Usklajevanje vzgoje v širši družini

Spoštovani!
S partnerjem imava 15-mesečno hčerko. Vsi skupaj živimo pri partnerjevih starših. Njegovi starši hčerko naravnost obožujejo in ji zato dovolijo praktično čisto vse, tudi tisto, kar s partnerjem že nekajkrat odločno prepoveva. Kot mami se mi zdi to popolnoma nesprejemljivo in to razumem tudi kot dvojno vzgojo oziroma že skoraj psihično podkupovanje vnučke. Hčerka je v času druženja s starimi starši vesela in vedno komaj čaka, da ju vidi, ko pridemo domov. Tudi, ko pride iz vrtca, ko naju s partnerjem ne vidi cel dan. Težava nastopi, ko jo je sredi druženja treba previti ali gremo h kosilu in bi se morala ločiti od starih staršev. Takrat popolnoma izgubi nadzor nad sabo in joka, se naju otepa, ko jo skušava vzeti v naročje, zvija in na koncu kliče dedka in babico naj jo vendar odrešita. Taka je tudi reakcija, ko med njihovim druženjem prideva v sobo, da bi hčerko samo pobožala ali kaj podobnega in se že odmika in steče k dedku ali babici. Vesela sem, da se hčerka rada druži tudi z drugimi in ne samo z nama, torej s staršema, ampak te reakcije me počasi že malo skrbijo in me zanima, kako naj se v takih primerih s partnerjem odzoveva? Meni osebno, ki sem pogosteje vpletena v te situacije, je to že pošteno načelo samozavest, ker partnerjeva starša vztrajata pri svojem mišljenju in se z njima ne da pogovoriti. Poleg tega opažam, da se hčerka prestraši, kadar nekaj hoče absolutno po svoje (je tudi bolj nagle jeze) in ji jaz prepovem ter jo po nekaj milejših ponovitvah oštejem tudi z malo ostrejšim glasom. Občutek imam, da se ustraši, da je nimam več rada, ker me takoj začne klicati in hoče v naročje. Je torej tudi to eden od razlogov, da ji je ljubše igranje z dedkom in babico?
Hvala za odgovor.
Sonja

Lepo pozdravljeni,
najlepša hvala za vaše vprašanje in razumljiv opis izziva, s katerim se soočate. Prav imate, da je vaša hčerka izpostavljena dvema različnima vzgojama; babica in dedek sta zelo popustljiva in mehka, vidva s partnerjem pa postavljata meje in vzgajata (kar je osnovna naloga skrbnih in odgovornih staršev).

Najbolj enostaven in praktičen namig, ki vam ga lahko dam, je, da svoje skrbi oba s partnerjem posredujeta njegovim staršem. To ne pomeni, da bo pogovor lahek, saj se lahko babica in dedek “zatečeta” v argumente, da imata vnučko neskončno rada, da bi zanjo naredila vse in da ju boli, ker ju želite prikrajšati za čas z njuno princesko. Vse to verjetno drži, vendar bodite močni, da vas čustvene besede ne ujamejo v svoje mreže, saj se boste oddaljili od cilja. Vaš cilj – cilj pogovora – je, da se skupaj dogovorite, kako boste vzgajali vašo hčerko. Staršema vašega partnerja odločno, a prijazno, razložite pomembnost meja in pravil za otrokov zdrav razvoj. Vsak otrok potrebuje pravila in če jih ni, dolgoročno otrok ni srečen, v svojem svetu brez meja je izgubljen, saj nima priložnosti, da bi dobil potrditve lastnih talentov (ker mu je vedno vse dovoljeno, vedno dobiva same pohvale in spodbude).

Seveda babice in dedki dopuščajo več kot starši, vendar ne smejo dopustiti vsega, zato babico in dedka lahko motivirate, da vaši princeski vsi želite samo najboljše. V tem trenutku najboljše pomeni tudi postavljanje meja in pričakovanj. Ker pravite, da se vas hčerka kar malo ustraši, ko jo oštejete (tega v večini svojih dni ni vajena, saj sta babica in dedek preveč popustljiva), vam predlagam, da jo postopoma privadite tudi na odločnejši zven vašega glasu.

To lahko storite takole:
1) Z odločnim glasom ji povejte, kaj od nje pričakujete (npr. Prosim te, da prideš sem, da ti lahko oblečem pulover!).
2) Če vas ne upošteva, pristopite k njej in počepnite/pokleknite, tako da so vajine oči v isti višini, potem odločno ponovite vaše pričakovanje: Prosim te, da prideš sem, da ti lahko oblečem pulover!
3) Ko vas upošteva, spodbujajte njeno (pridno vedenje): Bravo, kako pridna punca si! Hvala, ker si mi pomagala, da sva tako hitro oblekli pulover. Bravo!

Opazili boste, da se bo hčerka zelo hitro začela odzivati na vaša pričakovanja. Otroci zelo radi sodelujejo, ko vedo, kaj od njih pričakujemo. Ta namig lahko uporabite kjerkoli in za karkoli: jasno in razumljivo (zelo konkretno) povejte, kaj od nje pričakujete. Tako se bo navadila na vaš odločen glas (ko sporočate ukaze) in uživala v tem, da jo spodbujate, ko bo pričakovanja izpolnila. Enako prosite tudi babico in dedka, dogovorite se, da bo to vaš skupen pristop k vzgoji. Vsi imate isti cilj: da bo deklica zadovoljna, samozavestna in srečna. Da ta cilj dosežete, je potrebno vzgajati, vzgajate pa z jasnimi pričakovanji in pohvalami/spodbudami, ko pričakovanja izpolni.

Ker pravite, da se s starši vašega partnerja ne da pogovoriti, jaz pa vam pravim, da je to edini način, predlagam, da skušate pogovor vseeno izpeljati. S partnerjem se dogovorita, kako bosta nastopila, kako bosta skladna in usklajena pri sporočanju pričakovanj (kot pri otrocih bodita zelo konkretna in jasna). Če se ne bo nič spremenilo, pa razmislite, kako bi lahko vaše urnike preoblikovali tako, da bo hčerka več časa preživljala tudi z vama – bodisi samo z vami ali samo z očkom. Takrat se posvetite aktivnostim, v katerih vaša hčerka uživa (lahko greste na sprehod, v park, v živalski vrt…). Tako bo hčerka dobila priložnost, da razširi svoje izkušnje tudi izven znanih meja, vi pa boste lahko krepili vajin odnos. Povsod pa uporabite jasna pričakovanja in spodbudo/pohvalo, ko jih izpolni. Zagotavljam vam, da to dela čudeže…

Držim pesti za uspešen in ploden pogovor s starši vašega partnerja. S podobnim izzivom se je srečala tudi mamica Polona, verjetno pa še kdo. Družinske dinamike so praviloma vedno zapletene, že zato, ker smo v njih vsi čustveno vpleteni. Prav zaradi tega je potrebno ohraniti čim več notranjega miru (prisebnosti) in se osredotočiti na skupen cilj.