Otrok noče v vrtec

Zanima me, kako lahko olajšam hčerki odhod v vrtec. Doma imamo še skoraj leto staro punčko, sama sem tudi doma, poleg tega je tudi mož dopoldne velikokrat doma zaradi službe. Doma sta tudi nono in nona, česar se seveda otrok zaveda in nam malo otežuje situacijo. Starejšo hčerko (2 leti in 7 mesecev) smo vpisali v vrtec, ker smo želeli da se malo druži tudi s svojimi vrstniki, saj je do sedaj imela izkušnje predvsem s starejšimi otroki. Prva dva tedna je kar rada hodila v vrtec, pozsneje pa so se začele težave in jok. K temu je pripomoglo tudi to, da jo je eden od otrok v skupini ugriznil. Kljub vsem pogovorom hčerka še vedno joka, ko jo peljemo v vrtec, ko pa je tam, se hoče družiti le z vzgojiteljicami. Zanima me, ali ji lahko kako olajšam odhod v vrtec? Vse skupaj ji seveda poskušamo predstaviti v čimbolj pozitivni luči. Hvala za odgovor.
Klavdija

Spoštovani,

najprej hvala za vprašanje. Vaša starejša hčerka je v obdobju, ko raziskuje in prav vse izkušnje, na podlagi katerih oblikuje prepričanje o življenju in svetu, “shrani” v svoj spomin. Ko je sprva z veseljem odšla v vrtec, se je veselila novih dogodivščin, kar je zelo pohvalno in kaže na iskrivost in pogum, ki sta ključna parametra za zdrav razvoj otroka v tem obdobju. A ko se je v vrtcu srečala z neprijetno situacijo, ko jo je eden od otrok ugriznil, se je “naučila”, da vrtec zanjo ni prijazen kraj. Zato si želi, da bi lahko ostala doma, kjer so ljudje, ki jih pozna in kjer se počuti varno, saj je okolje zanjo predvidljivo.

Grizenje je žal pogosto med otroki do tretjega leta in tako, kot se je potrebno soočiti z grizenjem, je nujno tudi potolažiti žrtev ugriza. Če svoje bojazni glede grizenja še niste posredovali vzgojiteljici, vam svetujem, da to storite čimprej. Tako bo lahko tudi vzgojiteljica bolj pozorna na dogajanje in preprečila morebitno ponovitev. Svoji malčici pa pritrdite, da to ni sprejemljivo vedenje in jo potolažite.

Kot ste sami ugotovili, je socializacija zelo pomembna za hčerko in druženje z drugimi otroki njene starosti spodbuja njen razvoj, saj ima priložnost spoznavati nove ljudi in okolja. Hkrati od vas želi tolažbo za neprijetno izkušnjo in pričakuje razumevanje in topel objem. Zagotovite ji, da bo tudi v vrtcu varna in odhod v vrtec spodbujajte z navdušenim glasom. Ko vam vzgojiteljice povedo, kaj bodo počeli, se lahko s hčerkico veselite določene aktivnosti in jo spodbujate, da bo lažje odšla v vrtec. Prav tako je pomembno, da zaradi ene slabe izkušnje ne bo razvila odpora do druženja z vrstniki, saj denimo takšnega vedenja med starejšimi otroki, s katerimi pravite, da se je družila do sedaj, ni vajena. Poskrbite, da bo razumela, da je varna med vrstniki in da je drugi otroci med igro ne bodo ugriznili. Vprašajte jo, s katerim od otrok v vrtcu se najbolje razume (ali to preverite pri vzgojiteljici) in poskusite urediti njuno druženje v popoldanskem času, doma, v njenem okolju, kjer se počuti varno. Ko bo uspešno “prestala” popoldansko preizkušnjo, bo to zagotovo olajšalo tudi njen odhod v vrtec. Vsakokrat, ko pridete ponjo v vrtec, pa jo tudi pohvalite, da je velika in pridna punca in ji povejte, da ste ponosni nanjo. Otroci se zelo pozitivno odzovejo na pohvalo in lahko vam zagotovim, da boste tako olajšali njeno stisko.

Razreševanje težav z odhodom v vrtec je pogosta dilema vseh staršev otrok v tem obdobju psiho-socialnega razvoja. Gre za separacijsko anksioznost, ki je za otroke te starosti pogosta in je del normalnega razvoja. Pomembno je, kako se s situacijo soočate in kako jo razrešujete, saj to sodoloča njen nadaljnji razvoj. Poleg zapisa na blogu o zmanjševanju separacijske anksioznosti lahko tudi s pomočjo lisičke Minke, ki gre v knjigi Zdravilne zgodbice pogumno v vrtec, pomagate hčerkici premagati tudi to težavo.

Za vsa nadaljnja vprašanja sem vam vedno na voljo, vesela pa bom tudi vaše povratne informacije, kako vam je uspelo.

Usklajevanje vzgoje v širši družini

Spoštovani!
S partnerjem imava 15-mesečno hčerko. Vsi skupaj živimo pri partnerjevih starših. Njegovi starši hčerko naravnost obožujejo in ji zato dovolijo praktično čisto vse, tudi tisto, kar s partnerjem že nekajkrat odločno prepoveva. Kot mami se mi zdi to popolnoma nesprejemljivo in to razumem tudi kot dvojno vzgojo oziroma že skoraj psihično podkupovanje vnučke. Hčerka je v času druženja s starimi starši vesela in vedno komaj čaka, da ju vidi, ko pridemo domov. Tudi, ko pride iz vrtca, ko naju s partnerjem ne vidi cel dan. Težava nastopi, ko jo je sredi druženja treba previti ali gremo h kosilu in bi se morala ločiti od starih staršev. Takrat popolnoma izgubi nadzor nad sabo in joka, se naju otepa, ko jo skušava vzeti v naročje, zvija in na koncu kliče dedka in babico naj jo vendar odrešita. Taka je tudi reakcija, ko med njihovim druženjem prideva v sobo, da bi hčerko samo pobožala ali kaj podobnega in se že odmika in steče k dedku ali babici. Vesela sem, da se hčerka rada druži tudi z drugimi in ne samo z nama, torej s staršema, ampak te reakcije me počasi že malo skrbijo in me zanima, kako naj se v takih primerih s partnerjem odzoveva? Meni osebno, ki sem pogosteje vpletena v te situacije, je to že pošteno načelo samozavest, ker partnerjeva starša vztrajata pri svojem mišljenju in se z njima ne da pogovoriti. Poleg tega opažam, da se hčerka prestraši, kadar nekaj hoče absolutno po svoje (je tudi bolj nagle jeze) in ji jaz prepovem ter jo po nekaj milejših ponovitvah oštejem tudi z malo ostrejšim glasom. Občutek imam, da se ustraši, da je nimam več rada, ker me takoj začne klicati in hoče v naročje. Je torej tudi to eden od razlogov, da ji je ljubše igranje z dedkom in babico?
Hvala za odgovor.
Sonja

Lepo pozdravljeni,
najlepša hvala za vaše vprašanje in razumljiv opis izziva, s katerim se soočate. Prav imate, da je vaša hčerka izpostavljena dvema različnima vzgojama; babica in dedek sta zelo popustljiva in mehka, vidva s partnerjem pa postavljata meje in vzgajata (kar je osnovna naloga skrbnih in odgovornih staršev).

Najbolj enostaven in praktičen namig, ki vam ga lahko dam, je, da svoje skrbi oba s partnerjem posredujeta njegovim staršem. To ne pomeni, da bo pogovor lahek, saj se lahko babica in dedek “zatečeta” v argumente, da imata vnučko neskončno rada, da bi zanjo naredila vse in da ju boli, ker ju želite prikrajšati za čas z njuno princesko. Vse to verjetno drži, vendar bodite močni, da vas čustvene besede ne ujamejo v svoje mreže, saj se boste oddaljili od cilja. Vaš cilj – cilj pogovora – je, da se skupaj dogovorite, kako boste vzgajali vašo hčerko. Staršema vašega partnerja odločno, a prijazno, razložite pomembnost meja in pravil za otrokov zdrav razvoj. Vsak otrok potrebuje pravila in če jih ni, dolgoročno otrok ni srečen, v svojem svetu brez meja je izgubljen, saj nima priložnosti, da bi dobil potrditve lastnih talentov (ker mu je vedno vse dovoljeno, vedno dobiva same pohvale in spodbude).

Seveda babice in dedki dopuščajo več kot starši, vendar ne smejo dopustiti vsega, zato babico in dedka lahko motivirate, da vaši princeski vsi želite samo najboljše. V tem trenutku najboljše pomeni tudi postavljanje meja in pričakovanj. Ker pravite, da se vas hčerka kar malo ustraši, ko jo oštejete (tega v večini svojih dni ni vajena, saj sta babica in dedek preveč popustljiva), vam predlagam, da jo postopoma privadite tudi na odločnejši zven vašega glasu.

To lahko storite takole:
1) Z odločnim glasom ji povejte, kaj od nje pričakujete (npr. Prosim te, da prideš sem, da ti lahko oblečem pulover!).
2) Če vas ne upošteva, pristopite k njej in počepnite/pokleknite, tako da so vajine oči v isti višini, potem odločno ponovite vaše pričakovanje: Prosim te, da prideš sem, da ti lahko oblečem pulover!
3) Ko vas upošteva, spodbujajte njeno (pridno vedenje): Bravo, kako pridna punca si! Hvala, ker si mi pomagala, da sva tako hitro oblekli pulover. Bravo!

Opazili boste, da se bo hčerka zelo hitro začela odzivati na vaša pričakovanja. Otroci zelo radi sodelujejo, ko vedo, kaj od njih pričakujemo. Ta namig lahko uporabite kjerkoli in za karkoli: jasno in razumljivo (zelo konkretno) povejte, kaj od nje pričakujete. Tako se bo navadila na vaš odločen glas (ko sporočate ukaze) in uživala v tem, da jo spodbujate, ko bo pričakovanja izpolnila. Enako prosite tudi babico in dedka, dogovorite se, da bo to vaš skupen pristop k vzgoji. Vsi imate isti cilj: da bo deklica zadovoljna, samozavestna in srečna. Da ta cilj dosežete, je potrebno vzgajati, vzgajate pa z jasnimi pričakovanji in pohvalami/spodbudami, ko pričakovanja izpolni.

Ker pravite, da se s starši vašega partnerja ne da pogovoriti, jaz pa vam pravim, da je to edini način, predlagam, da skušate pogovor vseeno izpeljati. S partnerjem se dogovorita, kako bosta nastopila, kako bosta skladna in usklajena pri sporočanju pričakovanj (kot pri otrocih bodita zelo konkretna in jasna). Če se ne bo nič spremenilo, pa razmislite, kako bi lahko vaše urnike preoblikovali tako, da bo hčerka več časa preživljala tudi z vama – bodisi samo z vami ali samo z očkom. Takrat se posvetite aktivnostim, v katerih vaša hčerka uživa (lahko greste na sprehod, v park, v živalski vrt…). Tako bo hčerka dobila priložnost, da razširi svoje izkušnje tudi izven znanih meja, vi pa boste lahko krepili vajin odnos. Povsod pa uporabite jasna pričakovanja in spodbudo/pohvalo, ko jih izpolni. Zagotavljam vam, da to dela čudeže…

Držim pesti za uspešen in ploden pogovor s starši vašega partnerja. S podobnim izzivom se je srečala tudi mamica Polona, verjetno pa še kdo. Družinske dinamike so praviloma vedno zapletene, že zato, ker smo v njih vsi čustveno vpleteni. Prav zaradi tega je potrebno ohraniti čim več notranjega miru (prisebnosti) in se osredotočiti na skupen cilj.

Samostojno razmišljanje pri predšolskih otrocih

Spoštovani!
Zanima me, če je v prvi knjigi Zdravilne zgodbice tudi kakšna zgodbica za spodbujanje samostojnega razmišljanja. Moj sin je star 5 let, imam pa tudi 6-letno hči. Pri obeh bi rada spodbudila samostojno razmišljanje in samozavest.
Hvala za odgovor.

Prva knjiga je v osnovi namenjena otokom do tretjega oziroma četrtega leta, ko se zaključi obdobje psihološke naloge oblikovanja samostojnosti predvsem v smislu zavedanja možnosti lastnega nadzora nad določenimi aktivnostmi (npr. sam grem lahko v sobo in se samostojno igram, sam se lahko oblečem). Vaša otroka sta stara 5 oziroma 6 let in sta že v drugem razvojnem obdobju, v katerem je osnovna psihološka naloga razvijanje zdrave ambicioznosti v smislu zastavljanja ciljev, ki jih tudi uresničita.

Samostojno razmišljanje je veščina, ki jo otroci naravno razvijajo malo pozneje, vendar jo lahko spodbujate sami tako, da otrokoma dajete možnost izbire. S tem pridobivata samozavest, da se lahko (na podlagi lastnega razmišljanja) samostojno odločita za določeno stvar. Bodite pozorni, da odločanje vedno omejite na dve izbiri, saj otroci niso sposobni izbrati, če je možnosti neskončno (ali pa lahko to traja zelo dolgo časa, kar starše pogosto privede do tega, da skrajšajo otrokovo razmišljanje in se odločijo namesto njega).

Kar se tiče samozavesti, pa jo je treba krepiti že od mladih nog. Samozavest načeloma izvira iz uspešno opravljene osnovne psihološke naloge posameznega razvojnega obdobja (tj. če otrok pri treh letih samostojno raziskuje, je posledično samozavesten in če otrok pri petih letih dosega cilje, ki si jih je sam postavil, krepi svojo samozavest).

V knjigi je ena zgodbica namenjena splošnemu spodbujanju samozavesti. Ker pa zdaj piševa drugo knjigo, ki bo predvidoma izšla v začetku naslednjega leta (2015), in bo namenjena prav predšolskim otrokom, bo ta verjetno za vas in vaša dva sončka še bolj primerna.

Malčki uravnavajo vedenje v izogib jezi odraslih

Ko rečemo, da otroci rečejo najbolj neverjetne stvari, so to pogosto besede v odgovor na nekaj, kar so videli ali slišali. To “gobasto” vsrkavanje se začne takoj po rojstvu, ko se že kot dojenčki začnejo truditi dešifrirati družbeni svet, ki jih obkroža že veliko preden lahko govorijo. Zdaj so raziskovalci pokazali, da otroci že pri starosti 15 mesecev zaznajo jezo, ko opazujejo družbene interakcije drugih ljudi. S pomočjo te čustvene informacije potem usmerjajo in upravljajo svoje vedenje. Torej malčki, ki še ne govorijo, lahko uporabijo vizualne in socialne iztočnice za razumevanje drugih ljudi, kar pomeni, da imajo že petnajstmesečni otroci visoko razvite kognitivne sposobnosti.

Ugotovitve so prav tako povezale impulzivne težnje malčkov z nagnjenji k ignoriranju jeze drugih ljudi, kar je lahko zgodnji indikator za otroke, manj pripravljene na spoštovanje pravil.

Samoobvladovanje sodi med najpomembnejša znanja in spretnosti, ki jih otroci pridobijo v prvih treh letih življenja in pri merjenju tega so ugotovili, da je večina malčkov lahko uravnavala svoje vedenje. Vendar pa so odkrili tudi veliko raznolikost posameznikov, kar lahko predvidi razlike pri otrocih med odraščanjem in celo napove pomembne vidike pripravljenosti za šolo.

Med raziskavo so otrokom razložili uporabo določenih novih igrač in otroci so bili vsi po vrsti navdušeni. Potem je v sobo vstopila nova oseba in sedla v bližino otrok in njihovih staršev. Razlago so ponovili, vendar se je ta oseba ves čas pritoževala in jezila. Po tem so se otroci lahko igrali z igračami, vendar v različnih okoliščinah. V enem primeru se je dotična oseba bodisi obrnila stran bodisi odšla iz sobe in otroci so se začeli navdušeno igrati z igračami. V drugem primeru je oseba ostala v sobi in obdržala nevtralen izraz na obrazu ali pa brala in listala revijo. Otroci so oklevali in niso upali prijeti igrače, kaj šele se z njo igrati. V povprečju so oklevali štiri sekunde.

Študija ni upoštevala čustvenih vzorcev, ki jih otroci vidijo doma ali drugje (npr. prepir med staršema ali jeza na televiziji), vendar iz tega izhajajo njihova predvidevanja, da otroci, ki so pogosteje izpostavljeni jezi, ali postanejo popolnoma apatični nanjo ali pa se nanjo pretirano odzivajo.

V prihodnji študiji bodo primerjali otroke, ki so na robu vstopa v šolo, da ugotovijo, če obnašanje 15 mesečnega otroka lahko napove poznejše samoobvladovanje. Gre seveda za razumevanje, kaj regulira vedenje otrok (in posledično njih kot odraslih posameznikov), saj si želimo, da bi naši otroci razumeli socialne iztočnice in bili dobro družbeno prilagojeni.

Separacijska anksioznost

Povsem normalno in zdravo je, da otrok joče, ko odidete. Tako, kot je to čustveno zahtevna situacija za vašega otroka, je lahko enako boleča tudi za vas. Separacijska anksioznost se pojavi okoli osmega meseca otrokove starosti in pogosto se zgodi, da se starši takrat sprašujejo, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Saj prej joka in krčevitega oklepanja ni bilo…

V prvih šestih mesecih življenja dojenček nima zavedanja, da je popolnoma odvisen od svojega okolja in staršev. Zato lahko brezskrbno uživa v naročju znancev in prijateljev, vse dokler so njegove osnovne potrebe (po hrani, varnosti in toploti) zadovoljene. Za dojenčka takrat ni tako zelo pomembno, od kod pride hrana ali kdo poskrbi, da mu je toplo – zanj je pomembno samo to, da so njegove potrebe zadovoljene. Z razvojem pa začne razlikovati eno osebo od druge, prepoznava obraze in se bolj varno ter domače počuti v družbi tistih, ki jih bolje pozna. Takrat se pojavi tudi separacijska anksioznost, ki je povsem običajen in zdrav del otrokovega razvoja. Otrok začne z oblikovanjem močne čustvene navezanosti na svoje starše in ostale skrbnike. Prav tako se razvije razumevanje koncepta stabilnosti in stalnosti, zato otrok joče, ko mama npr. zapusti sobo; ker je ne vidi, ga je strah in se sprašuje, če se bo vrnila…

Otrokov jok je pozitiven znak, ki kaže na to, da otrok stke posebno čustveno vez s svojimi starši. Ta močan občutek varnosti, ki ga zaznava v bližini svojih staršev, je osnova za poznejšo samostojnost. Pomembno je, da se kot starši zavedate, da je separacijska anksioznost nekaj povsem običajnega. Vaša notranja mirnost, ko odhajate, pa otroku – ne glede na njegov jok – zagotavlja, da je še vedno varen in da se boste vrnili.

Določene oblike separacijske anksioznosti lahko opazite zvečer, ko otroka dajete spat ali zjutraj, ko ga pusite v vrtcu. V priročniku Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o Puhku, ki premaga strah pred temo, in Minki, ki gre pogumno v vrtec.

Kako podpreti razvoj otroških možganov?

V prvem letu otrokovega življenja se velikost njegovih možganov podvoji. Prve izkušnje in optimalno okolje predstavljajo pomembne dejavnike za zdrav razvoj otrokovih možganov. Kot starši lahko naredite veliko, da podprete optimalen razvoj svojega otroka.

Temelj je vaša pozornost
Najnovejše študije o razvoju dojenčkovih možganov vedno znova potrjujejo, kako pomembna je pozornost, ki jo dojenček prejme od svojih staršev. Ljubeča in iskrena interakcija otroku daje občutek varnosti, kjer pridobiva nove izkušnje. Najboljše, kar lahko storite za razvijajoče se možgane dojenčka je, da mu posvetite čim več iskrene pozornosti. Vaš otrok mora vedeti, da ste mu vedno na voljo; ko joče, mora vedeti, da ga boste potolažili in ko se je pripravljen igrati, mora vedeti, da se boste na njegovo željo odzvali.

Veliko igračkanja
Ko otroka crkljate in ste celo malo navihani (ker cmokate njegove podplate ali pa ga žgečkate po trebuščku), spodbujate sproščanje hormonov, ki so potrebni za rast možganov. Študija na nedonošenčkih je pokazala bistveno razliko pri tistih, kjer so jih mame trikrat dnevno božale po nogicah vsaj 15 minut. Ti nedonošenčki so šli domov prej kot skupina tistih, ki so samo ležali v inkubatorju. Pokazalo se je, da so tudi bolj pozorni in motorično spretnejši.

Spodbuda
Večina malčkov lahko okoli 12. meseca reče dve ali tri enostavne besede; mama in ata. Okoli 18. meseca se otrokov besedni zaklad razširi na 50 besed in pri vsaki novi besedi ga spodbujajte in pohvalite. To lahko počnete vedno znova in znova, saj se otroci na pohvale zelo dobro odzivajo. S tem pa še dodatno spodbudite njegov razvoj.