Kaj se zgodi, če otroku ne postavite meja?

Vaš otrok se hitro nauči, da vas lahko nadzoruje. Namesto, da bi evolucijsko sprejeli vlogo starša in s tem tistega, ki ima okoliščine pod nadzorom, svojo nalogo prostovoljno predate v roke otroka. Tako vas tudi vaš otrok dojema kot nekoga, ki stvari nima pod nadzorom.

Če se nič ne zgodi, ko razbijam s kuhinjskimi vrati ali v mami vržem čevelj, zakaj naj bi svoja negativna čustva (jezo, žalost, razočaranje, dolgočasje…) izražal kakorkoli drugače?

Takšno nesprejemljivo vedenje, ki je sprejemljivo, otroku daje lažen občutek moči. Če nesprejemljivega vedenja ne ustavite v zametkih, vaš otrok enostavno ne razume, kje so meje. To, kar poskuša doma, bo prenesel tudi ven, izven varnega domačega okolja. Zunaj doma obstaja velika verjetnost, da do njegovega nesprejemljivega vedenja ne bodo tako prijazni, kar bo vašemu otroku povzročalo težave (npr. osamljenost in izoliranost, ker se nihče ne bo želel družiti z njim). Zaradi teh težav bo moral svoje negativne občutke, ki se kopičijo in so vedno bolj neprijetni, sprostiti doma – še bolj glasno in bolj agresivno, da dobi potrditev.

Nevroznanstvene študije so pokazale, da lahko takšno vedenje postane del posameznikove osebnosti. Starejši kot so otroci, več ponovitev nesprejemljivega vedenja imajo za seboj in zato je uvajanje discipline pri starejših še večji izziv. Zakaj se je pravilo kar naenkrat spremenilo? Prej je bilo sprejemljivo, da razmetavam stole, zdaj ni več? Zakaj?

Ena izmed osnovnih potreb otroka je disciplina. Ko boste sprejeli, da je disciplina nujna, boste vzgojili srečnejšega otroka. Pa tudi doma bo več miru, smeha in zadovoljstva ter ljubezni.

Zakaj je disciplina v vzgoji tako zelo pomembna?

Disciplina predstavlja trening reda. Dobra novica tega je, da z rednim in doslednim treniranjem (tako starši pri izvajanju kot otroci pri upoštevanju) hitro usvojimo nove veščine. Vse, kar v življenju znamo, pravzaprav zahteva treniranje.

Tega morda do sedaj niste razumeli na takšen način, vendar malčki in otroci ves čas nekaj trenirajo: na začetku plazenje, potem postavljanje na noge in hojo, kasneje hranjenje in potem toaletni trening (Vidite! Še ena beseda s treningom.) in potem pride kolesarjenje, rolanje in smučanje… Razumeti morate, da otroci nimajo negativnih odzivov na besedo in metode (če so le-te dejansko primerne) discipline. Prav tako zelo radi trenirajo, zato naj bo disciplina za njih (in vas) trening reda. Otroci to sprejmejo povsem naravno.

Ko disciplino in njene metode uporabljate primerno, učite otroka reda oziroma, kako naj se vede primerno. Z disciplino ga učite osnovne morale in vrednot, kar ostaja z njim skozi celo življenje. Z disciplino ne postavljate samo pravil in meja, temveč pričakovanja (kar zahteva veliko discipline tudi z vaše strani) za pravilno oziroma primerno vedenje.

Otroci tako razumejo, kakšne so posledice, ko prestopijo mejo. S tem jim omogočite, da razvijejo samorefleksijo oziroma sposobnost, da skozi čas razmislijo o izbirah svojega vedenja. S tem tvorite zdravo osnovo, da vaš otrok sprejme odgovornost za svoja dejanja.

Če z disciplino ne uspete že od malih nog, potem otrok ne razume (in ne sprejema!) omejitev in pravil, kar pripelje do tega, da lastnega otroka nimate pod nadzorom, da se grdo in neprimerno vede. Poleg tega pa boste imeli opravka s sebičnim otrokom, ki ne čuti spoštovanja do nikogar.

Brez discipline obstaja velika verjetnost, da otrok ostaja v fazi JAZ!JAZ!JAZ!, kar je razvojna faza malčka. Študije potrjujejo, da pomanjkanje primerne discipline vpliva na povišano stanje anksioznosti in zmedenosti, ki se skozi čas še stopnjuje. To neprijetno stanje pa otrok rešuje z naraščajočo agresivnostjo (npr. če je bilo na začetku dovolj, da se je otrok vrgel po tleh, zdaj morda celo brca in tepe).

Neposlušnost in prazne obljube

Sin (starosti pet let in pol) je bil do novega leta prijazen, nežen in ubogljiv fant. Pripravljen je bil pomagati in deliti; zelo rad se je družil z ostalimi otroki (to se še vedno). Med novoletnimi počitnicami pa se je kar precej spremenil. Postal je veliko bolj agresiven (predvsem do sestrice, ki je dve leti mlajša – velikokrat jo odrine, porine, udari, brcne…). To se prej ni dogajalo oziroma le izjemoma. Opažam, da se zelo grdo obnaša – odgovarja, jezika, ne uboga, velikokrat mu nekaj naročiš, pa noče in noče upoštevati, je pobudnik traparij, prav izziva … Na koncu me tako zjezi, da jih dobi po riti. Ker se nočem tako odzvati oziroma vidim,, da to nikamor ne pelje, sem se včeraj odločila, da se mu ne bom pustila zjeziti. Celo popoldne ni bilo težav, potem pa je pri večerji nagajal sestrici, jo izzival, potem pa še brcnil. Najprej sem mu lepo razlagala, da se to ne dela, na lep način. Mali frajer pa je spet začel jezikati, in to toliko časa, da jih je spet dobil po riti.
Ker njegov sošolec iz vrtca v soboto praznuje rojstni dan, sem mu rekla, da ne bo smel na praznovanje, če se bo še naprej tako obnašal. In ni bila ura naokrog, sva bila spet na istem – ni in ni hotel ubogati, pa sva se zopet skregala in sem mu dala kazen – v soboto res ne gre na praznovanje. In potem jok in stok, da se bo potrudil, in polno obljub, ki jih še isti trenutek pozabi.
Sama se trudim, da bi čim več poskušala razbrati iz njegovih dejanj, iz njegovega obnašanja, besed, razlag … Pa mislim, da mi tokrat ne uspeva najbolje. Ker ne želim, da bi otrok ves razdražen in v joku zaspal, sem se vseeno želela pogovoriti z njim. Povedala sem mu, da ga imamo radi, in naj pove, če želi, da kako drugače kakšne stvari speljemo ali naredimo, pa se bomo pogovorili, poskušali narediti tako, kot želi, če bova tudi z očijem mislila, da je tako bolje. Vprašala sem ga tudi, če mu kdo nagaja, pa pravi, da mu sošolec v vrtcu. Da ga poriva, heca… – “vsak dan se kakšno novo foro zmisli”. Danes bom zato v vrtcu malo povprašala vzgojiteljico, če kaj posebnega opaža med sinom in tem fantkom, je pa že vzgojiteljica prejšnji teden opozorila, da se je sin precej spremenil po novem letu in da “prav izstopa”.
Nastja

Zdravo Nastja,
hvala za sistematičen in zelo razumljiv opis izziva, s katerim se srečujete. Najbolj smiselno je začeti pri informaciji, da se je med novoletnimi počitnicami vaš sin kar precej spremenil. Se je v vaši družinski rutini kaj spremenilo, ste naredili veliko izjem pri popuščanju oziroma doslednosti pri izvajanju pravil in urnika, ste bili bolj izpostavljeni stresu…? Ko otroci spremenijo svoje vedenje, je le-to pogosto odgovor na zunanje okoliščine, ki povzročajo notranje frustracije (otroci svojih notranjih frustracij še ne znajo umiriti drugače kot skozi sproščanje preko negativnega vedenja).

V tem trenutku je pomembno, da se skupaj dogovorita o tem, kakšna so vaša družinska pravila. Glede na njegovo starost bo to enostavno. Sestavita seznam, ki naj vsebuje največ 5 pravil in izdelajta plakat z njimi, ki ga obesite na steno. Dejstvo, da je lahko sodeloval pri družinskih pravilih, mu bo dalo občutek odgovornosti. Spodbujajte ga, naj ta pravila upošteva in skrbi, da jih bodo upoštevali tudi drugi (npr. če pravite, da ne sme tepsti ali brcati sestrice, potem ga tudi vi ne smete po riti). Ko pravil ne bo upošteval, ga najprej opozorite: z odločnim glasom ga spomnite na pravilo (tj. na vedenje, ki ga od njega pričakujete). Če nadaljuje s kršitvijo, pokleknite in ga poglejte v oči (vajine oči naj bodo v isti višini) ter odločno in resno recite: STOP! To bi za začetek moralo zadostovati…

Poskusite in sporočite, kako vam(a) bo šlo. Nekaj namigov o zmanjševanju agresivnega vedenja boste našli na aktivni povezavi. Upam, da ste v vrtcu uspeli dobiti kaj več informacij o interakciji med vašim sinom in njegovim sošolcem. Če mu sošolec res (tudi fizično) nagaja, vaš sin pa te frustracije ne zna primerno rešiti v vrtcu, je povsem mogoče, da se doma “spravi” na šibkejšega (tj. mlajšo sestrico). Doma – kot ste že poskušali, kar je pohvalno – ga naučite primernega vedenja. Pri vsem skupaj je pomembno, da ostanete odločni in mirni ter dosledni (če ste sebi obljubili, da ga ne boste po riti, se tega držite – seveda bo preizkušal meje vaše potrpežljivosti, vendar vztrajajte). Podobne izzive drugih staršev in uporabne namige, lahko najdete na sledečih povezavah:

Glede na to, da ste mu rekli, da ne bo šel na rojstni dan, se tega držite. Zdaj ne smete snesti svoje besede; če jo boste, ga boste naučili, da ne mislite resno. Od sedaj naprej pa kaznovanje premaknite čim bližje kršitvi: otroci namreč ne razumejo prihodnosti (tj. jutri ali čez dva tedna).

Predlagam vam, da mu zvečer berete zgodbico o Viti in nagajivih komarjih ali pa o volkcu Aleksu. Obe zgodbici iz knjige Zdravilne zgodbice otroka učita novih strategij.

Držim pesti. Za konec oziroma začetek vam svetujem veliko doslednosti. Veseli bova vaše povratne informacije o tem, kako vama gre.

Otroku ponudite izbiro

Izbira je zelo pomembno psihološko orodje, saj nam daje občutek moči, pomembnosti nadzora. Nadzorujte pri katerih stvareh in odločitvah ima nadzor vaš otrok. Zato mu dajte možnost izbire pri (za nas ne)pomembnih stvareh kot npr. pri izbiri oblačil.

Tak pristop aktivira otrokovove višje možganske funkcije namesto nagonskega odziva BEG-BOJ, ki se je v evoluciji v stresnih okoliščinah izkazal za zelo učinkovitega. Vaš otrok je, ko se sooča z negativnimi čustvi (npr. ker mu v trgovini ne kupite nove igrače ali pa ker pri pripravi hrane niste dovolj hitri), izpostavljen stresu. Njegova avtomatična reakcija je nagonski odziv BOJ-BEG, kar pomeni, da se lahko zelo razburi, joka, kriči, skače po igračah…

V takšnih trenutkih je pomembno, da otrokovo čustveno reakcijo preusmerite. Ponudite mu možnost izbire, hkrati pa mu povejte, kakšne so posledice, če s svojim negativnim vedenjem nadaljuje. Ko otroka soočite s posledico, mora biti ta čim bližje sedanjosti, saj otroci (do približno sedmega leta) koncepta prihodnosti ne razumejo najbolje oziroma jim za prihodnost ni mar. Zato se izgogibajte posledicam kot so npr. ker podiraš legokocke, naslednji teden ne boš šel na obisk k babici.

Udarci in pljuvanje

Naša dobri dve leti stara deklica se zadnje čase vede zelo agresivno. Pogosto maha z roko proti nama s partnerjem, kot da bi naju hotela udariti, včasih pa to dejansko tudi stori. Praviloma to počne, ko ji česa ne dovoliva. Ko ji razloživa, da se to ne počne, začne s pljuvanjem. Poizkusila sva že z vsemi možnimi “prijemi” – od tega, da ji vsakič sproti razlagava, da tako vedenje ni dopustno in zakaj se tega ne počne, do tega, da sva vse skupaj ignorirala, jo kaznovala z izolacijo (jo za dve minuti posedla na odmaknjen, a varen stol, kjer ni imela dostopa do igrač in knjig ter ji razložila, zakaj je tam), ji za določen čas omejila dostop do vseh igrač, … Učinek je zelo kratkotrajen, saj vedno znova obljubi, da se bo vedla lepše, a čez nekaj minut se situacija ponovi, celo vedno slabše je. Zdi se nama, da se vrtiva v začaranem krogu. Hvaležna vam bova za nasvet.
Marta

Spoštovani,

sami veste, da nas pogosto popade jeza in takrat imamo občutek, da bi naredili marsikaj nepremišljenega. K sreči znamo odrasli (v večini) nadzorovati svoja občutja in imamo nadzor nad seboj. Otroci tega znanja in veščin še nimajo, saj se jih morajo naučiti. Pogosto pa se v trenutkih, ko ne vedo, kako upravljati s čustvi, odzovejo agresivno. Čustva, ki jih ne razumejo, so lahko zelo raznolika, saj gre lahko za strah, žalost, trmo ali preprosto stres. Naj vas potolažim, da se veliko staršev sooča s to težavo in se počuti enako nemočne.

Najprej vas moram pohvaliti, da se s hčerko vsakokrat znova pogovorite in ji razložite, da takšno vedenje ni sprejemljivo. To je vsekakor pomemben korak. Žal je tako, da otroci zelo hitro ugotovijo, če bodo lahko za kanček premaknili meje, ki so jim postavljene, in vsakokrat, ko jim to uspe, je to zanje spodbuda za nadaljevanje svojeglavega vedenja. Ne le, da je to obdobje, v katerem se morajo učiti pravil socialno prilagojenega vedenja ter spoznati, da agresivnost, tepež ali celo pljuvanje niso sprejemljivi, pač pa je to pomembno tudi za njihovo odraslo obdobje. V primeru, da se ne nauči, da določeno vedenje ni sprejemljivo, bo imela težave s sprejemanjem pravil tudi v odraslem obdobju, kar pa ji življenja vsekakor ne bo olajšalo. Nekaj namigov, kako se soočiti s postavljanjem novih pravil v družini, najdete v odgovoru mami, ki je imela podobne težave s triletno hčerko.

Ko glasno postavite pravila in hčerko soočite s tem, da od zdaj naprej veljajo ne le v vašem domu, pač pa povsod, je nujno potrebno, da pravilom sledite. To pomeni, da tudi vaš glas ostaja miren. Če vas (ali vašega partnerja) namreč sliši kričati, povzdigniti glas ali morda udariti po mizi, je to zanjo model sveta, po katerem oblikuje svoje vedenje in tako verjame, da je to dopustno. Kot starši ste ji še vedno najpomembnejši zgled, zato imejte to v mislih pri vsaki situaciji – ne le pri komunikaciji z njo, pač pa kadarkoli je prisotna.

Če ste ugotovili, da dvominutni premor, v katerem mora razmisliti o svojem vedenju, deluje, ga vsekakor uporabljajte še naprej. Če se čez deset minut (ali pa čez pol ure, zvečer ali naslednji dan) hčerka vrne k agresivnemu vedenju, “vajo” ponovite. Pomembno je, da hčerka razume, da mislite resno, da so pravila trdna in da bo vsakokrat, ko jih bo prekršila, morala za to tudi sprejeti posledice. To morda pomeni, da boste kazen izvedli petdesetkrat dnevno. Ne pozabite na pomembnost vztrajanja, saj se otroci tako učijo pravil. Ko jih lahko enkrat prekršijo, se narejeno podre kot hiša iz kart. Torej je v primeru, da vas lahko po tem, ko ste jo desetkrat kaznovali, enajstič brcne, vi pa enostavno ne zmorete več vztrajati pri kaznovanju, “zmagala” ona in boste vi morali jutri ponovno graditi čisto od začetka to, kar ste se tako močno trudili zgraditi že danes. Vsekakor pa ji, ko bo kazen “odsedela”, še enkrat razložite, zakaj je bilo to potrebno in jo pocrkljajte.

Še en nasvet, ki vam ga dam, je povezan s komunikacijo. Spodbujajte jo, da vsakokrat pove, kaj jo je razburilo. Uporabljajte enostavne besede, ki jih bo razumela in jo spodbujajte tudi z vprašanji, s katerimi ji pomagate ubesediti čustva. Če ji boste lahko sami razložili, kako ubesedite jezo in ji pokazali, kako se s tem odraslo spopadete ter jo spodbujali, da bo tudi ona “velika punca”, se je bo to hitro prijelo. Tudi v knjigi Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o dečku, ki se spopade z agresivnim vedenjem in zgodbico volkca, ki premaga trmo. Prepričana sem, da vam bo uspelo, samo vztrajni bodite. In vsekakor se oglasite in poročajte, kako vam gre.

Starejša sestrica, starejši bratec bom!

Kar nekaj otrok v skupini bo v naslednjih mesecih dobilo bratca oziroma sestrico. Kaj lahko naredijo starši, da bo stiska starejših otrok čim manjša? Ker je to velika sprememba, se o tem pogosto pogovarjamo tudi v vrtcu. Vsak mesec pa imamo tudi igralne aktivnosti na to temo: pogovarjali se bomo o čustvih (o strahu pred “izgubo starša” in jezi do novega družinskega člana) in igrali z lutkami.
Vzgojiteljica iz vrtca DT 

Najprej naj pohvalim vašo zavzetost in razumevanje, da prihod novega družinskega člana za starejše otroke ni vedno lahek dogodek, saj se obstoječa dinamika zelo spremeni. Starejši se soočajo z veliko spremembami in tista, ki je največji izziv, je deljenje pozornosti in ljubezni staršev. Predšolski otroci še ne razumejo povsem, da imata mamica in očka lahko istočasno povsem enako rada več otrok, zato potrebujejo veliko konkretnih zagotovil. Še preden nov družinski član razveseli družinico, otroka vključite v predpriprave. Doma to pomeni, da mu razložite, kaj vse bo potreboval dojenček in npr. skupaj pripravite obleke za novega člana. Starejšega čim bolj vključite v proces in ga spodbujajte, kako skrbno je npr. zložil pleničke (temu lahko dodamo pohvale in spodbude v slogu: Ti veš, kje so pleničke in ti si varuh pleničk – kako bo lepo!).

V vrtcu še naprej izvajajte (vsaj enkrat tedensko) igro z lutkami oziroma igračami. Vsak teden naj ima igra določen “namen”, ki naj ga vzgojiteljica tudi jasno pove: danes se bomo naučili, kako zamenjati pleničko. Kdo to zna? Kako super bo, ko se bomo to naučili. Pa mamici bomo lahko pomagali. Mi smo veliki, pa lahko pri tem že pomagamo! Vsak otrok naj ima določeno igračo, ki naj bo njegovo “otrok” oziroma sestrica/bratec. Lahko pojejo uspavanke, pomagajo pripraviti kopel, kaj dobrega “skuhati”… Pri vseh teh aktivnostih naj bo veliko pohvale (Bravo, kako dobro ti gre – to pa zato, ker si starejša in vse to že znaš, tvoja sestrica pa se bo vsega tega morala še naučiti!).

V vrtcu ali doma lahko izdelate tudi plakat/risbico, kaj vse lahko počnejo (ker to že znajo in zmorejo) starejši. S tem krepimo njihovo pomembno vlogo. To lahko nesejo domov in vse skupaj naj služi kot opomnik za otroka in starše. Starši naj v družinski urnik že zdaj vključijo eno uro tedensko, ki jo otrok preživi samo z očkom in eno uro tedensko, ki jo preživi samo z mamico. V tej uri dobi vso pozornost, ki jo mora drugače deliti z novim družinskim članom. Ta ura naj bo vključena v urnik, da bo res postala rutina: vsak teden enako – stran od doma z aktivnostmi, ki jih predlaga otrok. To je priložnost, da se otrok bolj poveže tako z očkom kot tudi z mamico in da razume, da dobi čas in pozornost ločeno od mlajšega otroka.

Negativna čustva jemljite resno in z njimi upravljajte tako, da otroku vedno znova in znova (ponavljajte) razlagate, da ga imate radi, vključite ga v proces predpriprave in ko dojenček pride, mu namenite samostojen oziroma ločen čas od nove družinske dinamike.

Virtualni svet ne prinaša dragocenih izkušenj

Na splošno velja, da naj malčkov do drugega leta ne bi izpostavljali televiziji oziroma računalnikom. Malčki potrebujejo žive odzive z živimi ljudmi, da se lahko povezave v možganih tvorijo in oblikujejo optimalno. Televizija in računalniške igrice so pasivne, tam ni nič življenjskega.

Študije kažejo, da televizija negativno vpliva na telesno težo in agresivno vedenje. Otroci, ki veliko časa preživijo pred televizijo, imajo slabše razvit govor in socialne veščine (saj nimajo priložnosti, da bi vse skupaj aktivno vadili z ljudmi). Če je televizija ali računalnik že del otrokove rutine, potem je treba ta čas zelo omejiti – to za predšolske otroke in otroke nižjih razredov osnovne šole pomeni maksimalno 30 minut dnevno. Televizija morda staršem res daje občutek, da imajo mir, ker je njihov otrok “očaran” nad virtualnim svetom in je priden, vendar mu delajo medvedjo uslugo, saj otrok nima priložnosti, da bi pridobil dragocene življenjske izkušnje.

Poskrbite, da otroci gledajo programe, ki so primerni njihovi starosti. Hkrati pa v dnevno rutino vključite gibanje (naj bo to del družinskega urnika, saj boste le-tako dosegli, da boste našli čas in ne boste imeli izgorovov, da vam je spet zmanjkalo časa; ko je gibanje v družinskem urniku, to vzamete tako resno kot poslovni sestanek).

Otroci bi se do vstopa v šolo morali fizično gibati vsaj dve uri dnevno, zato spodbujajte sprehode v park in vožnjo s kolesom ter igranje z vrstniki. Čez vikend pa poskrbite za družinski izlet, kjer boste nekaj časa vsi kot družina preživeli na prostem. Ne samo, da boste poskrbeli za dober zgled in dobro počutje, tudi kot družina se boste še bolj povezali.