Udarci in pljuvanje

Naša dobri dve leti stara deklica se zadnje čase vede zelo agresivno. Pogosto maha z roko proti nama s partnerjem, kot da bi naju hotela udariti, včasih pa to dejansko tudi stori. Praviloma to počne, ko ji česa ne dovoliva. Ko ji razloživa, da se to ne počne, začne s pljuvanjem. Poizkusila sva že z vsemi možnimi “prijemi” – od tega, da ji vsakič sproti razlagava, da tako vedenje ni dopustno in zakaj se tega ne počne, do tega, da sva vse skupaj ignorirala, jo kaznovala z izolacijo (jo za dve minuti posedla na odmaknjen, a varen stol, kjer ni imela dostopa do igrač in knjig ter ji razložila, zakaj je tam), ji za določen čas omejila dostop do vseh igrač, … Učinek je zelo kratkotrajen, saj vedno znova obljubi, da se bo vedla lepše, a čez nekaj minut se situacija ponovi, celo vedno slabše je. Zdi se nama, da se vrtiva v začaranem krogu. Hvaležna vam bova za nasvet.
Marta

Spoštovani,

sami veste, da nas pogosto popade jeza in takrat imamo občutek, da bi naredili marsikaj nepremišljenega. K sreči znamo odrasli (v večini) nadzorovati svoja občutja in imamo nadzor nad seboj. Otroci tega znanja in veščin še nimajo, saj se jih morajo naučiti. Pogosto pa se v trenutkih, ko ne vedo, kako upravljati s čustvi, odzovejo agresivno. Čustva, ki jih ne razumejo, so lahko zelo raznolika, saj gre lahko za strah, žalost, trmo ali preprosto stres. Naj vas potolažim, da se veliko staršev sooča s to težavo in se počuti enako nemočne.

Najprej vas moram pohvaliti, da se s hčerko vsakokrat znova pogovorite in ji razložite, da takšno vedenje ni sprejemljivo. To je vsekakor pomemben korak. Žal je tako, da otroci zelo hitro ugotovijo, če bodo lahko za kanček premaknili meje, ki so jim postavljene, in vsakokrat, ko jim to uspe, je to zanje spodbuda za nadaljevanje svojeglavega vedenja. Ne le, da je to obdobje, v katerem se morajo učiti pravil socialno prilagojenega vedenja ter spoznati, da agresivnost, tepež ali celo pljuvanje niso sprejemljivi, pač pa je to pomembno tudi za njihovo odraslo obdobje. V primeru, da se ne nauči, da določeno vedenje ni sprejemljivo, bo imela težave s sprejemanjem pravil tudi v odraslem obdobju, kar pa ji življenja vsekakor ne bo olajšalo. Nekaj namigov, kako se soočiti s postavljanjem novih pravil v družini, najdete v odgovoru mami, ki je imela podobne težave s triletno hčerko.

Ko glasno postavite pravila in hčerko soočite s tem, da od zdaj naprej veljajo ne le v vašem domu, pač pa povsod, je nujno potrebno, da pravilom sledite. To pomeni, da tudi vaš glas ostaja miren. Če vas (ali vašega partnerja) namreč sliši kričati, povzdigniti glas ali morda udariti po mizi, je to zanjo model sveta, po katerem oblikuje svoje vedenje in tako verjame, da je to dopustno. Kot starši ste ji še vedno najpomembnejši zgled, zato imejte to v mislih pri vsaki situaciji – ne le pri komunikaciji z njo, pač pa kadarkoli je prisotna.

Če ste ugotovili, da dvominutni premor, v katerem mora razmisliti o svojem vedenju, deluje, ga vsekakor uporabljajte še naprej. Če se čez deset minut (ali pa čez pol ure, zvečer ali naslednji dan) hčerka vrne k agresivnemu vedenju, “vajo” ponovite. Pomembno je, da hčerka razume, da mislite resno, da so pravila trdna in da bo vsakokrat, ko jih bo prekršila, morala za to tudi sprejeti posledice. To morda pomeni, da boste kazen izvedli petdesetkrat dnevno. Ne pozabite na pomembnost vztrajanja, saj se otroci tako učijo pravil. Ko jih lahko enkrat prekršijo, se narejeno podre kot hiša iz kart. Torej je v primeru, da vas lahko po tem, ko ste jo desetkrat kaznovali, enajstič brcne, vi pa enostavno ne zmorete več vztrajati pri kaznovanju, “zmagala” ona in boste vi morali jutri ponovno graditi čisto od začetka to, kar ste se tako močno trudili zgraditi že danes. Vsekakor pa ji, ko bo kazen “odsedela”, še enkrat razložite, zakaj je bilo to potrebno in jo pocrkljajte.

Še en nasvet, ki vam ga dam, je povezan s komunikacijo. Spodbujajte jo, da vsakokrat pove, kaj jo je razburilo. Uporabljajte enostavne besede, ki jih bo razumela in jo spodbujajte tudi z vprašanji, s katerimi ji pomagate ubesediti čustva. Če ji boste lahko sami razložili, kako ubesedite jezo in ji pokazali, kako se s tem odraslo spopadete ter jo spodbujali, da bo tudi ona “velika punca”, se je bo to hitro prijelo. Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o dečku, ki se spopade z agresivnim vedenjem in zgodbico volkca, ki premaga trmo. Prepričana sem, da vam bo uspelo, samo vztrajni bodite. In vsekakor se oglasite in poročajte, kako vam gre.