Ljubosumje na sestrico

Živijo,
Kupila sem obe knjigici in sem nad njima navdušena!! Tudi hčerki so zgodbice všeč. Sedaj imam še eno dojenčico in mi manjka kaka zgodbica na to temo, ko pride v družino novi član, ljubosumje, nove vloge itd.
Hvala za kak uporaben nasvet in lep pozdrav.
Laura

Lepo pozdravljeni,
najprej čestitke za novo družinsko članico. Verjamem, da se je dinamika spremenila, vendar lahko starejši hčerki prav preprosto pomagate pri prilagajanju na novo vlogo z zgodbico iz drugega dela (Sarin čarobni prah), ki v središče postavlja prav ljubosumje. Zelo dobro je, da svoji starejši hčerki namenite nekaj časa, ki ga bosta preživeli samo vi; dobro je, da v družinsko rutino vključite tedensko druženje (ki je določeno kot ure telovadbe ali druge popoldanske aktivnosti) starejša hči – očka, pa tudi starejša hči – mamica. To je čas, v katerem bo dobila dovolj potrditve in čustvene pozornosti, da boste lahko premagali vse ovire.
Načeloma se na pripravo novega družinskega člana osredotočimo preden pride mlajša sestrica ali bratec, vendar še ničesar niste zamudili. Vključite jo v aktivnosti, pri katerih vam lahko pomaga, pohvalite in spodbujajte jo. Največja skrivnost pa leži v tistem ena-na-ena času, ki ji ga bosta s partnerjem namenila. Dovolj je že pol ure tedensko in takrat naj bo starejša hči princeska. 🙂 Dobro je, da ta čas – če je primerno – namenite tudi pogovoru o tem, kako se počuti ona – zdaj, ko se stvari spremenile. Vsekakor pa spodbujam tudi branje zgodbice o Sari; skoraj vsi uporabni namigi so uporabljeni v njej.
Želim vam veliko prijetnih trenutkov v igranju, branju in družinskem krogu.

Nočne groze

Pozdravljeni!

Imam hčer, ki bo avgusta dopolnila tri leta in strašne težave z njenim spanjem ponoči. Še posebej od lanskega novembra. Do takrat je bila, kar se tega tiče, zelo, zelo pridna in je že spala v svoji sobi, na »veliki« postelji, ker otroške posteljice ni hotela več. Ob uri za spanje (nekje ob 20-ih) sem jo položila v posteljo, jo pokrila, ugasnila luč (nočno lučko pustila vseeno vklopljeno) in odšla (vrata sem pustila vedno priprta), ona pa se je sama počasi umirila in zaspala. Ponoči se je zbudila enkrat ali dvakrat, saj je zahtevala mleko. Ko je mleko popila, je sama zaspala nazaj, vse do jutra. Potem je pa prišla ena noč v novembru, ko je nekaj sanjala, saj je bila zelo, zelo preplašena, kar tresla se je od strahu. Tisto noč ni bilo druge kot jo vzeti k sebi in kljub temu je potrebovala še kakšni dve uri, da se je umirila in spet zaspala. In od tiste noči dalje njene in naše noči niso več mirne. Povedala je, da je tisto noč sanjala prašička, ki je bil v njeni sobi in zato se je sobe kak mesec dni tudi bala (tako podnevi kot ponoči), tako da se je je izogibala, kolikor se je le dalo. Počasi je tudi to šlo mimo, vendar ni hotela več spati sama v tisti sobi, a tudi pri meni noči ne prespi mirno, saj ogromno sanja, v sanjah joče, kriči, se krega, kliče različne osebe itd. Torej so te sanje za njo prava mora. In nikoli se po teh sanjah ne zbudi, ampak se/jo nekako umiri/m še ko spi. Zato me res zanima, kako ji lahko pomagam, še posebej zato, ker se to stopnjuje in ne pojenja. Mogoče delam/delamo kaj narobe in se ne zavedamo, kaj … Mogoče je samo tak otrok in bo to šlo samo mimo (je samo neko obdobje)? Res prosim za vaš nasvet, vašo pomoč, da bi vsem nam bilo lažje (predvsem pa njej, saj pri tej starosti verjetno res ne ve povedati, kaj jo muči, kaj sanja, zagotovo pa v sebi čuti, da nekaj ni ok).

Že vnaprej lepa hvala in lep pozdrav,

Duška

 

Duška, lepo pozdravljeni,

Vsekakor so nočne groze v obdobju starosti vaše deklice precej pogoste. Dogajajo se med tretjim in dvanajstim letom, najpogostejše pa so prav okrog tretjega leta. Nočne groze so podobne nočnim moram, s to razliko, da se predstavijo veliko bolj dramatično in doživeto. Pogosto se zgodi, da niso pravzaprav sanje, pač pa gre za nenadne reakcije strahu, ki se pojavijo med premikom iz ene faze spanja v drugo. Običajno se pojavijo kaki dve ali tri ure po tem, ko otrok zaspi, ko se spanje premakne iz globokega ne-REM spanca v lahkotnejši REM spanec, torej stanje, v katerem sanjamo. Ta prehod je navadno nežen, pri otrocih pa se včasih zgodi, da se prestrašijo in ta reakcija je nočna groza. V tej situaciji otrok morda v postelji celo sede, vpije, kriči, joče, hitreje diha, srce mu razbija, lahko se celo poti in opleta naokoli, predvsem pa je zelo prestrašen in razburjen. Čez kratek čas se pomiri in zaspi nazaj. Prav tako ni nič presenetljivega, če se naslednji dan nočne groze sploh ne spomni ali – kot ste omenili – ne ve povedati, kaj je sanjal, saj je v tistem času v globokem spancu.

Nočne groze so posledica prekomernega razburjenja centralnega živčnega sistema med spanjem. To se lahko zgodi, ker ta sistem, ki ureja spanje in budne aktivnosti možganov, še vedno zori. Nekateri otroci lahko podedujejo nagnjenost k temu pretiranemu razburjenju, morda kdo v družini pogosto hodi v spanju ali ima zelo živahne sanje. Nočne groze pa so zelo stresne tudi za starše, ki se počutijo zelo nemočne, otroku pa bi radi pomagali. Največ, kar lahko med nastopom nočne groze storite, je to, da pazite, da se otrok ne poškoduje in počakate, da mine. Z nežnimi besedami ga lahko mirite, a ga – če se ne zbudi sam – ne zbujajte, saj se s prisilnim zbujenjem bolj zmedejo in razburijo in s tem potrebujejo več časa, da spet zaspijo. Razumevanje nočnih groz je za starša ključno, saj že s tem, da veste, kaj se dogaja, laže upravljate s situacijo.

Poskusite lahko tudi z nekaj »triki«. Najpomembnejše je seveda to, da je vaša večerna rutina mirna, sproščujoča in preprosta. Poskrbite, da ima dovolj spanca, da je spočita in da ima rutino, ki se je drži(te), in ne ostaja predolgo pokonci. Prav tako v tej razvojni fazi ne potrebuje več mleka (hrane na splošno) ponoči, zato jo tega – če to še zahteva – odvadite. Previdni bodite tudi pri zgodbicah, ki jih berete za lahko noč. Obrnite se k mirnim, prijaznim zgodbicam brez grozovitih nesramnežev, coprnic, zlobnih škratov, itd. Najdite pomirjujočo glasbo ali zvoke morja in to predvajajte, ko odidete iz njene sobe. Načeloma so more lahko zelo intenzivne v obdobju, ko se razvija domišljija, zato je povsem mogoče, da je to le prehodno obdobje. Čez dan lahko tudi skupaj izdelate risbico, ki bo imela »čarobno moč«. To risbico obesite v sobi in vsak večer jo spomnite, da jo pogleda in se prepriča, da je res tam za zaščito. Prebirate pa lahko tudi Zdravilne zgodbice, predvsem prvi del, ki je namenjen malčkom do tretjega ali četrtega leta. V knjigi boste našli kar nekaj pomirjujočih zgodbic, tudi takšnih, ki se ukvarjajo s samostojnim in mirnim spancem.

Drživa pesti, da bo hitro in uspešno premagala groze, vaši družini pa želiva veliko pomirjujočega spanca. Sporočite, kako vam gre!

 

Igrače v različnih razvojnih obdobjih

Otroci se skoraj vseh stvari za življenje naučijo skozi igro. Razlog za to je zelo enostaven: za igro in različne igralne dejavnosti so otroci visoko motivirani, kar pospeši sprejemanje informacij in učenje. Način igranja se razvija in spreminja skladno z otrokovim razvojem njegovih zmogljivosti – kako dolgo se lahko igra, koliko je spreten in vzdržljiv… Ker se z otrokovim razvojem spreminja njegov način igre, je zelo pomembno, da ima otrok na voljo primerne in ustrezne igrače.

V prvem letu otrokovega življenja je prva otrokova igrača njegovo lastno telo (na začetku so najbolj zanimivi predvsem prsti na rokah) in predmeti, ki ga obkrožajo. Zanimiva mu je odeja, s katero ga pokrije mama, ali pa trak na njegovi kapici. Med drugim in četrtim mesecem ga vedno bolj zanimajo glasovi, glasba in različne barve. Takrat otroku na voziček obesimo razne živo pisane trakove, ploščice ali zvončke. Po četrtem mesecu je dojenček sposoben igračo že samostojno držati, najbolj ga veselijo predmeti iz gume.

V drugem letu postanejo veliko bolj aktivni. Ker znajo hoditi, so bolj samostojni in tako tiste predmete, ki so jih do sedaj samo opazovali, skušajo dobiti v svoje roke. Zdaj otroke vse zanima: radi bi odprli vsak predal in dosegli vsako polico, z nje pometali CD-je in se igrali z gumbi na televiziji. Zelo radi imajo tudi slikanice in uživajo v gradnji stolpov.

Otroke v tretjem letu njihovega življenja privlačijo telovadne naprave, kjer lahko preizkusijo, kako spretni so. Trenutnemu razvojnemu obdobju ustrezajo igrače, ki jih lahko potiskajo pred seboj ali vlečejo za seboj. Otroke zanimajo tudi vozila (npr. gugalni konj, tricikel). Zdaj že zelo radi ustvarjajo in oblikujejo, zato lahko za mirno popoldne zadostujeta papir in voščenka.

Od tretjega do sedmega leta otroke vedno bolj zanimajo mehanične igrače, ki se gibljejo. Za svoje ustvarjanje potrebuje material, iz katerega lahko izdela več detajlov. Namesto peska (kot v zgodnejšem obdobju) so primernejši plastelin, glina ali testo (izkoristite priložnost, da vam otrok želi pomagati pri izdelovanju piškotov). Material za risanje in slikanje naj bo popolnejši, s katerim lahko otrok nariše bolj podrobne oblike: veliki papirji in čopiči, vodene barvice in zidarske barve. V tem obdobju otroci vedno bolj začnejo posnemati starejše in njihova opravila, zato je pribor za kuhanje ali hišna opravila zelo priljubljen. Otroci se radi oblečejo v oblačila staršev ali si obuvajo njihove čevlje – to so zelo zanimive igrače. Proti koncu tega obdobja se začnejo uveljavljati tudi družabne igre, ki kažejo na otrokov mentalni razvoj, saj mora upoštevati določena pravila in druge soigralce.

V šolskem obdobju otrok vedno več časa preživi v zaprtih prostorih, saj je v šoli, potem pa doma dela domače naloge. Zato si želi vedno več gibanja na prostem, kjer uživa v gibanju. Igrače postanejo tako bolj funkcionalne: kolo, rolerji, žoga … Tudi zanimanje za skupinske igre naraste, otroci pa zelo radi tudi tekmujejo, saj lahko tako pokažejo svoje telesne sposobnosti. Po devetem letu otroke zaposlijo zbiranja. Otroci začnejo zbirati znamke, sličice, stripe in igralne figurice.

Starši otrokovim možganom

Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši stoletja otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisiven stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z ravojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovim možganih.

Dokazano je, da rekacije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo kasneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima kar 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med možganskimi celicami.

Na ustvarjanje povezav imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok kasneje, pravzaprav do konca svojega življenja.

Vsi delamo napake

Vsakemu staršu kdaj dvigne pokrovko in marsikdo se vda, ko otroka ne more in ne more prepričati, naj se spravi v pižamo ali pa si obuje čevlje. Mu obljubite liziko? Zagrozite s pošastjo iz omare? Ga vlečete po tleh do avta? (Vsi omenjeni primeri v tem zapisu nimajo nobeeeeeeene zveze z resničnostjo!) Brez skrbi, niste edini. In čeprav vsi vemo, da sta ponavljanje in vztrajanje ključna pri vzgoji, si otroci (žal) vse prehitro zapomnijo trenutke, ko ste se vdali. “Če torej sredi noči petdesetkrat vstanem iz postelje, me mama odnese nazaj. Ko vstanem enainpetdesetič, bo delovalo.” Četudi otroci morda ne znajo šteti do petdeset, si še predobro zapomnijo, da bo enkrat pa tole, kar počnejo, delovalo. In katere so tiste napake, ki se jim je najbolje izogniti?
1. Neenotnost
Otroci hitro ugotovijo, pri katerem staršu si lahko dovolijo več. Je mamica bolj “prijazna” in mi da tisto peto liziko, če le dovolj težim? Ali je očka tisti, ki bo dovolil, da ostanem pokonci celo uro dlje kot mamica? Pomembno je, da sta kot starša enotna. Postavita pravila, ki veljajo v vseh okoliščinah. Samo tako bosta lahko vzdrževala disciplino (in se pogosto celo izognila trmarjenju).
2. Podkupovanje
Seveda, vsak starš kdaj kloni in vsak starš potrebuje asa v rokavu. A če to počnete prepogosto, se bo otrok naučil, da lahko z malo manipulacije prav vsakokrat dobi tisto, kar na daleč binglja kot vaba in obljuba.
3. Kršenje pravil
Da, prav ste prebrali. Pravila veljajo za vse, tudi za vas. Če torej vaš otrok uporablja grde besede, ki jih je slišal v vrtcu, in mu vi tega ne dovolite, to velja tudi za vas. “V naši družini govorimo lepo.” To pomeni, da tudi vi ne smete preklinjati.
4. Kazen je predaleč
Če otroku sredi popoldneva zagrozite, da bo zvečer ostal brez zgodbice za lahko noč, če ne bo nehal tepsti sestrice s svojo igračo, je to skoraj povsem nesmiselno. Otroci namreč nimajo dobrega dojemanja prihodnosti, zato bodo do takrat, ko bo na vrsti zgodbica, na vse že pozabili in ne bodo dobro razumeli kazni. Namesto tega mu raje povejte, da mu boste odvzeli igračo, če ne bo nehal s takšnim obnašanjem. In seveda to tudi izpolnite, če otrok z obnašanjem nadaljuje.
5. Vdaja
Kot sem zapisala že na začetku, je to tisto, na kar otroci čakajo. Če se vdate enkrat, se boste tudi drugič in tretjič in otrok to potem ne le pričakuje, pač pa na to tudi čaka. Zato bodite v vsakem primeru raje vztrajni.
6. Ko ponorite
In ker otroci pogosto vztrajajo in čakajo, da boste imeli dovolj, se prav lahko zgodi, da ponorite. A trik, ki deluje na malčkih, deluje tudi na odraslih. Trenutek odmora oziroma kazen, ki jo mora neposlušen otrok “odsedeti”, velja tudi za vse nas. Saj sami dobro veste, da je takrat, kadar imate priložnost nekajkrat vdihniti in izdihniti, veliko lažje razmišljati. Če je potrebno, zapustite sobo (in če je vaš otrok varen, seveda) in nekajkrat vdihnite. Veliko lažje bo.
In predvsem ne pozabite, da smo vsi samo ljudje, da vsi delamo napake in da je to povsem človeško. Tudi vi ste prvič starši točno temu otroku, kajne? 🙂

Moj otrok je sramežljiv

V vrtcu vam povedo, da je vaš otrok zelo sramežljiv. Če ste povsem iskreni do sebe, podobno opažate tudi sami: ko ste na obisku ali pa v trgovini in nekdo nagovori vašega otroka, se le-ta najraje skrije za vaš hrbet.

Nekateri otroci so že po naravi manj odprti za nove izkušnje in ljudi, zato potrebujejo nekaj časa, da se počutijo varno. To naredijo tako, da vse skupaj opazujejo iz varne razdalje, potem pa se začnejo premikati v središče dogajanja – vse bližje in bližje. Lahko bi rekli, da potrebujejo nekaj časa, da se ogrejejo.

Spoštujte te naravne karakteristike vašega otroka in mu dovolite, da nekaj časa samo sedi in opazuje. Pomembno je, da otrokovo opazovanje iz varnostne razdalje ne poteka v neskončnost. Čez nekaj časa (v povprečju to pomeni po 15 minutah) vašega otroka prijazno in nežno nagovorite, da naj se pridruži. Motivirajte ga s tem, kako se drugi otroci zabavajo in igrajo.

Če se vam zdi smiselno, lahko vašega otroka primete za roko in ga peljete k ostalim otrokom. Potem pa njegovo roko spustite, vendar še nekaj časa (morda minuto ali dve) bodite zraven vašega otroka. Šele na to lahko odidete. Recite mu, da boste sedeli na stolu in ga opazovali; če mu obljubite, da boste sedeli na stolu, potem morate sedeti na stolu. To je za otroka dokaz, da je okolje varno in predvidljivo, da držite besedo in da se na vas lahko zanese. Če morate na stranišče, mu povejte, da se boste takoj vrnili. Vaš otrok se bo kmalu vživel v igro z ostalimi otroki in užival.

Ne bodite presenečeni, če boste morali enak “protokol” ponoviti tudi naslednjič. Vaš otrok potrebuje zagotovilo, da boste tudi tokrat v bližini. Večkrat ko boste vse skupaj ponovili, lažje bo.

Dojenčki razmišljajo, preden znajo govoriti

Dve knjigi sta lahko na prvi pogled povsem enaki, saj sta obe knjigi. Na podoben način, kot lahko dve želvi obravnavamo enako, saj sta obe želvi. Čeprav lahko obstajajo velike razlike med knjigami in želvami, lahko opazimo povezavo, ki smo jo naredili z opazovanjem. Ta analogična sposobnost videti skupne odnose med predmeti, dogodki ali celo idejami, je ključna veščina, ki je temelj človeške inteligentnosti.

Čeprav obstaja veliko dokazov, da se lahko predšolski otroci učijo teh abstraktnih odnosov, pa je vprašanje, ali se tega lahko učijo tudi dojenčki, ostajalo odprto. Nova raziskava kaže, da se dojenčki lahko tega prav tako naučijo že po le nekaj primerih. To kaže, da so ključna znanja prisotna že zelo zgodaj v človeškem razvoju in da je ključno znanje za temelj človeške inteligentnosti prisotno že zelo zgodaj v človeškem razvoju, in da za učenje abstraktnih odnosov jezikovne sposobnosti niso potrebne.

To seveda pomeni, da znajo dojenčki – čeprav še ne znajo govoriti – zelo dobro razmišljati in niso odvisni samo od svojih telesnih nagonov, občutka lakote in žeje, denimo, ter mraza in toplote. Dojenčki so pokazali enake vzorce učenja kot starejši otroci in odrasli. Zato ne pozabite, da vas vaši najmlajši razumejo tudi v najzgodnejši fazi razvoja, ko še ne znajo govoriti in že nizajo svoje misli. Spodbujajte njihov razvoj in jim pomagajte premagovati ovire tudi z Zdravilnimi zgodbicami.