Udarci in pljuvanje

Naša dobri dve leti stara deklica se zadnje čase vede zelo agresivno. Pogosto maha z roko proti nama s partnerjem, kot da bi naju hotela udariti, včasih pa to dejansko tudi stori. Praviloma to počne, ko ji česa ne dovoliva. Ko ji razloživa, da se to ne počne, začne s pljuvanjem. Poizkusila sva že z vsemi možnimi “prijemi” – od tega, da ji vsakič sproti razlagava, da tako vedenje ni dopustno in zakaj se tega ne počne, do tega, da sva vse skupaj ignorirala, jo kaznovala z izolacijo (jo za dve minuti posedla na odmaknjen, a varen stol, kjer ni imela dostopa do igrač in knjig ter ji razložila, zakaj je tam), ji za določen čas omejila dostop do vseh igrač, … Učinek je zelo kratkotrajen, saj vedno znova obljubi, da se bo vedla lepše, a čez nekaj minut se situacija ponovi, celo vedno slabše je. Zdi se nama, da se vrtiva v začaranem krogu. Hvaležna vam bova za nasvet.
Marta

Spoštovani,

sami veste, da nas pogosto popade jeza in takrat imamo občutek, da bi naredili marsikaj nepremišljenega. K sreči znamo odrasli (v večini) nadzorovati svoja občutja in imamo nadzor nad seboj. Otroci tega znanja in veščin še nimajo, saj se jih morajo naučiti. Pogosto pa se v trenutkih, ko ne vedo, kako upravljati s čustvi, odzovejo agresivno. Čustva, ki jih ne razumejo, so lahko zelo raznolika, saj gre lahko za strah, žalost, trmo ali preprosto stres. Naj vas potolažim, da se veliko staršev sooča s to težavo in se počuti enako nemočne.

Najprej vas moram pohvaliti, da se s hčerko vsakokrat znova pogovorite in ji razložite, da takšno vedenje ni sprejemljivo. To je vsekakor pomemben korak. Žal je tako, da otroci zelo hitro ugotovijo, če bodo lahko za kanček premaknili meje, ki so jim postavljene, in vsakokrat, ko jim to uspe, je to zanje spodbuda za nadaljevanje svojeglavega vedenja. Ne le, da je to obdobje, v katerem se morajo učiti pravil socialno prilagojenega vedenja ter spoznati, da agresivnost, tepež ali celo pljuvanje niso sprejemljivi, pač pa je to pomembno tudi za njihovo odraslo obdobje. V primeru, da se ne nauči, da določeno vedenje ni sprejemljivo, bo imela težave s sprejemanjem pravil tudi v odraslem obdobju, kar pa ji življenja vsekakor ne bo olajšalo. Nekaj namigov, kako se soočiti s postavljanjem novih pravil v družini, najdete v odgovoru mami, ki je imela podobne težave s triletno hčerko.

Ko glasno postavite pravila in hčerko soočite s tem, da od zdaj naprej veljajo ne le v vašem domu, pač pa povsod, je nujno potrebno, da pravilom sledite. To pomeni, da tudi vaš glas ostaja miren. Če vas (ali vašega partnerja) namreč sliši kričati, povzdigniti glas ali morda udariti po mizi, je to zanjo model sveta, po katerem oblikuje svoje vedenje in tako verjame, da je to dopustno. Kot starši ste ji še vedno najpomembnejši zgled, zato imejte to v mislih pri vsaki situaciji – ne le pri komunikaciji z njo, pač pa kadarkoli je prisotna.

Če ste ugotovili, da dvominutni premor, v katerem mora razmisliti o svojem vedenju, deluje, ga vsekakor uporabljajte še naprej. Če se čez deset minut (ali pa čez pol ure, zvečer ali naslednji dan) hčerka vrne k agresivnemu vedenju, “vajo” ponovite. Pomembno je, da hčerka razume, da mislite resno, da so pravila trdna in da bo vsakokrat, ko jih bo prekršila, morala za to tudi sprejeti posledice. To morda pomeni, da boste kazen izvedli petdesetkrat dnevno. Ne pozabite na pomembnost vztrajanja, saj se otroci tako učijo pravil. Ko jih lahko enkrat prekršijo, se narejeno podre kot hiša iz kart. Torej je v primeru, da vas lahko po tem, ko ste jo desetkrat kaznovali, enajstič brcne, vi pa enostavno ne zmorete več vztrajati pri kaznovanju, “zmagala” ona in boste vi morali jutri ponovno graditi čisto od začetka to, kar ste se tako močno trudili zgraditi že danes. Vsekakor pa ji, ko bo kazen “odsedela”, še enkrat razložite, zakaj je bilo to potrebno in jo pocrkljajte.

Še en nasvet, ki vam ga dam, je povezan s komunikacijo. Spodbujajte jo, da vsakokrat pove, kaj jo je razburilo. Uporabljajte enostavne besede, ki jih bo razumela in jo spodbujajte tudi z vprašanji, s katerimi ji pomagate ubesediti čustva. Če ji boste lahko sami razložili, kako ubesedite jezo in ji pokazali, kako se s tem odraslo spopadete ter jo spodbujali, da bo tudi ona “velika punca”, se je bo to hitro prijelo. Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o dečku, ki se spopade z agresivnim vedenjem in zgodbico volkca, ki premaga trmo. Prepričana sem, da vam bo uspelo, samo vztrajni bodite. In vsekakor se oglasite in poročajte, kako vam gre.

Virtualni svet ne prinaša dragocenih izkušenj

Na splošno velja, da naj malčkov do drugega leta ne bi izpostavljali televiziji oziroma računalnikom. Malčki potrebujejo žive odzive z živimi ljudmi, da se lahko povezave v možganih tvorijo in oblikujejo optimalno. Televizija in računalniške igrice so pasivne, tam ni nič življenjskega.

Študije kažejo, da televizija negativno vpliva na telesno težo in agresivno vedenje. Otroci, ki veliko časa preživijo pred televizijo, imajo slabše razvit govor in socialne veščine (saj nimajo priložnosti, da bi vse skupaj aktivno vadili z ljudmi). Če je televizija ali računalnik že del otrokove rutine, potem je treba ta čas zelo omejiti – to za predšolske otroke in otroke nižjih razredov osnovne šole pomeni maksimalno 30 minut dnevno. Televizija morda staršem res daje občutek, da imajo mir, ker je njihov otrok “očaran” nad virtualnim svetom in je priden, vendar mu delajo medvedjo uslugo, saj otrok nima priložnosti, da bi pridobil dragocene življenjske izkušnje.

Poskrbite, da otroci gledajo programe, ki so primerni njihovi starosti. Hkrati pa v dnevno rutino vključite gibanje (naj bo to del družinskega urnika, saj boste le-tako dosegli, da boste našli čas in ne boste imeli izgorovov, da vam je spet zmanjkalo časa; ko je gibanje v družinskem urniku, to vzamete tako resno kot poslovni sestanek).

Otroci bi se do vstopa v šolo morali fizično gibati vsaj dve uri dnevno, zato spodbujajte sprehode v park in vožnjo s kolesom ter igranje z vrstniki. Čez vikend pa poskrbite za družinski izlet, kjer boste nekaj časa vsi kot družina preživeli na prostem. Ne samo, da boste poskrbeli za dober zgled in dobro počutje, tudi kot družina se boste še bolj povezali.

Otroci vam ne verjamejo vsega!

Otroci se morajo seveda veliko naučiti in za veliko tega so odvisni od odraslih, da jih naučijo. Od poimenovanja barv in oblik pa do zavezovanja vezalk in uporabe žlice. A odrasli jim namerno ali nenamerno včasih povemo kaj napačnega. Pri kateri starosti pa lahko otroci razlikujejo med zaupanja vrednimi učitelji in prevaranti?

Otroci že pri petih letih postanejo pozorni na informacije, podane s pretirano samozavestnimi trditvami. Preden dopolnijo pet let, jih še lahko malce pretentamo in so enako dvomljivi (in zaupljivi) tako do odraslih, ki povedo resnico z oklevajočim glasom (denimo: “hm, mislim, da kiti živijo v vodi”) kot do odraslih, ki samozavestno izjavijo nekaj lažnivega (denimo: “seveda, kiti imajo krila in živijo globoko pod zemljo!”). Otroci namreč tehtajo verodostojnost osebe in pri petih letih že veliko bolje precenijo in vedo, da je trditev nekoga, ki morda okleva (a pove nekaj bolj smiselnega) bolj verjetna.

Zanimivo je, da že eno samo leto pomeni velik premik v razvoju otrokovih možganov in njegovega razumevanja ter sposobnosti precenitve v kritičnem sprejemanju informacij. Njihovo kritično razmišljanje se ves čas razvija in četudi so vrtčevski otroci znani po tem, da jih zlahka naplahtamo ali jih malce potegnemo za nos, so pravzaprav zelo dobri pri ocenjevanju virov informacij, kar lahko staršem pomaga pri usmerjanju njihovega življenjskega učenja.

Kako podpreti razvoj otroških možganov?

V prvem letu otrokovega življenja se velikost njegovih možganov podvoji. Prve izkušnje in optimalno okolje predstavljajo pomembne dejavnike za zdrav razvoj otrokovih možganov. Kot starši lahko naredite veliko, da podprete optimalen razvoj svojega otroka.

Temelj je vaša pozornost
Najnovejše študije o razvoju dojenčkovih možganov vedno znova potrjujejo, kako pomembna je pozornost, ki jo dojenček prejme od svojih staršev. Ljubeča in iskrena interakcija otroku daje občutek varnosti, kjer pridobiva nove izkušnje. Najboljše, kar lahko storite za razvijajoče se možgane dojenčka je, da mu posvetite čim več iskrene pozornosti. Vaš otrok mora vedeti, da ste mu vedno na voljo; ko joče, mora vedeti, da ga boste potolažili in ko se je pripravljen igrati, mora vedeti, da se boste na njegovo željo odzvali.

Veliko igračkanja
Ko otroka crkljate in ste celo malo navihani (ker cmokate njegove podplate ali pa ga žgečkate po trebuščku), spodbujate sproščanje hormonov, ki so potrebni za rast možganov. Študija na nedonošenčkih je pokazala bistveno razliko pri tistih, kjer so jih mame trikrat dnevno božale po nogicah vsaj 15 minut. Ti nedonošenčki so šli domov prej kot skupina tistih, ki so samo ležali v inkubatorju. Pokazalo se je, da so tudi bolj pozorni in motorično spretnejši.

Spodbuda
Večina malčkov lahko okoli 12. meseca reče dve ali tri enostavne besede; mama in ata. Okoli 18. meseca se otrokov besedni zaklad razširi na 50 besed in pri vsaki novi besedi ga spodbujajte in pohvalite. To lahko počnete vedno znova in znova, saj se otroci na pohvale zelo dobro odzivajo. S tem pa še dodatno spodbudite njegov razvoj.