Nočne groze

Pozdravljeni!

Imam hčer, ki bo avgusta dopolnila tri leta in strašne težave z njenim spanjem ponoči. Še posebej od lanskega novembra. Do takrat je bila, kar se tega tiče, zelo, zelo pridna in je že spala v svoji sobi, na »veliki« postelji, ker otroške posteljice ni hotela več. Ob uri za spanje (nekje ob 20-ih) sem jo položila v posteljo, jo pokrila, ugasnila luč (nočno lučko pustila vseeno vklopljeno) in odšla (vrata sem pustila vedno priprta), ona pa se je sama počasi umirila in zaspala. Ponoči se je zbudila enkrat ali dvakrat, saj je zahtevala mleko. Ko je mleko popila, je sama zaspala nazaj, vse do jutra. Potem je pa prišla ena noč v novembru, ko je nekaj sanjala, saj je bila zelo, zelo preplašena, kar tresla se je od strahu. Tisto noč ni bilo druge kot jo vzeti k sebi in kljub temu je potrebovala še kakšni dve uri, da se je umirila in spet zaspala. In od tiste noči dalje njene in naše noči niso več mirne. Povedala je, da je tisto noč sanjala prašička, ki je bil v njeni sobi in zato se je sobe kak mesec dni tudi bala (tako podnevi kot ponoči), tako da se je je izogibala, kolikor se je le dalo. Počasi je tudi to šlo mimo, vendar ni hotela več spati sama v tisti sobi, a tudi pri meni noči ne prespi mirno, saj ogromno sanja, v sanjah joče, kriči, se krega, kliče različne osebe itd. Torej so te sanje za njo prava mora. In nikoli se po teh sanjah ne zbudi, ampak se/jo nekako umiri/m še ko spi. Zato me res zanima, kako ji lahko pomagam, še posebej zato, ker se to stopnjuje in ne pojenja. Mogoče delam/delamo kaj narobe in se ne zavedamo, kaj … Mogoče je samo tak otrok in bo to šlo samo mimo (je samo neko obdobje)? Res prosim za vaš nasvet, vašo pomoč, da bi vsem nam bilo lažje (predvsem pa njej, saj pri tej starosti verjetno res ne ve povedati, kaj jo muči, kaj sanja, zagotovo pa v sebi čuti, da nekaj ni ok).

Že vnaprej lepa hvala in lep pozdrav,

Duška

 

Duška, lepo pozdravljeni,

Vsekakor so nočne groze v obdobju starosti vaše deklice precej pogoste. Dogajajo se med tretjim in dvanajstim letom, najpogostejše pa so prav okrog tretjega leta. Nočne groze so podobne nočnim moram, s to razliko, da se predstavijo veliko bolj dramatično in doživeto. Pogosto se zgodi, da niso pravzaprav sanje, pač pa gre za nenadne reakcije strahu, ki se pojavijo med premikom iz ene faze spanja v drugo. Običajno se pojavijo kaki dve ali tri ure po tem, ko otrok zaspi, ko se spanje premakne iz globokega ne-REM spanca v lahkotnejši REM spanec, torej stanje, v katerem sanjamo. Ta prehod je navadno nežen, pri otrocih pa se včasih zgodi, da se prestrašijo in ta reakcija je nočna groza. V tej situaciji otrok morda v postelji celo sede, vpije, kriči, joče, hitreje diha, srce mu razbija, lahko se celo poti in opleta naokoli, predvsem pa je zelo prestrašen in razburjen. Čez kratek čas se pomiri in zaspi nazaj. Prav tako ni nič presenetljivega, če se naslednji dan nočne groze sploh ne spomni ali – kot ste omenili – ne ve povedati, kaj je sanjal, saj je v tistem času v globokem spancu.

Nočne groze so posledica prekomernega razburjenja centralnega živčnega sistema med spanjem. To se lahko zgodi, ker ta sistem, ki ureja spanje in budne aktivnosti možganov, še vedno zori. Nekateri otroci lahko podedujejo nagnjenost k temu pretiranemu razburjenju, morda kdo v družini pogosto hodi v spanju ali ima zelo živahne sanje. Nočne groze pa so zelo stresne tudi za starše, ki se počutijo zelo nemočne, otroku pa bi radi pomagali. Največ, kar lahko med nastopom nočne groze storite, je to, da pazite, da se otrok ne poškoduje in počakate, da mine. Z nežnimi besedami ga lahko mirite, a ga – če se ne zbudi sam – ne zbujajte, saj se s prisilnim zbujenjem bolj zmedejo in razburijo in s tem potrebujejo več časa, da spet zaspijo. Razumevanje nočnih groz je za starša ključno, saj že s tem, da veste, kaj se dogaja, laže upravljate s situacijo.

Poskusite lahko tudi z nekaj »triki«. Najpomembnejše je seveda to, da je vaša večerna rutina mirna, sproščujoča in preprosta. Poskrbite, da ima dovolj spanca, da je spočita in da ima rutino, ki se je drži(te), in ne ostaja predolgo pokonci. Prav tako v tej razvojni fazi ne potrebuje več mleka (hrane na splošno) ponoči, zato jo tega – če to še zahteva – odvadite. Previdni bodite tudi pri zgodbicah, ki jih berete za lahko noč. Obrnite se k mirnim, prijaznim zgodbicam brez grozovitih nesramnežev, coprnic, zlobnih škratov, itd. Najdite pomirjujočo glasbo ali zvoke morja in to predvajajte, ko odidete iz njene sobe. Načeloma so more lahko zelo intenzivne v obdobju, ko se razvija domišljija, zato je povsem mogoče, da je to le prehodno obdobje. Čez dan lahko tudi skupaj izdelate risbico, ki bo imela »čarobno moč«. To risbico obesite v sobi in vsak večer jo spomnite, da jo pogleda in se prepriča, da je res tam za zaščito. Prebirate pa lahko tudi Zdravilne zgodbice, predvsem prvi del, ki je namenjen malčkom do tretjega ali četrtega leta. V knjigi boste našli kar nekaj pomirjujočih zgodbic, tudi takšnih, ki se ukvarjajo s samostojnim in mirnim spancem.

Drživa pesti, da bo hitro in uspešno premagala groze, vaši družini pa želiva veliko pomirjujočega spanca. Sporočite, kako vam gre!

 

Svetovanje v oddaji Halo TV

mag. Mia Bone

 

Vedno nasmejana voditeljica Tanja Bivic naju je tokrat povabila v oddajo Halo TV, kjer sta z Mio govorili o vzgoji otrok, pomoči pri izbruhih trme in številnih drugih zagatah in zapletih, s katerimi se soočamo pri vzgoji naših malčkov. Na povezavi si oglejte posnetek oddaje Halo TV. Na vprašanja gledalcev je odgovarjala mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

Uspavanke aktivirajo hormone sreče

Arheološka dognanja kažejo, da so mamice uspavanke svojim otrokom pele že od vsega začetka. Na splošno velja, da petje uspavank novorojenčke in dojenčke povsem pomiri. Znanstveniki pa do danes niso čisto točno vedeli, kaj je element, ki na otroke deluje tako pomirjajoče.

Eden izmed pomirjajočih elementov je ritem, ki ga imajo uspavanke. Njihova melodija je takšna, da spodbuja gibanje mame (npr. guganje in zibanje), kar dojenčka spominja na gibanje iz trebuha. Vse to okrepi njegov občutek varnosti, zato lahko hitreje zaspi.

V eni izmed študij iz leta 2010, ki so jo izvedli na oddelku za nedonošenčke, so dokazali, da je predvajanje uspavank pozitivno vplivalo na raven kisika in stopnjo dihanja nedonošenčkov. Tega pozitivnega učinka pa niso dokazali pri pridobivanju telesne teže. Podobno študijo so izvedli leta 2013, kjer so namesto posnetkov, uspavanke raje prepevali v živo. Dokazali so, da ima petje v živo še bolj pozitivne učinke. Nedonošenčki so izboljšali svoje dihanje, okrepili sesalni refleks in statistično pomembno zmanjšali raven stresa. Če so starši uspavanke prepevali sami, se je raven stresa zmanjšala tudi pri njih.

Če dojenčku ali otroku pojete uspavanke in pesmice, se v možganih (v limbičnem delu) začnejo sproščati endorfini (hormoni sreče).

Popočitniški sindrom

Prihaja poletje in z njim seveda tudi čas, ko odrasli lahko vzamemo dopust in se končno malce spočijemo. Seveda v družbi naših malčkov, ki prav tako kot mi komaj čakajo nove dogodivščine, priložnosti za raziskovanja in če je le možno, tudi čofotanje po vodi. A nemalokrat se zgodi, da se za starše pravo, trdo delo začne šele takrat, ko se z dopusta vrnejo domov. Kar naenkrat namreč malčki niso več mirni, pred spanjem imajo neredko celo izbruhe trme ali jeze in se predvsem nekako nočejo »navaditi« na to, da je počitnic konec in da so spet doma, kjer je treba vzpostaviti staro rutino. Ali se temu sploh lahko izognemo? Ključna beseda je – rutina.

 

Najprej je potrebno poudariti, da otroci po petem letu malce lažje prenašajo spremembe kot malčki, ki so mlajši. Ravno zato se družine z majhnimi otroki odpravljajo na dopust – kot na splošno radi rečemo – na morje.

Proti morju

»Na morje« pomeni, da geografska lokacija dopusta sploh ni tako pomembna, pač pa je pomembno le to, da je vreme toplo in morje slano, po možnosti z ljubkimi plažami s plitko vodo (in morda celo zalivčki), v katerih se lahko otroci igrajo. Tam ostanemo teden dni ali dva, nekateri celo dlje. »Na morju« je tudi veliko laže vzdrževati rutino, kakršno otroci poznajo doma, kot na potovanjih. To pomeni, da ne sme biti možnosti za podaljšan večer, ker »smo pač na morju«.

Od tod izhaja tudi prva napaka, ki jo med dopustom radi naredimo. Odrasli vsaj v večini poznamo svoje meje in vemo, kaj je treba narediti kdaj, ob kateri uri moramo iti spat, da ne bomo zjutraj povsem brez energije, nenaspani in sitni. Vemo, da je potrebno redno jesti in predvsem piti dovolj vode. Otroci se za vse to zanašajo na nas, ker sami tega znanja še nimajo. Hkrati je rutina, kot vedno ponavljava, eden izmed ključnih elementov za to, da se otrok počuti varnega. Potrebuje domačnost okolja (kar pomeni tudi to, da s seboj prinesete najljubšo igračo in odejico, brez katere ne zaspi), ljudi in rutine, da lahko ve, kaj sledi čemu. »Ko mamica reče, da je ura sedem, si umijem zobe in se spravim v pižamo. Temu sledi pravljica za lahko noč in potem ugasnemo luč in zaspimo.«

Nismo doma

Zveni precej preprosto, kajne? Pogosto se izkaže, da sicer ta del rutine nekako na hitro že izpolnimo, ampak potem hitimo ven, ker nas sosedi v kampu čakajo za igro taroka ali kaj podobnega. In mi nismo otroci, mi se še lahko malce zabavamo, nam ni treba spat zgodaj, konec koncev smo na dopustu. Če se tako nenadoma pojavi malo bitje z medvedkom, ki si mane oči in trdi, da ni zaspano, mu je včasih preprosto lažje ugoditi.

Otroci zaslutijo, kdaj njihova rutina ni popolna in dovolj je že samo to, da niso doma. Kaj narediti takrat? Vztrajati. Zagotovo je namreč čez dan veliko dražljajev, ki jih male očke kar srkajo in otroški možgani jih sploh ne uspejo vseh predelati. Zato težje zaspijo in zato je toliko bolj pomembno, da vztrajate pri tem, da zaspijo, jih vsakič znova odpeljete v posteljo. In da to ponavljate kot bi ponavljali zvečer doma – vedoč, da vas naslednji dan čaka služba. Za nasvete, kam se odpraviti z najmlajšimi, pa obiščite spletno stran Kam z mulcem.

 

Nočno zbujanje

Imam dveletnika, ki se ponoči pogosto zbuja in me kliče. Preizkusila sem že veliko stvari, kakšne noči so super, ampak ne najdem povezave za dobro noč. Spat hodi okrog 19h in spi do približno šestih ali sedmih zjutraj. Medtem se zbudi tudi 5- ali 6-krat. Čez dan spi okrog dve uri. Živimo v hiši z velikim dvoriščem, tako da ogromno časa preživi na prostem zraku in se giba, zagotovo več kot tri ure. Naj povem, da se hitro utrudi, saj neprestano teka okoli, včasih mislim, da sploh ne zna hoditi počasi. Tudi pri vseh opravilih ga vključujemo v delo, saj zelo rad pomaga – raje kot se igra. Včasih je že tako utrujen, da se na dvorišču kar vleče, seveda je posledično tudi tečen. Ne zaspi sam, moram ležati poleg njega. Tudi, ko leži, vedno miga ali z nogo ali roko. Hodi spat ob istih urah, tudi rutine se skušam držati. Vidim pa, da resnično potrebuje dober nočni spanec.
Mi lahko, prosim, kako pomagate?
Helena

Pozdravljeni, Helena,
kar se tiče večerne rutine, lahko potrdim, da je vsekakor ključna za otrokov razvoj. Zadosten počitek je pomemben tako za naš telesni in duševni razvoj, še bolj pa seveda v tem primeru za naše malčke.

Otroci se ponoči pogosto zbujajo. Iz vašega zapisa sklepam, da ga ne dojite in se ne zbuja iz tega razloga oziroma to ni vaš način pomiritve, in da spi sam v svoji sobici. To, da ste mu zaupali samostojno spanje, je velik korak in seveda ga pozdravljam. Vendar je pomembno (kot pri vsakem koraku), da ste vztrajni in vpeljete rutino, ki se je tudi držite. To pomeni, da mu ne glede na to, da se ponoči zbudi, date vedeti, da je to čas za spanje za vse v hiši. V prvi vrsti to pomeni, da kadarkoli vstane, mu z ljubečim glasom poveste, da je čas za spanje in ga odpeljete nazaj v posteljo. Ne glede na to, koliko je ura in kateri razlog ali izgovor bo navedel za zbujanje. Če reče, da mora lulat ali da je žejen, ga odpeljite na stranišče ali mu dajte nekaj požirkov vode in ga odpeljite v posteljo. V tem času se ne pogovarjajte z njim, saj bo le tako razumel, da je to resnično čas počitka. Vsakokrat, ko vstane, naredite enako. Odpeljete ga nazaj v posteljo in če vstane še tretjič (in četrtič in petnajstič), to naredite brez besed. Takrat bo že vedel, kaj to pomeni. Ne dopustite pogovora ali pregovarjanja, kakršnegakoli klepeta, saj vas v nasprotnem primeru ne bo jemal resno.

V knjigi Zdravilne zgodbice boste našli Alenko, ki premaga rakce in uspešno spi v svoji posteljici, ne da bi vstajala in zbujala druge člane družine. Zapomnite si, da je počitek pomemben. Otroci med drugim in tretjim letom gredo običajno spat med sedmo in osmo ali celo deveto uro zvečer, potrebujejo pa okrog 12 ur spanca na dan. Če se vam zdi, da se zbuja prezgodaj ali da težko zaspi ob sedmih zvečer, prestavite večerno rutino za največ eno uro. Nikakor pa ne preskočite večerne rutine, kar pomeni, da se umijete, skočite v pižamo, se že prej počasi in umirjeno pogovarjate, preberete zgodbico za lahko noč in šele potem otrok zaspi. In ne pozabite na rutino, ponavljanje, vztrajanje. To vedno deluje.
Držim pesti za vas, prepričana sem, da vam bo uspelo.