Možgani in čustva

Vzgoja ima dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z razvojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovih možganih. Dokazano je, da reakcije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo otrok pozneje v življenju samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane.

Ker so dojenčkovi možgani (sploh pa »racionalni« del možganov) po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med temi možganskimi celicami in racionalnim delom možganov. Te povezave določajo čustveno in socialno inteligentnost otroka. In prav na te povezave imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok pravzaprav do konca svojega življenja.

Novorojenčkovi možgani začnejo povezave med možganskimi celicami ustvarjati skoraj takoj po rojstvu. Z vidika razvoja možganov je prvo leto otrokovega življenja zelo pomembno, saj se njegovi možgani razvijajo najhitreje. Otrok do petega leta razvije 90% svojih možganov. V tem odločilnem obdobju dojenčkovi in otrokovi možgani oblikujejo na milijone povezav, spremenijo obstoječe povezave v nove in jih ponovno oblikujejo in preoblikujejo v še novejše povezave. Na proces oblikovanja in preoblikovanja vplivajo starši, ki ustvarjajo pozitivne in/ali negativne izkušnje. Večina dojenčkovih izkušenj o zunanjem svetu je povezana s čustvenim odnosom, ki ga starša vzpostavita s svojim otrokom. Pomembna prirojena funkcija možganov je tudi ta, da se hitro prilagodijo na zunanje okoliščine. Če ima otrok npr. starša, ki ga ustrahujeta, se bo na takšno okolje povsem prilagodil, takšnemu okolju sledi tudi kemično ravnovesje v njegovih možganih, ki oblikujejo in preoblikujejo povezave v otrokov sistem vrednot in osebnostnih potez. Otrok s staršema, ki ga ustrahujeta, bo lahko pretirano pazljiv, bojazljiv ali agresiven.

Način, kako poslušate svojega dojenčka, se z njim igrate in crkljajte, ga pomirite, ga okarate, mu pojete pesmice in mu posvečate pozornost – prav vse, kar z njim počnete ali ne počnete – je za dojenčka pomembno. Vse, kar počnete, vsaka vaša reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se nauči, kako varen in sprejet je.

Vrtiljak čustev, ki jih mora obvladati vsak zrel odrasel, se začne oblikovati in vrteti takoj, ko novorojenček pride na svet. Česar se otrok nauči v svojih najzgodnejših letih, nosi s seboj vse življenje.