala groze, vaši družini pa želiva veliko pomirjujočega spanca. Sporočite, kako vam gre!

 

Svetovanje v oddaji Halo TV

mag. Mia Bone

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Rutina na potovanju

Nekateri izmed nas pa imajo raje potovanja kot dopust ob obali ali v nekje v koči. Veliko raje sedejo v avto in se potepajo iz mesta v mesto, odkrivajo nove kulture in jedi, nove ljudi in pokrajine. To je za širjenje obzorij otrok vsekakor pohvalno, vendar s stališča rutine veliko težje, zato tovrstna potovanja priporočava raje pri petletnikih in starejših otrocih, še zlasti, če vemo, da so posebej občutljivi na spremembe.

Zakaj ves čas govorim o rutini? Ker je rutina ključna za to, da se otroci počutijo »doma«, kar pomaga pri tem, da vzpostavitev običajnega ritma življenja, ko se vrnete domov, ni tako stresna. Če se počutijo doma, bo tudi po tem, ko bodo dejansko doma, potrebnega veliko manj ponovnega uvajanja rutine. Zato je pravzaprav edini nasvet, ki ga pred dopustom lahko dam staršem, ki se po oddihu vračajo domov in že vnaprej vedo, da bo težko, prav ta, naj bodo stvari karseda običajne, karseda takšne kot doma in karseda neomajne.

Držite se urnika

Pri potovanjih je značilno, da med potjo od enega kraja k drugemu preprosto ni časa za kosilo ob enaki uri kot po navadi, pa potegnemo za eno uro in gremo na kosilo potem, ko prispemo tja, kamor smo želeli ali ko najdemo restavracijo, ki nam je po godu ali pridemo nazaj v apartma, kjer lahko končno skuhamo. Starši si pogosto zastavijo preprosto rečeno preveč ambiciozne potovalne načrte, v okviru katerih želijo določeno dogodivščino izpeljati. Namesto tega imejte v mislih, da imate s seboj malčka (ali dva), ki mu je prav eno figo mar, če bo videl eno gotsko cerkev manj, če bo le lahko dobil svoje kosilo ob pravem času in odspal tisto kitico v miru.

Popoldanski počitek

Popoldanski spanec, ki ga otroci na poti pogosto opravijo kar v avtu, ni enak počitku v postelji. Saj veste, kako se počutite, če zakinkate na vlaku ali avtobusu ali pa na zadnjem sedežu avtomobila. Otroci resda več prenesejo in čeprav je to povsem zadovoljiv spanec za en dan ali dva, naj hkrati to na potovanju ne bo navada. Lahko zadremajo na pikniku nekje v parku, vseeno bodo bolj spočiti. Poskrbite, da bo tudi do počitka prišlo ob enakem terminu in predvsem, da bo večerna rutina ob istem času kot doma. Že majhna odstopanja vam lahko nakopljejo »težave«, katerih davek bosta morda plačevali naslednji dan, morda pa (najverjetneje veliko večjega) šele ob prihodu domov.

Ne zanemarjajte navad

Če so otroci zaspani, so tudi sitni in če so sitni, se bodo vaši načrti za pester dopust hitreje izjalovili. Zato si raje zastavite preprostejše načrte, bolj ohlapne in manj naporne, napete ali zahtevne. Ne pozabite, da je pomembno, da se kot družina zabavate – vsi, ne le otroci in ne le starši. Največjo uslugo lahko otroku naredite s tem, da s seboj na dopust vzamete tudi rutino. V nasprotnem primeru jo boste ob prihodu domov ponovno vzpostavljali kar nekaj časa, ki je odvisen od dolžine brez-rutinskega počitnikovanja in lahko ob nepravilnem postopanju traja tudi do konca poletja.

Otroci hrepenijo po tem

Otroci sicer zelo radi prosijo in moledujejo, da jim ne bi bilo treba iti spat, da bi lahko ostali dlje pokonci, da bi pogledali še to in ono novo stvar. Na potovanjih je več dražljajev, zato je tudi bolj vznemirljivo in zaradi tega težje umijejo zobe, se zlepa ne odpravijo spat in ne zaspijo ali se spravijo h kosilu. Sami veste, da se to zgodi tudi, ko že komaj gledajo, si manejo očke in že sede kinkajo. Vedo namreč, da se bo tu, kjer še niso bili, tudi po tem, ko zaspijo, dogajalo še cel kup stvari in tega nočejo zamuditi. Pa vendar otroci hrepenijo po rutini in po tem, da konec koncev, ko se dan zaključi, njihov svet ostaja enak. Tisti varen pristan, kjer mirno zaspijo, jim mora biti znan in ljub. Zato poskrbite, da jim to nudite.

V knjigi Zdravilne zgodbice najdete kar nekaj zgodb, ki pomagajo vzpostavljati in ohranjati rutino ter premagovati težave. Tudi na spletni strani najdete veliko namigov in nasvetov, ki vam bodo pri starševskih zagatah vsekakor v pomoč, lahko pa zastavite tudi vprašanje, ki vas morda tare. Zamisli, o tem, kam s svojim mulcem, pa poiščite na spletni strani Kam z mulcem.

Popočitniški sindrom

Prihaja poletje in z njim seveda tudi čas, ko odrasli lahko vzamemo dopust in se končno malce spočijemo. Seveda v družbi naših malčkov, ki prav tako kot mi komaj čakajo nove dogodivščine, priložnosti za raziskovanja in če je le možno, tudi čofotanje po vodi. A nemalokrat se zgodi, da se za starše pravo, trdo delo začne šele takrat, ko se z dopusta vrnejo domov. Kar naenkrat namreč malčki niso več mirni, pred spanjem imajo neredko celo izbruhe trme ali jeze in se predvsem nekako nočejo »navaditi« na to, da je počitnic konec in da so spet doma, kjer je treba vzpostaviti staro rutino. Ali se temu sploh lahko izognemo? Ključna beseda je – rutina.

 

Najprej je potrebno poudariti, da otroci po petem letu malce lažje prenašajo spremembe kot malčki, ki so mlajši. Ravno zato se družine z majhnimi otroki odpravljajo na dopust – kot na splošno radi rečemo – na morje.

Proti morju

»Na morje« pomeni, da geografska lokacija dopusta sploh ni tako pomembna, pač pa je pomembno le to, da je vreme toplo in morje slano, po možnosti z ljubkimi plažami s plitko vodo (in morda celo zalivčki), v katerih se lahko otroci igrajo. Tam ostanemo teden dni ali dva, nekateri celo dlje. »Na morju« je tudi veliko laže vzdrževati rutino, kakršno otroci poznajo doma, kot na potovanjih. To pomeni, da ne sme biti možnosti za podaljšan večer, ker »smo pač na morju«.

Od tod izhaja tudi prva napaka, ki jo med dopustom radi naredimo. Odrasli vsaj v večini poznamo svoje meje in vemo, kaj je treba narediti kdaj, ob kateri uri moramo iti spat, da ne bomo zjutraj povsem brez energije, nenaspani in sitni. Vemo, da je potrebno redno jesti in predvsem piti dovolj vode. Otroci se za vse to zanašajo na nas, ker sami tega znanja še nimajo. Hkrati je rutina, kot vedno ponavljava, eden izmed ključnih elementov za to, da se otrok počuti varnega. Potrebuje domačnost okolja (kar pomeni tudi to, da s seboj prinesete najljubšo igračo in odejico, brez katere ne zaspi), ljudi in rutine, da lahko ve, kaj sledi čemu. »Ko mamica reče, da je ura sedem, si umijem zobe in se spravim v pižamo. Temu sledi pravljica za lahko noč in potem ugasnemo luč in zaspimo.«

Nismo doma

Zveni precej preprosto, kajne? Pogosto se izkaže, da sicer ta del rutine nekako na hitro že izpolnimo, ampak potem hitimo ven, ker nas sosedi v kampu čakajo za igro taroka ali kaj podobnega. In mi nismo otroci, mi se še lahko malce zabavamo, nam ni treba spat zgodaj, konec koncev smo na dopustu. Če se tako nenadoma pojavi malo bitje z medvedkom, ki si mane oči in trdi, da ni zaspano, mu je včasih preprosto lažje ugoditi.

Otroci zaslutijo, kdaj njihova rutina ni popolna in dovolj je že samo to, da niso doma. Kaj narediti takrat? Vztrajati. Zagotovo je namreč čez dan veliko dražljajev, ki jih male očke kar srkajo in otroški možgani jih sploh ne uspejo vseh predelati. Zato težje zaspijo in zato je toliko bolj pomembno, da vztrajate pri tem, da zaspijo, jih vsakič znova odpeljete v posteljo. In da to ponavljate kot bi ponavljali zvečer doma – vedoč, da vas naslednji dan čaka služba. Za nasvete, kam se odpraviti z najmlajšimi, pa obiščite spletno stran Kam z mulcem.