Okrog mame se svet vrti

Mama igra najpomembnejšo vlogo v življenju dojenčka. Če pogledamo z vidika številnih psiholoških teorij razvoja osebnosti, lahko celo trdimo, da je mama najpomembnejša oseba v življenju prav vsakega posameznika. Večina sodobnih žensk se z dokazi znanstvenikov intuitivno strinja, zato se vse bolj svoje odgovornosti zavedajo že v nosečnosti. Za ženske pa vloga mame postane resnična s trenutkom, ko v naročju prvič držijo svojo štručko. Velik in najpomembnejši del dela se začne z dojenčkovim prihodom na svet, saj njegove najzgodnejše izkušnje predstavljajo temelje, na katerih bo dojenček gradil svoj občutek varnosti, sprejetosti in samozavesti – za vse življenje.                    

Ženska se od moškega očitno razlikuje; ne glede na številna prizadevanja po enakosti med spoloma pa bo eno področje še naprej ostalo domena ženskega spola. Mati narava je žensko telo izoblikovala tako, da je sposobno zanositi, roditi in preko dojenja poskrbeti za to, da njen potomec preživi. Biologija je žensko z vlogo mame soočila z veliko odgovornostjo.

Vloga mame se začne z nosečnostjo
Številne študije dokazujejo povezave med čustvenim in mentalnim stanjem nosečnice ter osebnostnimi značilnostmi dojenčka. Bolj, ko je nosečnica nemirna in v stresu ter raztreščena na tisoč različnih koncev (služba, pa šola za starše ter raziskovanje vozičkov in pleničk in razmišljanje o vzgoji otroka), bolj se v njenem telesu sprošča stresni hormon kortizol, ki negativno vpliva na razvoj ploda. To pomeni, da ima dojenček po rojstvu pogostejše težave s spanjem in privajanjem na ritem dojenja. Mame z živahnimi dojenčki pogosto tarnajo, da so izčrpane, hkrati pa pozabijo, da so svojega dojenčka že v času nosečnosti naučile na hiter, dinamičen, neurejen in stresen življenjski slog. Zato je pomembno, da nosečnica čim prej sprejme, da je mama. Njena čustvena stabilnost in notranja mirnost plodu omogočata, da se privaja na zdrav življenjski slog, pri katerem je zanj vedno dovolj časa. Dojenček potrebuje pravzaprav samo to: občutek, da je zanj vedno dovolj časa, da mu ni treba hiteti pri dojenju ali ko mu mama menja pleničko. Ko dojenčka ne »priganjamo« in sprejmemo njegov ritem, mu sporočamo, da ga imamo radi in da ga sprejemamo takšnega, kakršen je.
Da se otrokov čustven in mentalni razvoj (s tem pa vpliv maminega čustvenega stanja) začne še preden ženska v naročju drži svojega potomca, potrjujejo podatki angleške longitudinalne štuije iz leta 2000. Rezultati te študije so pokazali, da ženske, ki nosečnost načrtujejo, ustvarjajo primernejše okolje za zdrav razvoj otroka kot ženske, ki si otroka želijo, a ga pravzaprav ne načrtujejo (tj. zanosijo po principu: kadarkoli se bo zgodilo, bo v redu – zdaj delava na tem). To ponovno potrjuje zelo pomembno dejstvo, da mama s svojim notranjim stanjem (in seveda upajmo, da je čim bolj pozitivna, zadovoljna in čustveno stabilna) pomembno določa kasnejši čustveni in mentalni razvoj svojega potomca.

Vloga mame v najzgodnejšem obdobju
Že po nekaj tednih je dojenček tesno navezan na najpomembnejšo osebo v svojem življenju – na svojo mamo. Mama je namreč tista, ki zadovolji vse njegove potrebe. Mama poskrbi, da dojenčka ne zebe in da mu ni pretoplo, da je previt in da mu ni neudobno, itd. Zato za dojenčka, to je res najbolj izrazito opazno, v prvih 6. mesecih obstaja izključno samo njegova mama. Oče zanj – vsaj z vidika aktivnega vključevanja pri zadovoljevanju dojenčkovih potreb – nima vidnejše vloge.
Po 6. mesecu je dojenček že sposoben razlikovati med sabo in ostalim okoljem. Po 10. mesecu, ko postane bolj gibljiv, pa tudi fizično začne z raziskovanjem sveta okoli sebe. Ko dojenček raziskuje, se sreča z marsikatero zastrašujočo izkušnjo. Kadar opazi, da se je nekje znašel sam (brez mame, ki je morda za vogalom, zaradi česar jo dojenček ne vidi), se sooča s strahom. Da bi se temu izognil, se drži mame za krilo, ko se podaja na svoja raziskovanja. Telesni kontakt dojenčka napolni z energijo in pogumom za nove podvige. Do približno 24. meseca dojenček sicer ločuje sebe in okolje, vendar sebe vedno dojema skupaj s svojo mamo. Ko mamo vidi, le-ta obstaja in mu bo lahko pomagala pri zadovoljevanju njegovih potreb. Ko mame ne vidi, zanj ne obstaja in zato ga je strah. Mame, ki so otroku v tem obdobju še naprej tako fizično kot čustveno na voljo, mu seveda to fazo strahu in nelagodja olajšajo. Zdrava podpora v tej fazi pomembno določa, koliko si bo otrok kasneje (v šoli in življenju) drznil poizkušati. Seveda pa prepogosta svarila in pretirano zaščitniško vedenje zavrejo otrokovo željo po raziskovanju in samostojnosti.
V tretjem letu življenja otrok doseže psihološko rojstvo, saj se prebije iz diade mama-otrok, sebe razume kot samostojno osebo in zna – vsaj delno z nadzorom starša – poskrbeti za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb (lulanje, kakanje, hranjenje…).

Začetek in nadaljevanje vloge mame
Ker je na začetku mama tista, ki poskrbi za vse njegove potrebe, se dojenčku zdi, da brez mame ne more obstajati, saj je povsem nemočen in ne zna poskrbeti zase. Zato mamo povezuje z varnostjo in ugodjem. Tudi pozneje je mama tista, ki tolaži in razume in je praviloma bolj popustljiva. Mame predstavljajo bolj umirjen pol v otrokovem življenju, bolj intimen in čustven svet, v katerem se otrok uči empatije in čustvene inteligentnosti.
Mama je v prvem letu otrokovega življenja na veliki preizkušnji, saj ji dojenček ne zna povedati za svoje potrebe in o tem, kako se počuti ali česa si v določenem trenutku želi (morda samo objema ali pa ga moti preglasna glasba iz sosednjega stanovanja). Dojenček preko joka, pogleda in drugih znakov sporoča o svojih potrebah, te znake pa mora mama čim hitreje prepoznati. Na osnovi tega, kolikokrat pravilno prepozna dojenčkovo potrebo, se gradi otrokova samozavest in občutek jaz-a. To pomeni, da pogosteje, ko mama prepozna njegove potrebe, bolj pozitivno to vpliva nanj. Dojenček tako, ker nekdo razume in ve, kaj se z njim dogaja, krepi svoje občutke sprejetosti, varnosti in ljubezni.
Biti mama je odgovorna naloga in s seboj prinese tako vzpone kot padce. Med vzpone lahko vključimo brezpogojno ljubezen, ki jo vsaka mama čuti do svojega otroka. Med padce oziroma tiste bolj utrujajoče plati materinstva pa lahko prikimamo dejstvu, da biti mama ni (vedno) lahko. Materinstvo ni pravljica, kjer vse lepo teče, materinstvo od ženske zahteva veliko potrpežljivosti in ustvarjalnosti. Biti mama ni vedno lahko.

Pomemben vir mamine vloge predstavlja vloga očeta
Če je mama najpomembnejši vir otrokovih občutkov varnosti in sprejetosti (sploh v njegovih najzgodnejših izkušnjah), je vir njene čustvene stabilnosti partner – kako dobro se moški znajde v vlogi očeta, kako učinkovito ji pomaga pri novih opravilih, ki so povezane z dojenčkom, in koliko ljubezni ter razumevanja ji izkazuje.

Članek je bil objavljen v reviji Mama, 2013.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s