Separacijska anksioznost

Povsem normalno in zdravo je, da otrok joče, ko odidete. Tako, kot je to čustveno zahtevna situacija za vašega otroka, je lahko enako boleča tudi za vas. Separacijska anksioznost se pojavi okoli osmega meseca otrokove starosti in pogosto se zgodi, da se starši takrat sprašujejo, kaj se dogaja z njihovim otrokom. Saj prej joka in krčevitega oklepanja ni bilo…

V prvih šestih mesecih življenja dojenček nima zavedanja, da je popolnoma odvisen od svojega okolja in staršev. Zato lahko brezskrbno uživa v naročju znancev in prijateljev, vse dokler so njegove osnovne potrebe (po hrani, varnosti in toploti) zadovoljene. Za dojenčka takrat ni tako zelo pomembno, od kod pride hrana ali kdo poskrbi, da mu je toplo – zanj je pomembno samo to, da so njegove potrebe zadovoljene. Z razvojem pa začne razlikovati eno osebo od druge, prepoznava obraze in se bolj varno ter domače počuti v družbi tistih, ki jih bolje pozna. Takrat se pojavi tudi separacijska anksioznost, ki je povsem običajen in zdrav del otrokovega razvoja. Otrok začne z oblikovanjem močne čustvene navezanosti na svoje starše in ostale skrbnike. Prav tako se razvije razumevanje koncepta stabilnosti in stalnosti, zato otrok joče, ko mama npr. zapusti sobo; ker je ne vidi, ga je strah in se sprašuje, če se bo vrnila…

Otrokov jok je pozitiven znak, ki kaže na to, da otrok stke posebno čustveno vez s svojimi starši. Ta močan občutek varnosti, ki ga zaznava v bližini svojih staršev, je osnova za poznejšo samostojnost. Pomembno je, da se kot starši zavedate, da je separacijska anksioznost nekaj povsem običajnega. Vaša notranja mirnost, ko odhajate, pa otroku – ne glede na njegov jok – zagotavlja, da je še vedno varen in da se boste vrnili.

Določene oblike separacijske anksioznosti lahko opazite zvečer, ko otroka dajete spat ali zjutraj, ko ga pusite v vrtcu. V priročniku Zdravilne zgodbice najdete zgodbico o Puhku, ki premaga strah pred temo, in Minki, ki gre pogumno v vrtec.