Kaj vse lahko sproži trmo?

Izbruhi trme so zelo intenzivna oblika izkazovanja negativnih čustev. So posledica neobvladovanja močnih notranjih impulzov čustev, zato jih otroci sprostijo skozi brcanje, kričanje in metanje ob tla.

Ko se to zgodi prvič, so starši lahko kar malo presenečeni ali pa se celo prestrašijo. Za izbruhe trme velja, da kažejo na trenutno čustveno “bolečino” in otrokovo nesposobnost, da bi jezo ali razočaranje, stres in frustracijo ustavil.

Ko malčki dopolnijo leto in pol, se začnejo izbruhi oziroma napadi trme. Takrat se zgodi notranji prepad, saj otroci začnejo zaznavati intenzivna čustva, hkrati pa nimajo besednega zaklada in izkušenj, da bi svoje notranje počutje znali razložiti oziroma ga nadzorovati. Izbruhi trme so tako otrokov način izražanja samostojnosti in so povsem običajen odraz zdravega razvoja.

Nekateri pravijo, da je izbruh trme pri otroku podoben živčnemu zlomu pri odraslem; otrok je preplavljen z intenzivnimi negativnimi čustvi, kot so jeza ali žalost, bolečina in strah, lahko pa tudi zaradi preveč vznemirjenja.

Najpogostejši sprožilci izbruhov trme so:
– utrujenost,
– lakota in konflikti pri izbiri hrane,
– preveč ali premalo stimulacije,
– želja, da bi nekaj naredil sam, pa ne more ali ne zna,
– strah in tesnoba,
– občutek omejenosti (npr. pri oblačenju, saj omejite otrokovo naravno gibanje).

Gospodična, ki se je vsi bojijo: TRMA!

Izbruhi trme so močni in intenzivni (pa tudi zelo glasni) izbruhi čustev. Zaradi tega se lahko zgodi, da starši velikokrat ne vedo, kaj naj naredijo. Nekateri so preplašeni, nekateri brez moči, določeni pa so zelo jezni. Tako, kot želite disciplinirati svojega otroka, morate najprej začeti pri sebi: disciplinirati morate sebe. Vaš otrok je izgubil nadzor na čustvi, zato ste vi v vlogi, v kateri umirjate in vzpostavljate red.

Od vas to najprej zahteva, da imate pod nadzorom svoja čustva. Šele ko imate pod nadzorom lastna čustva, lahko začnete upravljati z otrokovimi. Če kažete podobna čustva kot vaš otrok, potem ga učite, da so čustveni izbruhi povsem sprejemljivi. Vsi vemo, da niso. Samo predstavljajte si, kako čudno bi vas gledali sodelavci, če bi sredi pisarne začeli glasno tuliti in se metati po tleh, ker niste dobili najugodnejše ponudbe. Včasih se nam zdi, da bi to potrebovali, vendar tako neobrušeno kazanje čustev v naši družbi ni primerno. Ker želite otroka naučiti čim več čustvenih in socialnih veščin ter ga tako pripraviti na življenje, morate najprej prevzeti nadzor nad svojimi čustvi in potem nad celotnim dogodkom.

Če izbruhe trme ignorirate – nekateri starši to počnejo, saj so ugotovili, da v vsakem primeru mine – potem ste lahko prepričani, da se bodo še velikokrat ponovili.

Vedite, da pogojevanje pri izbruhih trme ni učinkovito. Pogojevanje pomeni nekaj takšnega: če se ne pomiriš takoj, ti bom za dva dni vzela tvojega najljubšega medvedka. Ali pa: če nehaš jokati, dobiš sladoled. Pogojevanje ne deluje iz dveh razlogov:

  • otrokova čustva so tako intenzivna, da vas enostavno ne sliši in
  • ker vas ne sliši, ga ne morete prepričati z razumnimi ali logičnimi dejstvi in prigovarjanjem.

Zato je vaš edini cilj, da otroka umirite in pomirite.

Svetovanje v oddaji Halo TV

mag. Mia Bone

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Pomagajte malčkom razumeti čustva

Malčki svojih čustev sami še ne razumejo dobro. Vi pa s tem, da jim jih pomagate razumeti, vplivate na njihov razvoj, saj lahko na tak način zmanjšate tudi možnost vedenjskih težav v prihodnosti. Tovrstno učenje še posebej koristi otrokom z večjim tveganjem, zlasti tistim, ki že imajo več vedenjskih težav ali so iz ogroženih družin. Najbolj pa jim koristi, če jih o čustvih pouči mama.

To pomeni, da morate otrokom ne le pravilno označiti čustva (npr. »deklica v knjigici je žalostna«), pač pa jih tudi pravilno umestiti v kontekst (»deklica je žalostna, ker je izgubila kužka«) in otroka spomniti na podoben dogodek v njegovi preteklosti (»tako kot si bil ti žalosten, ko si izgubil svojega medvedka«).

Takoimenovano grajenje čustvenega mostu namreč otrokom pomaga razumeti tako svoja čustva kot čustva drugih. Hkrati se z bogatenjem besednega zaklada naučijo izražati tudi svoja čustva – namesto fizično z besedami izražajo svoja občutja, želje in potrebe.

Skrb za otrokovo razumevanje čustev in razlaga občutij pa naj bo dolgoročna strategija, saj gre za proces. O čustvih se lahko pogovorite v katerikoli dani situaciji, pa naj gre za vožnjo iz vrtca domov, pripravljanje večerje ali celo dolgo vrsto v trgovini. Ti majhni, kratki pogovori so kot kamenčki mozaika, ki bo zgradil kompleksno, a razumljivo sliko, ki jo bodo sestavljale tudi otrokove lastne izkušnje.

Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete veliko junakov, ki se soočajo z najrazličnejšimi čustvi in težavami, pa naj gre za strah pred temo ali pa trmo, morda celo zmedenost in prestrašenost ob ločitvi staršev ali pa splošno bojazljivost. Pomagajte otroku razumeti čustva in mu s tem postavite temelje za zdrav in uspešen razvoj v zadovoljnega odraslega.

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?
1. Neenotnost
Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).
2. Podkupovanje
Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.
3. Kršenje pravil
Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.
4. Kazen je predaleč
Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.
5. Vdaja
Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.
6. Ko ponorite
In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.
In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Agresija in trma

Moj sin ima težave z agresijo. Ta ni ves čas prisotna, temveč predvsem takrat, ko si nekaj želi in mu z mamico tega ne omogočiva. Njegovi izbruhi so bolj očitni pri mamici kot pri meni. Joka tudi 45 minut in se meče po postelji. Šele, ko mu poidejo vse moči, se umiri. Vmes ga je nemogoče umiriti. Mislim, da si sam ne more in seveda ne zna pomagati. Kaj lahko storiva midva?

Jasno je, da želi vaš sin skozi agresijo (glede na to, da se pojavlja samo v določenih trenutkih) uveljaviti svojo voljo. Kot otroci se moramo prav vsega naučiti; tudi tega, da obstajajo meje in da ne moremo vedno dobiti vsega. Zato z mamico vztrajajta pri tem, da ne popustita, ko sinu nečesa ne omogočita. Ne glede na to, kako “nemogoč” postane.

Da bosta pri tem uspešna, predlagam sledečo strategijo (sin je na začetku ne bo sprejel z odprtimi rokami, vendar vztrajajta):
1. Ko boste vsi skupaj, se dogovorite za novo družinsko pravilo.
2. Pri uvedbi novega pravila spodbujajta, da je že velik fant in da sta prepričana, da vam bo vsem uspelo.
3. Novo pravilo naj bo sledeče: “Ko mi mami/oči rečeta NE, mi tudi razložita, zakaj NE.”
4. Povejta mu, da mu bosta stvari razložila mirno, ker tako to počnemo odrasli in ker je tudi sami velik fant, vaju bo mirno poslušal.
5. Zdaj pa pride na vrsto najbolj zahteven del: če ne bo mirno poslušal in bo začel jokat ter se metati po postelji (kar je znak “klasičnega” izbruha trme), ga odločno primita za obe rameni, pokleknita (da so vajine oči v isti višini) in odločno recita: Dovolj je! Trikrat globoko vdihni, da jeza odide iz tebe. Zdaj gremo naprej.

Bodita vztrajna. Ko bo vaš sin videl, da vedno znova ponavljata isto, se bo kmalu naučil, da sta resna in da njegovi izbruhi ne pripeljejo nikamor. Velikokrat se zgodi, da starši obupajo na pol poti, vendar se doslednost in vztrajnost obrestujeta. Vaš sin se bo upiral, morda bo na začetku še bolj divji, vendar ponavljajta zadnji korak toliko časa (pa četudi je to v “njegovih” 40 minutah 56-krat), da se bo umiril. Ko se umiri, ga pohvalita, objemita in pocrkljajta.