Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.