Ljubosumna sestrica

Hči je stara 6.5 let in gre septembra v šolo, sin pa je star 10 mesecev. Ko se je sin rodil, je naš svet postal še lepši. Tudi hčerka je že dolgo navijala za bratca/sestrico in je bila zares srečna, ko ga je dobila. Do sedaj nismo zasledili nikakršnega ljubosumja. Hčerko smo dobro pripravili na prihod bratca, tudi po rojstvu smo jo ogromno vključevali v vzgojo. Sedaj, ko se sin že plazi, smo vsi skupaj na tleh in skupaj kaj počnemo. Ko ga previjam, mu razlagam, kaj počne sestrica, in kako pridna je bila v vrtcu (zato da ona to sliši in se ji fino zdi). Medtem ko sin spi, se ukvarjamo s hčerko in se ZELO trudimo, da ne bi bila zapostavljena in da ima dovolj pozornosti. Kljub temu pa je zadnje čase postala naravnost nadležna. Stalno sili v bratca, in to na fizično agresiven način, npr. z obrazom tišči vanj, ga pretirano žgečka, se mu naglas smeji tik pred obrazom, vanj tišči noge itd. Mali pa vedno bolj kriči, saj mu gre vse to na živce. Vedno več je vpitja z njegove in najine strani, naj že neha, tudi fizično jo je potrebno kdaj prijeti za roko in odstraniti – takrat ji že grozimo, da je šla že res čez mejo. Pošljemo jo v sobo, da se umiri in nato opraviči, pa dolgoročno nič ne zaleže. Čez nekaj trenutkov je že pri njem in spet sili vanj. Sicer smo pri kaznovanju zelo dosledni in ona to tudi ve, zato pri drugih stvareh zaleže, tu pa ne. Verjetno gre za ljubosumje, kajne? Razumemo, toda ne znamo je več ukrotiti brez vpitja, groženj ali celo fizične sile. Ker stalno vpitje, grožnje ipd. ni način vzgoje, ki bi ga želeli uporabljati, potrebujemo nasvet – kaj storiti, da jo umirimo, da ne bi več silila v bratca? V prihodnosti si seveda želimo, da bi oba otroka lepo sodelovala med sabo, pa smo v tem trenutku na napačnih tirnicah, se mi zdi, ker na koncu ona vedno izpade “grda”, sin pa “nič kriv”. Ali hčerka potrebuje še več pozornosti??

Maša

 

Lepo pozdravljeni in hvala za vprašanje. Vsekakor je zelo pohvalno, da ste hčerkico že prej navajali na prihajajočega bratca, kar je pomemben korak. Otroka je vedno potrebno pripraviti na novega člana družine. Ker gre vaša deklica septembra v šolo, njen bratec pa bo takrat ravno dopolnil prvo leto (ki je pomemben mejnik, saj je prvi rojstni dan, otrok začenja delati prve korake, itd.), je v tem času seveda deležen več pozornosti. Njo čaka drugačen velik korak (o katerem ste se zagotovo tudi že pogovarjali in ga pričakuje). Zdaj, ko bo “velika punca, ki gre v šolo”, bo manj crkljanja, manj pozornosti, manj nežnosti. Otroci v tem obdobju namreč še ne razumejo dobro, da imate lahko enako radi več otrok in se zato bojijo, da bo njihovo mesto in pomembnost izpodrinil mlajši, “novi” član družine, ki potrebuje več pozornosti že zaradi svoje starosti in potreb. Ta strah je toliko večji zato, ker bo ona bolj odrasla in se od nje pričakuje, da bo “zdaj pa že res razumela, da se to in to ne počne”, da zna za seboj pospraviti in da uboga, če ji nekaj naročite. Njenemu bratcu tega ni treba.

Kako ta čustva, ki se v njej vrtijo, doživlja, lahko vidite skozi način, kako bratca draži. Ljubosumje je prisotno v skoraj vsaki družini s sorojenci, zato je pomembno, da ga omilite tako, da otrokom(a) namenjate ločen čas z ločenimi aktivnostmi in da poskrbite, da se starejši otrok tudi počuti starejšega in pomembnega, vendar ne prevelikega in preveč odraslega za crkljanje, česar si tudi želi.

Vseeno pa je treba obnašanje, kakršno opisujete, preprečiti. Ker pravite, da dobro razume kaznovanje in ve, da mislite resno, to tudi izkoristite. Kadarkoli bratca cuka, ščipa, mu vpije v obraz, pokleknite k njej in ji povejte, naj se do bratca lepo obnaša in da bo v nasprotnem primeru kaznovana. Naj to služi kot opozorilo, kar ji tudi povejte. Povejte ji tudi, kakšna bo kazen, da bo vnaprej vedela, kakšna bo posledica. Če ne uboga, kazen tudi izpeljite. Ker očitno to, da se pomiri in opraviči, ne deluje, bodite bolj konkretni. Lahko ji odvzamete igračo, s katero mu je mahala v obraz ali pa po kosilu ne dobi posladka. Hkrati lahko spodbujate pozitivno obnašanje tako, da jo vsakokrat, ko se do bratca lepo obnaša, še posebej pohvalite. Otroci se nečesa radi učijo in radi tudi tekmujejo ter trenirajo, zato je vsak Bravo! Kako dobra in pridna starejša sestrica si! zelo pomemben in ji da občutek, da ste ponosni nanjo. Hvale njenega vedenja, ki jih poveste njenemu bratcu, usmerite tudi vanjo. Naj ve, da ste ponosni nanjo, kadar je pridna, saj si vsak otrok želi neposredne pohvale starša.

Vsak od nas kdaj tudi izgubi živce, zato pride tudi do vpitja in trenutkov, ko se vam zdi, da je edini možni način, da jo fizično odstranite iz sobe. A z vpitjem žal ne boste ničesar dosegli, saj otroci samo zrcalijo naše vedenje, kar pomeni, da bo deklica najverjetneje v tistih trenutkih vpila nazaj, hkrati pa si od vas več kot očitno želi odziva, saj se drugače ne bi tako obnašala. Mirno ji povejte, naj se ne obnaša tako, naj bo prijazna do bratca, ker jo ima rad. V nasprotnem primeru bo prišlo do kazni. Starostna razlika med njima je ravno tolikšna, da jih ne morete povezati v aktivni igri, zato boste vsaj za zdaj morali delovati kot povezava.

Pomembno je tudi, da ste pri zahtevah, pravilih in kaznih dosledni. Priporočam vam tudi, da se zvečer, ko najprej v posteljo spravite njenega bratca, posvetite njej in ji v večernem pogovoru ponovno zagotovite, da jo imate radi in ji celo poskusite razložiti, zakaj se tako počuti. To na otroke deluje kot balzam.

Rutina na potovanju

Nekateri izmed nas pa imajo raje potovanja kot dopust ob obali ali v nekje v koči. Veliko raje sedejo v avto in se potepajo iz mesta v mesto, odkrivajo nove kulture in jedi, nove ljudi in pokrajine. To je za širjenje obzorij otrok vsekakor pohvalno, vendar s stališča rutine veliko težje, zato tovrstna potovanja priporočava raje pri petletnikih in starejših otrocih, še zlasti, če vemo, da so posebej občutljivi na spremembe.

Zakaj ves čas govorim o rutini? Ker je rutina ključna za to, da se otroci počutijo »doma«, kar pomaga pri tem, da vzpostavitev običajnega ritma življenja, ko se vrnete domov, ni tako stresna. Če se počutijo doma, bo tudi po tem, ko bodo dejansko doma, potrebnega veliko manj ponovnega uvajanja rutine. Zato je pravzaprav edini nasvet, ki ga pred dopustom lahko dam staršem, ki se po oddihu vračajo domov in že vnaprej vedo, da bo težko, prav ta, naj bodo stvari karseda običajne, karseda takšne kot doma in karseda neomajne.

Držite se urnika

Pri potovanjih je značilno, da med potjo od enega kraja k drugemu preprosto ni časa za kosilo ob enaki uri kot po navadi, pa potegnemo za eno uro in gremo na kosilo potem, ko prispemo tja, kamor smo želeli ali ko najdemo restavracijo, ki nam je po godu ali pridemo nazaj v apartma, kjer lahko končno skuhamo. Starši si pogosto zastavijo preprosto rečeno preveč ambiciozne potovalne načrte, v okviru katerih želijo določeno dogodivščino izpeljati. Namesto tega imejte v mislih, da imate s seboj malčka (ali dva), ki mu je prav eno figo mar, če bo videl eno gotsko cerkev manj, če bo le lahko dobil svoje kosilo ob pravem času in odspal tisto kitico v miru.

Popoldanski počitek

Popoldanski spanec, ki ga otroci na poti pogosto opravijo kar v avtu, ni enak počitku v postelji. Saj veste, kako se počutite, če zakinkate na vlaku ali avtobusu ali pa na zadnjem sedežu avtomobila. Otroci resda več prenesejo in čeprav je to povsem zadovoljiv spanec za en dan ali dva, naj hkrati to na potovanju ne bo navada. Lahko zadremajo na pikniku nekje v parku, vseeno bodo bolj spočiti. Poskrbite, da bo tudi do počitka prišlo ob enakem terminu in predvsem, da bo večerna rutina ob istem času kot doma. Že majhna odstopanja vam lahko nakopljejo »težave«, katerih davek bosta morda plačevali naslednji dan, morda pa (najverjetneje veliko večjega) šele ob prihodu domov.

Ne zanemarjajte navad

Če so otroci zaspani, so tudi sitni in če so sitni, se bodo vaši načrti za pester dopust hitreje izjalovili. Zato si raje zastavite preprostejše načrte, bolj ohlapne in manj naporne, napete ali zahtevne. Ne pozabite, da je pomembno, da se kot družina zabavate – vsi, ne le otroci in ne le starši. Največjo uslugo lahko otroku naredite s tem, da s seboj na dopust vzamete tudi rutino. V nasprotnem primeru jo boste ob prihodu domov ponovno vzpostavljali kar nekaj časa, ki je odvisen od dolžine brez-rutinskega počitnikovanja in lahko ob nepravilnem postopanju traja tudi do konca poletja.

Otroci hrepenijo po tem

Otroci sicer zelo radi prosijo in moledujejo, da jim ne bi bilo treba iti spat, da bi lahko ostali dlje pokonci, da bi pogledali še to in ono novo stvar. Na potovanjih je več dražljajev, zato je tudi bolj vznemirljivo in zaradi tega težje umijejo zobe, se zlepa ne odpravijo spat in ne zaspijo ali se spravijo h kosilu. Sami veste, da se to zgodi tudi, ko že komaj gledajo, si manejo očke in že sede kinkajo. Vedo namreč, da se bo tu, kjer še niso bili, tudi po tem, ko zaspijo, dogajalo še cel kup stvari in tega nočejo zamuditi. Pa vendar otroci hrepenijo po rutini in po tem, da konec koncev, ko se dan zaključi, njihov svet ostaja enak. Tisti varen pristan, kjer mirno zaspijo, jim mora biti znan in ljub. Zato poskrbite, da jim to nudite.

V knjigi Zdravilne zgodbice najdete kar nekaj zgodb, ki pomagajo vzpostavljati in ohranjati rutino ter premagovati težave. Tudi na spletni strani najdete veliko namigov in nasvetov, ki vam bodo pri starševskih zagatah vsekakor v pomoč, lahko pa zastavite tudi vprašanje, ki vas morda tare. Zamisli, o tem, kam s svojim mulcem, pa poiščite na spletni strani Kam z mulcem.

Uspavanke aktivirajo hormone sreče

Arheološka dognanja kažejo, da so mamice uspavanke svojim otrokom pele že od vsega začetka. Na splošno velja, da petje uspavank novorojenčke in dojenčke povsem pomiri. Znanstveniki pa do danes niso čisto točno vedeli, kaj je element, ki na otroke deluje tako pomirjajoče.

Eden izmed pomirjajočih elementov je ritem, ki ga imajo uspavanke. Njihova melodija je takšna, da spodbuja gibanje mame (npr. guganje in zibanje), kar dojenčka spominja na gibanje iz trebuha. Vse to okrepi njegov občutek varnosti, zato lahko hitreje zaspi.

V eni izmed študij iz leta 2010, ki so jo izvedli na oddelku za nedonošenčke, so dokazali, da je predvajanje uspavank pozitivno vplivalo na raven kisika in stopnjo dihanja nedonošenčkov. Tega pozitivnega učinka pa niso dokazali pri pridobivanju telesne teže. Podobno študijo so izvedli leta 2013, kjer so namesto posnetkov, uspavanke raje prepevali v živo. Dokazali so, da ima petje v živo še bolj pozitivne učinke. Nedonošenčki so izboljšali svoje dihanje, okrepili sesalni refleks in statistično pomembno zmanjšali raven stresa. Če so starši uspavanke prepevali sami, se je raven stresa zmanjšala tudi pri njih.

Če dojenčku ali otroku pojete uspavanke in pesmice, se v možganih (v limbičnem delu) začnejo sproščati endorfini (hormoni sreče).

Moj otrok je sramežljiv

V vrtcu vam povedo, da je vaš otrok zelo sramežljiv. Če ste povsem iskreni do sebe, podobno opažate tudi sami: ko ste na obisku ali pa v trgovini in nekdo nagovori vašega otroka, se le-ta najraje skrije za vaš hrbet.

Nekateri otroci so že po naravi manj odprti za nove izkušnje in ljudi, zato potrebujejo nekaj časa, da se počutijo varno. To naredijo tako, da vse skupaj opazujejo iz varne razdalje, potem pa se začnejo premikati v središče dogajanja – vse bližje in bližje. Lahko bi rekli, da potrebujejo nekaj časa, da se ogrejejo.

Spoštujte te naravne karakteristike vašega otroka in mu dovolite, da nekaj časa samo sedi in opazuje. Pomembno je, da otrokovo opazovanje iz varnostne razdalje ne poteka v neskončnost. Čez nekaj časa (v povprečju to pomeni po 15 minutah) vašega otroka prijazno in nežno nagovorite, da naj se pridruži. Motivirajte ga s tem, kako se drugi otroci zabavajo in igrajo.

Če se vam zdi smiselno, lahko vašega otroka primete za roko in ga peljete k ostalim otrokom. Potem pa njegovo roko spustite, vendar še nekaj časa (morda minuto ali dve) bodite zraven vašega otroka. Šele na to lahko odidete. Recite mu, da boste sedeli na stolu in ga opazovali; če mu obljubite, da boste sedeli na stolu, potem morate sedeti na stolu. To je za otroka dokaz, da je okolje varno in predvidljivo, da držite besedo in da se na vas lahko zanese. Če morate na stranišče, mu povejte, da se boste takoj vrnili. Vaš otrok se bo kmalu vživel v igro z ostalimi otroki in užival.

Ne bodite presenečeni, če boste morali enak “protokol” ponoviti tudi naslednjič. Vaš otrok potrebuje zagotovilo, da boste tudi tokrat v bližini. Večkrat ko boste vse skupaj ponovili, lažje bo.

Kaj se zgodi, če otroku ne postavite meja?

Vaš otrok se hitro nauči, da vas lahko nadzoruje. Namesto, da bi evolucijsko sprejeli vlogo starša in s tem tistega, ki ima okoliščine pod nadzorom, svojo nalogo prostovoljno predate v roke otroka. Tako vas tudi vaš otrok dojema kot nekoga, ki stvari nima pod nadzorom.

Če se nič ne zgodi, ko razbijam s kuhinjskimi vrati ali v mami vržem čevelj, zakaj naj bi svoja negativna čustva (jezo, žalost, razočaranje, dolgočasje…) izražal kakorkoli drugače?

Takšno nesprejemljivo vedenje, ki je sprejemljivo, otroku daje lažen občutek moči. Če nesprejemljivega vedenja ne ustavite v zametkih, vaš otrok enostavno ne razume, kje so meje. To, kar poskuša doma, bo prenesel tudi ven, izven varnega domačega okolja. Zunaj doma obstaja velika verjetnost, da do njegovega nesprejemljivega vedenja ne bodo tako prijazni, kar bo vašemu otroku povzročalo težave (npr. osamljenost in izoliranost, ker se nihče ne bo želel družiti z njim). Zaradi teh težav bo moral svoje negativne občutke, ki se kopičijo in so vedno bolj neprijetni, sprostiti doma – še bolj glasno in bolj agresivno, da dobi potrditev.

Nevroznanstvene študije so pokazale, da lahko takšno vedenje postane del posameznikove osebnosti. Starejši kot so otroci, več ponovitev nesprejemljivega vedenja imajo za seboj in zato je uvajanje discipline pri starejših še večji izziv. Zakaj se je pravilo kar naenkrat spremenilo? Prej je bilo sprejemljivo, da razmetavam stole, zdaj ni več? Zakaj?

Ena izmed osnovnih potreb otroka je disciplina. Ko boste sprejeli, da je disciplina nujna, boste vzgojili srečnejšega otroka. Pa tudi doma bo več miru, smeha in zadovoljstva ter ljubezni.

Nočno zbujanje

Imam dveletnika, ki se ponoči pogosto zbuja in me kliče. Preizkusila sem že veliko stvari, kakšne noči so super, ampak ne najdem povezave za dobro noč. Spat hodi okrog 19h in spi do približno šestih ali sedmih zjutraj. Medtem se zbudi tudi 5- ali 6-krat. Čez dan spi okrog dve uri. Živimo v hiši z velikim dvoriščem, tako da ogromno časa preživi na prostem zraku in se giba, zagotovo več kot tri ure. Naj povem, da se hitro utrudi, saj neprestano teka okoli, včasih mislim, da sploh ne zna hoditi počasi. Tudi pri vseh opravilih ga vključujemo v delo, saj zelo rad pomaga – raje kot se igra. Včasih je že tako utrujen, da se na dvorišču kar vleče, seveda je posledično tudi tečen. Ne zaspi sam, moram ležati poleg njega. Tudi, ko leži, vedno miga ali z nogo ali roko. Hodi spat ob istih urah, tudi rutine se skušam držati. Vidim pa, da resnično potrebuje dober nočni spanec.
Mi lahko, prosim, kako pomagate?
Helena

Pozdravljeni, Helena,
kar se tiče večerne rutine, lahko potrdim, da je vsekakor ključna za otrokov razvoj. Zadosten počitek je pomemben tako za naš telesni in duševni razvoj, še bolj pa seveda v tem primeru za naše malčke.

Otroci se ponoči pogosto zbujajo. Iz vašega zapisa sklepam, da ga ne dojite in se ne zbuja iz tega razloga oziroma to ni vaš način pomiritve, in da spi sam v svoji sobici. To, da ste mu zaupali samostojno spanje, je velik korak in seveda ga pozdravljam. Vendar je pomembno (kot pri vsakem koraku), da ste vztrajni in vpeljete rutino, ki se je tudi držite. To pomeni, da mu ne glede na to, da se ponoči zbudi, date vedeti, da je to čas za spanje za vse v hiši. V prvi vrsti to pomeni, da kadarkoli vstane, mu z ljubečim glasom poveste, da je čas za spanje in ga odpeljete nazaj v posteljo. Ne glede na to, koliko je ura in kateri razlog ali izgovor bo navedel za zbujanje. Če reče, da mora lulat ali da je žejen, ga odpeljite na stranišče ali mu dajte nekaj požirkov vode in ga odpeljite v posteljo. V tem času se ne pogovarjajte z njim, saj bo le tako razumel, da je to resnično čas počitka. Vsakokrat, ko vstane, naredite enako. Odpeljete ga nazaj v posteljo in če vstane še tretjič (in četrtič in petnajstič), to naredite brez besed. Takrat bo že vedel, kaj to pomeni. Ne dopustite pogovora ali pregovarjanja, kakršnegakoli klepeta, saj vas v nasprotnem primeru ne bo jemal resno.

V knjigi Zdravilne zgodbice boste našli Alenko, ki premaga rakce in uspešno spi v svoji posteljici, ne da bi vstajala in zbujala druge člane družine. Zapomnite si, da je počitek pomemben. Otroci med drugim in tretjim letom gredo običajno spat med sedmo in osmo ali celo deveto uro zvečer, potrebujejo pa okrog 12 ur spanca na dan. Če se vam zdi, da se zbuja prezgodaj ali da težko zaspi ob sedmih zvečer, prestavite večerno rutino za največ eno uro. Nikakor pa ne preskočite večerne rutine, kar pomeni, da se umijete, skočite v pižamo, se že prej počasi in umirjeno pogovarjate, preberete zgodbico za lahko noč in šele potem otrok zaspi. In ne pozabite na rutino, ponavljanje, vztrajanje. To vedno deluje.
Držim pesti za vas, prepričana sem, da vam bo uspelo.

Možgani in čustva

Vzgoja ima dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z razvojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovih možganih. Dokazano je, da reakcije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale dojenčkove povezave v možganih in kako bo otrok pozneje v življenju samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane.

Ker so dojenčkovi možgani (sploh pa »racionalni« del možganov) po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med temi možganskimi celicami in racionalnim delom možganov. Te povezave določajo čustveno in socialno inteligentnost otroka. In prav na te povezave imajo starši pomemben vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok pravzaprav do konca svojega življenja.

Novorojenčkovi možgani začnejo povezave med možganskimi celicami ustvarjati skoraj takoj po rojstvu. Z vidika razvoja možganov je prvo leto otrokovega življenja zelo pomembno, saj se njegovi možgani razvijajo najhitreje. Otrok do petega leta razvije 90% svojih možganov. V tem odločilnem obdobju dojenčkovi in otrokovi možgani oblikujejo na milijone povezav, spremenijo obstoječe povezave v nove in jih ponovno oblikujejo in preoblikujejo v še novejše povezave. Na proces oblikovanja in preoblikovanja vplivajo starši, ki ustvarjajo pozitivne in/ali negativne izkušnje. Večina dojenčkovih izkušenj o zunanjem svetu je povezana s čustvenim odnosom, ki ga starša vzpostavita s svojim otrokom. Pomembna prirojena funkcija možganov je tudi ta, da se hitro prilagodijo na zunanje okoliščine. Če ima otrok npr. starša, ki ga ustrahujeta, se bo na takšno okolje povsem prilagodil, takšnemu okolju sledi tudi kemično ravnovesje v njegovih možganih, ki oblikujejo in preoblikujejo povezave v otrokov sistem vrednot in osebnostnih potez. Otrok s staršema, ki ga ustrahujeta, bo lahko pretirano pazljiv, bojazljiv ali agresiven.

Način, kako poslušate svojega dojenčka, se z njim igrate in crkljajte, ga pomirite, ga okarate, mu pojete pesmice in mu posvečate pozornost – prav vse, kar z njim počnete ali ne počnete – je za dojenčka pomembno. Vse, kar počnete, vsaka vaša reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se nauči, kako varen in sprejet je.

Vrtiljak čustev, ki jih mora obvladati vsak zrel odrasel, se začne oblikovati in vrteti takoj, ko novorojenček pride na svet. Česar se otrok nauči v svojih najzgodnejših letih, nosi s seboj vse življenje.