Otroci vam ne verjamejo vsega!

Otroci se morajo seveda veliko naučiti in za veliko tega so odvisni od odraslih, da jih naučijo. Od poimenovanja barv in oblik pa do zavezovanja vezalk in uporabe žlice. A odrasli jim namerno ali nenamerno včasih povemo kaj napačnega. Pri kateri starosti pa lahko otroci razlikujejo med zaupanja vrednimi učitelji in prevaranti?

Otroci že pri petih letih postanejo pozorni na informacije, podane s pretirano samozavestnimi trditvami. Preden dopolnijo pet let, jih še lahko malce pretentamo in so enako dvomljivi (in zaupljivi) tako do odraslih, ki povedo resnico z oklevajočim glasom (denimo: “hm, mislim, da kiti živijo v vodi”) kot do odraslih, ki samozavestno izjavijo nekaj lažnivega (denimo: “seveda, kiti imajo krila in živijo globoko pod zemljo!”). Otroci namreč tehtajo verodostojnost osebe in pri petih letih že veliko bolje precenijo in vedo, da je trditev nekoga, ki morda okleva (a pove nekaj bolj smiselnega) bolj verjetna.

Zanimivo je, da že eno samo leto pomeni velik premik v razvoju otrokovih možganov in njegovega razumevanja ter sposobnosti precenitve v kritičnem sprejemanju informacij. Njihovo kritično razmišljanje se ves čas razvija in četudi so vrtčevski otroci znani po tem, da jih zlahka naplahtamo ali jih malce potegnemo za nos, so pravzaprav zelo dobri pri ocenjevanju virov informacij, kar lahko staršem pomaga pri usmerjanju njihovega življenjskega učenja.