Otroški krožnik

Najbolj enostaven in hiter način za ugotavljanje primerne velikosti obroka, je sledeč namig: krožnik vašega otroka naj bi v premer meril od 15 do 17 centimetrov. Polovica krožnika naj bi bila zapolnjena s sadjem ali zelenjavo, četrtina krožnika z beljakovinami in zadnja četrtina z ogljikovimi hidrati. Porcija beljakovin naj bi bila tako velika kot hrbtna stran pesti vašega otroka.

Skladno s tenutnimi smernicami dnevnega vnosa hrane za malčke in otroke, naj bi se na krožniku vašega otroka znašla sledeča količina hrane.

Starost od 2 do 3 let:
57 gramov beljakovin
230 gramov sadja in 230 gramov zelenjave
57 gramov ogljikovih hidratov

Starost od 4 do 8 let:
115 gramov beljakovin
340 gramov zelenjave
Od 230 do 340 gramov sadja

Omenjene količine so seveda dnevne. Bodite pozorni na to, da šteje prav vsak obrok: zajtrk, kosilo in večerja, pa tudi malice in vmesni prigrizki. Včasih se lahko zgodi, da zaradi vmesnih (nerednih) prigrizkov otrok, ko sede za mizo ni lačen. Namesto, da ga silite, razmislite o količini hrane, ki jo je vnesel… Pa dober tek!

Kaj se zgodi, če otroku ne postavite meja?

Vaš otrok se hitro nauči, da vas lahko nadzoruje. Namesto, da bi evolucijsko sprejeli vlogo starša in s tem tistega, ki ima okoliščine pod nadzorom, svojo nalogo prostovoljno predate v roke otroka. Tako vas tudi vaš otrok dojema kot nekoga, ki stvari nima pod nadzorom.

Če se nič ne zgodi, ko razbijam s kuhinjskimi vrati ali v mami vržem čevelj, zakaj naj bi svoja negativna čustva (jezo, žalost, razočaranje, dolgočasje…) izražal kakorkoli drugače?

Takšno nesprejemljivo vedenje, ki je sprejemljivo, otroku daje lažen občutek moči. Če nesprejemljivega vedenja ne ustavite v zametkih, vaš otrok enostavno ne razume, kje so meje. To, kar poskuša doma, bo prenesel tudi ven, izven varnega domačega okolja. Zunaj doma obstaja velika verjetnost, da do njegovega nesprejemljivega vedenja ne bodo tako prijazni, kar bo vašemu otroku povzročalo težave (npr. osamljenost in izoliranost, ker se nihče ne bo želel družiti z njim). Zaradi teh težav bo moral svoje negativne občutke, ki se kopičijo in so vedno bolj neprijetni, sprostiti doma – še bolj glasno in bolj agresivno, da dobi potrditev.

Nevroznanstvene študije so pokazale, da lahko takšno vedenje postane del posameznikove osebnosti. Starejši kot so otroci, več ponovitev nesprejemljivega vedenja imajo za seboj in zato je uvajanje discipline pri starejših še večji izziv. Zakaj se je pravilo kar naenkrat spremenilo? Prej je bilo sprejemljivo, da razmetavam stole, zdaj ni več? Zakaj?

Ena izmed osnovnih potreb otroka je disciplina. Ko boste sprejeli, da je disciplina nujna, boste vzgojili srečnejšega otroka. Pa tudi doma bo več miru, smeha in zadovoljstva ter ljubezni.

Možgani in čustva

Vzgoja ima dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z razvojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovih možganih. Dokazano je, da reakcije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo otrok pozneje v življenju samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane.

Ker so dojenčkovi možgani (sploh pa »racionalni« del možganov) po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med temi možganskimi celicami in racionalnim delom možganov. Te povezave določajo čustveno in socialno inteligentnost otroka. In prav na te povezave imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok pravzaprav do konca svojega življenja.

Novorojenčkovi možgani začnejo povezave med možganskimi celicami ustvarjati skoraj takoj po rojstvu. Z vidika razvoja možganov je prvo leto otrokovega življenja zelo pomembno, saj se njegovi možgani razvijajo najhitreje. Otrok do petega leta razvije 90% svojih možganov. V tem odločilnem obdobju dojenčkovi in otrokovi možgani oblikujejo na milijone povezav, spremenijo obstoječe povezave v nove in jih ponovno oblikujejo in preoblikujejo v še novejše povezave. Na proces oblikovanja in preoblikovanja vplivajo starši, ki ustvarjajo pozitivne in/ali negativne izkušnje. Večina dojenčkovih izkušenj o zunanjem svetu je povezana s čustvenim odnosom, ki ga starša vzpostavita s svojim otrokom. Pomembna prirojena funkcija možganov je tudi ta, da se hitro prilagodijo na zunanje okoliščine. Če ima otrok npr. starša, ki ga ustrahujeta, se bo na takšno okolje povsem prilagodil, takšnemu okolju sledi tudi kemično ravnovesje v njegovih možganih, ki oblikujejo in preoblikujejo povezave v otrokov sistem vrednot in osebnostnih potez. Otrok s staršema, ki ga ustrahujeta, bo lahko pretirano pazljiv, bojazljiv ali agresiven.

Način, kako poslušate svojega dojenčka, se z njim igrate in crkljajte, ga pomirite, ga okarate, mu pojete pesmice in mu posvečate pozornost – prav vse, kar z njim počnete ali ne počnete – je za dojenčka pomembno. Vse, kar počnete, vsaka vaša reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se nauči, kako varen in sprejet je.

Vrtiljak čustev, ki jih mora obvladati vsak zrel odrasel, se začne oblikovati in vrteti takoj, ko novorojenček pride na svet. Česar se otrok nauči v svojih najzgodnejših letih, nosi s seboj vse življenje.

Udarci in pljuvanje

Naša dobri dve leti stara deklica se zadnje čase vede zelo agresivno. Pogosto maha z roko proti nama s partnerjem, kot da bi naju hotela udariti, včasih pa to dejansko tudi stori. Praviloma to počne, ko ji česa ne dovoliva. Ko ji razloživa, da se to ne počne, začne s pljuvanjem. Poizkusila sva že z vsemi možnimi “prijemi” – od tega, da ji vsakič sproti razlagava, da tako vedenje ni dopustno in zakaj se tega ne počne, do tega, da sva vse skupaj ignorirala, jo kaznovala z izolacijo (jo za dve minuti posedla na odmaknjen, a varen stol, kjer ni imela dostopa do igrač in knjig ter ji razložila, zakaj je tam), ji za določen čas omejila dostop do vseh igrač, … Učinek je zelo kratkotrajen, saj vedno znova obljubi, da se bo vedla lepše, a čez nekaj minut se situacija ponovi, celo vedno slabše je. Zdi se nama, da se vrtiva v začaranem krogu. Hvaležna vam bova za nasvet.
Marta

Spoštovani,

sami veste, da nas pogosto popade jeza in takrat imamo občutek, da bi naredili marsikaj nepremišljenega. K sreči znamo odrasli (v večini) nadzorovati svoja občutja in imamo nadzor nad seboj. Otroci tega znanja in veščin še nimajo, saj se jih morajo naučiti. Pogosto pa se v trenutkih, ko ne vedo, kako upravljati s čustvi, odzovejo agresivno. Čustva, ki jih ne razumejo, so lahko zelo raznolika, saj gre lahko za strah, žalost, trmo ali preprosto stres. Naj vas potolažim, da se veliko staršev sooča s to težavo in se počuti enako nemočne.

Najprej vas moram pohvaliti, da se s hčerko vsakokrat znova pogovorite in ji razložite, da takšno vedenje ni sprejemljivo. To je vsekakor pomemben korak. Žal je tako, da otroci zelo hitro ugotovijo, če bodo lahko za kanček premaknili meje, ki so jim postavljene, in vsakokrat, ko jim to uspe, je to zanje spodbuda za nadaljevanje svojeglavega vedenja. Ne le, da je to obdobje, v katerem se morajo učiti pravil socialno prilagojenega vedenja ter spoznati, da agresivnost, tepež ali celo pljuvanje niso sprejemljivi, pač pa je to pomembno tudi za njihovo odraslo obdobje. V primeru, da se ne nauči, da določeno vedenje ni sprejemljivo, bo imela težave s sprejemanjem pravil tudi v odraslem obdobju, kar pa ji življenja vsekakor ne bo olajšalo. Nekaj namigov, kako se soočiti s postavljanjem novih pravil v družini, najdete v odgovoru mami, ki je imela podobne težave s triletno hčerko.

Ko glasno postavite pravila in hčerko soočite s tem, da od zdaj naprej veljajo ne le v vašem domu, pač pa povsod, je nujno potrebno, da pravilom sledite. To pomeni, da tudi vaš glas ostaja miren. Če vas (ali vašega partnerja) namreč sliši kričati, povzdigniti glas ali morda udariti po mizi, je to zanjo model sveta, po katerem oblikuje svoje vedenje in tako verjame, da je to dopustno. Kot starši ste ji še vedno najpomembnejši zgled, zato imejte to v mislih pri vsaki situaciji – ne le pri komunikaciji z njo, pač pa kadarkoli je prisotna.

Če ste ugotovili, da dvominutni premor, v katerem mora razmisliti o svojem vedenju, deluje, ga vsekakor uporabljajte še naprej. Če se čez deset minut (ali pa čez pol ure, zvečer ali naslednji dan) hčerka vrne k agresivnemu vedenju, “vajo” ponovite. Pomembno je, da hčerka razume, da mislite resno, da so pravila trdna in da bo vsakokrat, ko jih bo prekršila, morala za to tudi sprejeti posledice. To morda pomeni, da boste kazen izvedli petdesetkrat dnevno. Ne pozabite na pomembnost vztrajanja, saj se otroci tako učijo pravil. Ko jih lahko enkrat prekršijo, se narejeno podre kot hiša iz kart. Torej je v primeru, da vas lahko po tem, ko ste jo desetkrat kaznovali, enajstič brcne, vi pa enostavno ne zmorete več vztrajati pri kaznovanju, “zmagala” ona in boste vi morali jutri ponovno graditi čisto od začetka to, kar ste se tako močno trudili zgraditi že danes. Vsekakor pa ji, ko bo kazen “odsedela”, še enkrat razložite, zakaj je bilo to potrebno in jo pocrkljajte.

Še en nasvet, ki vam ga dam, je povezan s komunikacijo. Spodbujajte jo, da vsakokrat pove, kaj jo je razburilo. Uporabljajte enostavne besede, ki jih bo razumela in jo spodbujajte tudi z vprašanji, s katerimi ji pomagate ubesediti čustva. Če ji boste lahko sami razložili, kako ubesedite jezo in ji pokazali, kako se s tem odraslo spopadete ter jo spodbujali, da bo tudi ona “velika punca”, se je bo to hitro prijelo. Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o dečku, ki se spopade z agresivnim vedenjem in zgodbico volkca, ki premaga trmo. Prepričana sem, da vam bo uspelo, samo vztrajni bodite. In vsekakor se oglasite in poročajte, kako vam gre.

Virtualni svet ne prinaša dragocenih izkušenj

Na splošno velja, da naj malčkov do drugega leta ne bi izpostavljali televiziji oziroma računalnikom. Malčki potrebujejo žive odzive z živimi ljudmi, da se lahko povezave v možganih tvorijo in oblikujejo optimalno. Televizija in računalniške igrice so pasivne, tam ni nič življenjskega.

Študije kažejo, da televizija negativno vpliva na telesno težo in agresivno vedenje. Otroci, ki veliko časa preživijo pred televizijo, imajo slabše razvit govor in socialne veščine (saj nimajo priložnosti, da bi vse skupaj aktivno vadili z ljudmi). Če je televizija ali računalnik že del otrokove rutine, potem je treba ta čas zelo omejiti – to za predšolske otroke in otroke nižjih razredov osnovne šole pomeni maksimalno 30 minut dnevno. Televizija morda staršem res daje občutek, da imajo mir, ker je njihov otrok “očaran” nad virtualnim svetom in je priden, vendar mu delajo medvedjo uslugo, saj otrok nima priložnosti, da bi pridobil dragocene življenjske izkušnje.

Poskrbite, da otroci gledajo programe, ki so primerni njihovi starosti. Hkrati pa v dnevno rutino vključite gibanje (naj bo to del družinskega urnika, saj boste le-tako dosegli, da boste našli čas in ne boste imeli izgorovov, da vam je spet zmanjkalo časa; ko je gibanje v družinskem urniku, to vzamete tako resno kot poslovni sestanek).

Otroci bi se do vstopa v šolo morali fizično gibati vsaj dve uri dnevno, zato spodbujajte sprehode v park in vožnjo s kolesom ter igranje z vrstniki. Čez vikend pa poskrbite za družinski izlet, kjer boste nekaj časa vsi kot družina preživeli na prostem. Ne samo, da boste poskrbeli za dober zgled in dobro počutje, tudi kot družina se boste še bolj povezali.

Otroci vam ne verjamejo vsega!

Otroci se morajo seveda veliko naučiti in za veliko tega so odvisni od odraslih, da jih naučijo. Od poimenovanja barv in oblik pa do zavezovanja vezalk in uporabe žlice. A odrasli jim namerno ali nenamerno včasih povemo kaj napačnega. Pri kateri starosti pa lahko otroci razlikujejo med zaupanja vrednimi učitelji in prevaranti?

Otroci že pri petih letih postanejo pozorni na informacije, podane s pretirano samozavestnimi trditvami. Preden dopolnijo pet let, jih še lahko malce pretentamo in so enako dvomljivi (in zaupljivi) tako do odraslih, ki povedo resnico z oklevajočim glasom (denimo: “hm, mislim, da kiti živijo v vodi”) kot do odraslih, ki samozavestno izjavijo nekaj lažnivega (denimo: “seveda, kiti imajo krila in živijo globoko pod zemljo!”). Otroci namreč tehtajo verodostojnost osebe in pri petih letih že veliko bolje precenijo in vedo, da je trditev nekoga, ki morda okleva (a pove nekaj bolj smiselnega) bolj verjetna.

Zanimivo je, da že eno samo leto pomeni velik premik v razvoju otrokovih možganov in njegovega razumevanja ter sposobnosti precenitve v kritičnem sprejemanju informacij. Njihovo kritično razmišljanje se ves čas razvija in četudi so vrtčevski otroci znani po tem, da jih zlahka naplahtamo ali jih malce potegnemo za nos, so pravzaprav zelo dobri pri ocenjevanju virov informacij, kar lahko staršem pomaga pri usmerjanju njihovega življenjskega učenja.

Kako podpreti razvoj otroških možganov?

V prvem letu otrokovega življenja se velikost njegovih možganov podvoji. Prve izkušnje in optimalno okolje predstavljajo pomembne dejavnike za zdrav razvoj otrokovih možganov. Kot starši lahko naredite veliko, da podprete optimalen razvoj svojega otroka.

Temelj je vaša pozornost
Najnovejše študije o razvoju dojenčkovih možganov vedno znova potrjujejo, kako pomembna je pozornost, ki jo dojenček prejme od svojih staršev. Ljubeča in iskrena interakcija otroku daje občutek varnosti, kjer pridobiva nove izkušnje. Najboljše, kar lahko storite za razvijajoče se možgane dojenčka je, da mu posvetite čim več iskrene pozornosti. Vaš otrok mora vedeti, da ste mu vedno na voljo; ko joče, mora vedeti, da ga boste potolažili in ko se je pripravljen igrati, mora vedeti, da se boste na njegovo željo odzvali.

Veliko igračkanja
Ko otroka crkljate in ste celo malo navihani (ker cmokate njegove podplate ali pa ga žgečkate po trebuščku), spodbujate sproščanje hormonov, ki so potrebni za rast možganov. Študija na nedonošenčkih je pokazala bistveno razliko pri tistih, kjer so jih mame trikrat dnevno božale po nogicah vsaj 15 minut. Ti nedonošenčki so šli domov prej kot skupina tistih, ki so samo ležali v inkubatorju. Pokazalo se je, da so tudi bolj pozorni in motorično spretnejši.

Spodbuda
Večina malčkov lahko okoli 12. meseca reče dve ali tri enostavne besede; mama in ata. Okoli 18. meseca se otrokov besedni zaklad razširi na 50 besed in pri vsaki novi besedi ga spodbujajte in pohvalite. To lahko počnete vedno znova in znova, saj se otroci na pohvale zelo dobro odzivajo. S tem pa še dodatno spodbudite njegov razvoj.